Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina. Abrahamu se je rodil Izak, Izaku Jakob, Jakobu Juda in njegovi bratje. Judu je Tamára rodila Pêreca in Zêraha. Pêrecu se je rodil Hecrón, Hecrónu Rám, Rámu Aminadáb, Aminadábu Nahšón, Nahšónu Salmón, Salmónu je Rahába rodila Bóaza, Bóazu je Ruta rodila Obéda. Obédu se je rodil Jése. Jéseju se je rodil David, kralj. Davidu je Urijájeva žena rodila Sálomona. Sálomonu se je rodil Róboam, Róboamu Abíja, Abíju Asá, Asáju Józafat, Józafatu Jorám, Jorámu Uzíja, Uzíju Jotám, Jotámu Áhaz, Áhazu Ezekíja, Ezekíju Manáse, Manáseju Ámos, Ámosu Jošíja, Jošíju Jojahín in njegovi bratje ob preselitvi v Babilon. Po preselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu Zerubabél, Zerubabélu Abihúd, Abihúdu Eljakím, Eljakímu Azór, Azórju Cadók, Cadóku Ahím, Ahímu Eliúd, Eliúdu Eleázar, Eleázarju Matán, Matánu Jakob, Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov, od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov, od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov. Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta začela živeti skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef pa je bil pravičen in je ni maral osramotiti, temveč je sklenil, da jo skrivaj odslovi. Ko je to premišljeval, se mu je v spanju prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: »Devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emánuel, to pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi. Čeprav se ji ni približal, je rodila sina; in dal mu je ime Jezus. Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji pod kraljem Heródom, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in spraševali: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Heród to slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva in jih spraševal, kje naj bi bil Kristus rojen. Odgovorili so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je zapisal prerok: ‘Ti, Betlehem, v Judovi deželi! Nikakor nisi najmanjši med vodilnimi Judovimi mesti, iz tebe bo namreč prišel vojvoda, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.’« Tedaj je Heród skrivaj poklical modre in jih skrbno spraševal o času, kdaj se jim je zvezda prikazala. Nato jih je poslal v Betlehem z naročilom: »Pojdite in natančno pozvedite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in našli dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. Ker so bili v spanju opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Heródu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo. Ko so odšli, se je Jožefu v spanju prikazal Gospodov angel in mu rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne sporočim, Heród bo namreč dete iskal, da bi ga umoril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater in se umaknil v Egipt. Tam je bil do Heródove smrti, da se je spolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: »Iz Egipta sem poklical svojega sina.« Ko je Heród videl, da so ga modri prevarali, se je hudo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno pozvedel od modrih. Takrat se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju: »Krik se je slišal v Rami, jok in bridko zdihovanje. Rahéla je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več.« Ko je Heród umrl, se je v Egiptu prikazal Gospodov angel Jožefu v spanju in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v izraelsko deželo, kajti pomrli so, kateri so mu stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in se vrnil v izraelsko deželo. Ko je zvedel, da vlada v Judeji Arheláj namesto svojega očeta Heróda, se je bal iti tja. Ker je bil v spanju opomnjen, se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je spolnilo, kar so govorili preroki, da bo nazaréjec. Tiste dni nastopi Janez Krstnik v Judejski puščavi in pridiga: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo! To je tisti, o katerem je dejal prerok Izaija: ‘Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu, zravnajte mu steze.’« Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z medom divjih čebel. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse jórdanske doline. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in se spovedovali svojih grehov. Ko je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji sodbi? Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja. Ne govorite si: ‘Abrahama imamo za očeta,’ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov Abrahamu obuditi otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki in počistil bo svoj skedenj. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal v ognju, ki nikoli ne ugasne.« Tedaj pride Jezus iz Galileje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel od tega odvrniti, zato mu je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus mu je odgovoril: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode in prècej so se nad njim odprla nebesa. Zagledal je božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prišel nadenj. Pri tem se je zaslišal glas iz nebes: »To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel.« Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen. Pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: ‘Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.’« Nato ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: »Če si Božji Sin, vrzi se dol, kajti pisano je: ‘Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.’« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: ‘Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!’« Zopet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro. Pokaže mu vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu reče: »Vse to ti bom dal, če predme padeš in me počastiš.« Tedaj mu Jezus reče: »Poberi se, satan, kajti pisano je: ‘Gospoda, svojega Boga, môli in samo njemu služi!’« Tedaj ga je hudič pustil in angeli so pristopili in mu stregli. Ko je zvedel, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Néftalijevi pokrajini, da se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: »Zábulonova dežela in Néftalijeva dežela, ob poti k morju, onkraj Jórdana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.« Po tistem času je Jezus začel pridigati: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo.« Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se imenuje Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Reče jima: »Hodíta za menoj! Naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Ta dva sta takoj pustila mreže in šla za njim. Ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedéjevega sina, in njegovega brata Janeza, ko sta s svojim očetom Zebedéjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je. Ta dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je obhodil vso Galilejo. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal blagovest kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in slabosti med ljudmi. Glas o njem se je razširil po vsej Siriji. Prinašali so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, božjastne in hrome, in jih je ozdravil. Za njim so šle velike množice iz Galileje, Deseteromestja, Jeruzalema, Judeje in krajev onkraj Jórdana. Ko je zagledal množice, se je povzpel na góro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Spregovoril je in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi. Blagor krotkim, ker bodo deželo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, ker bodo postali božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, ker njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse grdo o vas lažnivo govorili. Veselite se in vriskajte, ker je vaše plačilo v nebesih veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« »Vi ste sol zemlje. Če se pa sol pokvari, s čim jo bomo osolili? Ni za drugo, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, da sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj sveti vaša luč ljudem, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« »Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično vam povem: dokler ne premineta nebo in zemlja, ne bo zbrisana niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi, in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Zato vam pravim: če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikoli ne pridete v nebeško kraljestvo.« »Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom: ‘Ne ubijaj!’ Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče. Jaz pa vam pravim: vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ‘bedak’, zasluži, da pride pred vrhovno sodišče; in kdor mu reče ‘brezverec’, zasluži, da pride v peklenski ogenj! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično ti povem: ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega.« »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ne prešuštvuj!’ Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko zapeljuje, ga izderi in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da zgubiš en ud, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka zapeljuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da zgubiš en ud, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v pekel.« »Rečeno je bilo: ‘Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.’ Jaz pa vam pravim: kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. Kdor pa se z ločeno oženi, prešuštvuje.« »Dalje ste slišali, da je bilo rečeno prednikom: ‘Ne prisegaj po krivem; spolni pa, kar si prisegel Gospodu!’ Jaz pa vam pravim: sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je božji prestol; ne pri zemlji, ker je podnožje božjih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker ne moreš niti enega lasu narediti belega ali črnega. Vaš ‘dà’ naj bo ‘dà’, vaš ‘ne’ naj bo ‘ne’; kar je več kot to, je od hudega.« »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Oko za oko in zob za zob.’ Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče od tebe kaj sposoditi, mu ne pokaži hrbta.« »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.’ Jaz pa vam pravim: ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste razkazovali pred ljudmi, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor počenjajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje videli. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne vé tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina skrita, in tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil.« »Tudi kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne bodite jim podobni, saj vaš Oče vé, česa potrebujete, še preden ga prosite. Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečuje naj se tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.« »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; mažejo si obraze, da ljudem pokažejo, kako se postijo. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je na skrivnem, ti bo povrnil.« »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko bolno, bo v temi vse tvoje telo. Kako velika bo tema, če luč, ki je v tebi, postane tema!« »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema. Ali bo enega sovražil in drugega ljubil; ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.« »Zato vam pravim: ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče živi. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more kljub vsej zaskrbljenosti dodati svoji postavi en komolec? In za obleko, kaj ste v skrbeh? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: še Sálomon v vsem svojem sijaju ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo, ki je danes na polju in jo jutri v peč vržejo, mar ne bo veliko bolj vas, maloverni? Ne bodite torej v skrbeh in ne sprašujte: ‘Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?’ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vé vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža.« »Ne sodíte, da ne boste sojeni! Kakor namreč sodite, tako boste sojeni, in kakor merite, tako vam bo odmerjeno. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,’ če imaš pa sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa; šele potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« »Ne dajajte psom tega, kar je sveto, in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih ne pomendrajo in se nato ne obrnejo ter vas ne raztrgajo.« »Prosíte in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme, in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi za ribo? Če torej vi, čeprav ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim! To je namreč postava in preroki.« »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ‘Gospod, Gospod,’ ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ‘Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali hudih duhov in v tvojem imenu storili veliko čudežev?’ Vendar jim takrat porečem: ‘Nikoli vas nisem poznal. Proč izpred mene, kateri delate krivico!’« »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih spolnjuje, podoben pametnemu človeku, ki pozida svojo hišo na skalo. Ulije se ploha, priderejo nalivi in privršijo vetrovi ter butnejo v to hišo, vendar se ne zruši, ker ima temelje na skali. Kdor pa moje besede posluša in jih ne spolnjuje, je podoben nespametnemu človeku, ki pozida hišo na pesku. Ulije se ploha, priderejo nalivi in privršijo vetrovi ter butnejo v to hišo in hiša se zruši v veliko podrtijo.« Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom. Učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. Tedaj je stopil k njemu gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Pri priči je bil očiščen gob. Nato mu Jezus reče: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu pravi: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Saj imam tudi jaz, čeprav sem sam pod oblastjo, vojake pod seboj, pa rečem temu: ‘Pojdi’ in gre; in drugemu: ‘Pridi’ in pride; in svojemu služabniku: ‘Stôri to’ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in je rekel svojim spremljevalcem: »Resnično vam povem: tolike vere nisem našel pri nikomer v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Tisti pa, ki so bili izvoljeni za kraljestvo, bodo vrženi ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In njegov služabnik je ozdravel tisto uro. Ko je Jezus prišel v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in da ima mrzlico. Prijel jo je za roko in mrzlica je odnehala. Vstala je in mu stregla. Ko pa se je zvečerilo, so mu privedli veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: »On je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni.« Ko je Jezus zagledal okrog sebe množico, je vêlel odriniti na drugo stran. Tedaj se mu je približal neki pismouk in rekel: »Učitelj, za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev pa mu je rekel: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je dejal: »Hôdi za menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrliče!« Ko je stopil v čoln, so šli njegovi učenci za njim. Na jezeru je nastal velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal. Stopili so k njemu, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas! Potapljamo se!« Odvrnil jim je: »Kaj se bojite, maloverni?« Nato je vstal. Zapretil je vetrovom in jezeru in nastala je velika tišina. Ljudje pa so se začudeni spraševali: »Odkod je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?« Ko je prišel na drugo stran, v gadársko deželo, sta mu iz votlin opuščenih grobov prišla nasproti dva obsedenca. Bila sta tako divja, da nihče ni mogel mimo po tisti poti. Zavpila sta: »Kaj hočeš ti od naju, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?« Nedaleč od njiju pa se je pasla velika čreda svinj. Hudi duhovi so ga prosili: »Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v to čredo svinj!« Rekel jim je: »Pojdite!« Šli so torej ven in obsedli svinje. Tedaj je čreda svinj planila po bregu v jezero in v vodi utonila. Pastirji pa so zbežali v mesto in pripovedovali vse, tudi o obsedencih. Vse mesto je šlo Jezusu naproti. Ko so ga zagledali, so ga prosili, naj bi odšel iz njihovih krajev. Stopil je v čoln in se prepeljal na drugo stran. Prišel je v svoje mesto. Že so nesli k njemu hromega, ki je ležal na nosilih. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Zaupaj, sin, grehi so ti odpuščeni!« Nekaj pismoukov si je ob tem mislilo: »Ta govori bogokletno.« Jezus pa je spoznal njihove misli in rekel: »Zakaj sami pri sebi hudobno mislite? Kaj je laže reči: ‘Grehi so ti odpuščeni’ ali reči: ‘Vstani in hôdi’? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« reče tedaj hromemu: »Vstani, vzemi svoja nosila in pojdi domov!« Vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in hvalile Boga, da je dal ljudem takšno oblast. Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedèl pri mitnici. Rekel mu je: »Hôdi za menoj!« Vstal je in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov in so jedli z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve.’ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Tedaj stopijo k njemu Janezovi učenci in ga vprašajo: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Pridejo pa dnevi, ko jim bo ženin vzet in takrat se bodo postili. Nihče ne prišije krpe iz neudelanega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga, da nastane še večja luknja. Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se oboje ohrani.« Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki predstojnik shodnice. Poklonil se mu je do tal in rekel: »Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo oživela.« Jezus je vstal, šel z njim in učenci so ga spremljali. Tedaj se je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Mislila si je namreč: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in rekel: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je rešila.« In žena je bila zdrava od tiste ure. Ko je Jezus prišel v predstojnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: »Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi.« Oni pa so se mu posmehovali. Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel je deklico za roko in je vstala. Glas o tem pa je šel po vsem tistem kraju. Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: »Davidov sin, usmili se naju!« Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus ju vpraša: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Dà, Gospod,« mu odvrneta. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In oči so se jima odprle. Jezus jima je potlej strogo naročil: »Glejta, da nihče ne zve!« Ko pa sta odšla, sta pripovedovala o njem po vsej tisti deželi. Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. Izgnal je hudega duha in mutec je spregovoril. Množice so se čudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal blagovest kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in slabost. Ko je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce brez pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, da bi jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in slabost. Imena dvanajsterih apostolov pa so: prvi Simon, ki se imenuje Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedéjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alféjev sin, in Tadej; Simon Kananáj in Juda Iškarijót, ki ga je pa izdal. Teh dvanajst učencev je Jezus poslal in jim naročil: »K poganom ne hodíte in v samaríjska mesta ne vstopajte! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte: ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatim ne s srebrnim ne z bakrenim denarjem v pasovih, ne s popotno torbo, dvema suknjama, čevlji in palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. V katerokoli mesto ali vas pridete, pozvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša tega vredna, naj pride nadnjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. Če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali iz tistega mesta in si prah otresite z nog. Resnično vam povem: laže bo na sodni dan sódomski in gomórski deželi kakor tistemu mestu.« »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje. Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani. Kadar vas izročijo, si ne delajte skrbi, kako in kaj bi govorili, kajti dano vam bo tisto uro, kaj morate govoriti. Ne boste namreč vi govorili, temveč Duh vašega Očeta bo govoril po vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen. Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo. Resnično vam povem: ne boste obhodili Izraelovih mest, dokler ne pride Sin človekov. Učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem. Učencu zadošča, da postane kakor njegov učitelj, in služabniku, da postane kakor njegov gospodar. Če so hišnega gospodarja imenovali Bélcebuba, koliko bolj bodo njegove domače.« »Ne bojte se jih torej! Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo, in tajno, kar se ne bi zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za majhen denar? Pa vendar niti eden od njiju ne pade na zemljo brez volje vašega Očeta. Vam so pa celó lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Več kakor veliko vrabcev ste vredni vi.« »Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor bo pa mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim sina od očeta, hčer od matere, snaho od tašče; in človek bo imel sovražnike med domačimi. Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« »Kdor vas sprejme, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega zato, ker je pravičen, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samó kozarec hladne vode enemu izmed teh malih zato, ker je moj učenec, resnično vam povem, ne bo ob svoje plačilo.« Ko je Jezus končal naročila svojim dvanajsterim učencem, je šel od tam naprej učit in oznanjat po njihovih mestih. Ko je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, ga je vprašal po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu: »Ali si ti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotika nad menoj.« Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Tisti, ki se mehko oblačijo, živijo vendar v kraljevskih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam: več kakor preroka. On je tisti, o katerem je pisano: ‘Glej, pošiljam svojega glasnika pred teboj, da ti bo pripravil pot.’ Resnično vam povem: med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, in vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in samo močni ga osvajajo. Postava in vsi preroki do Janeza so napovedovali prihodnje reči; on pa je, če hočete priznati, Elíja, ki mora priti. Kdor ima ušesa, naj posluša. Komu naj primerjam ta rod? Podoben je otrokom, ki posedajo po trgih in kličejo drug drugemu: ‘Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa se niste jokali.’ Prišel je Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ‘Hudega duha ima.’ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ‘Poglej no, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;’ in vendar se je modrost potrdila v svojih delih.« Tedaj je začel grajati mesta, v katerih se je zgodilo največ njegovih čudežev, ker se niso spreobrnila: »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsájda! Če bi se bili v Tiru in Sídonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi se že zdavnaj spreobrnila v raševini in pepelu. Toda povem vama: Tiru in Sídonu bo na sodni dan laže kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do pekla se boš pogreznil! Če bi se bili v Sódomi zgodili čudeži, ki so se zgodili v tebi, bi še danes stala. Toda povem vam: sódomski deželi bo na sodni dan laže kakor tebi.« Tedaj je Jezus rekel: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim. Dà, Oče, tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Sprejmite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste spokojnost svojim dušam; kajti moj jarem je znosen in moje breme lahko.« V tistem času je šel Jezus v soboto skozi žitna polja. Njegovi učenci so postali lačni. Začeli so smukati klasje in jesti zrnje. Ko so farizeji to videli, so mu rekli: »Poglej, tvoji učenci počno, kar ni dovoljeno v soboto.« On pa jim je rekel: »Ali niste brali, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je stopil v božjo hišo in so jedli daritveni kruh, ki ga ni bilo dovoljeno jesti njemu in njegovim spremljevalcem, ampak samo duhovnikom. Mar niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templju prelamljajo sobotni počitek in so brez krivde? Toda povem vam: več kot tempelj je tukaj. Če bi vedeli, kaj pomeni: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve,’ teh nedolžnih ne bi obsodili. Sin človekov je namreč gospodar sobote.« Šel je od tam in prispel v njihovo shodnico. Tam pa je bil človek, ki je imel suho roko, in da bi Jezusa lahko zatožili, so ga vprašali: »Ali se sme v soboto zdraviti?« On pa jim je odgovoril: »Kdo izmed vas, ki bi imel eno samo ovco in bi mu v soboto padla v jamo, bi je ne prijel in izvlekel? Koliko več je vendar človek kot ovca. Torej se sme v soboto dobro delati.« Tedaj reče možu: »Stegni roko!« Stegnil jo je in bila je zdrava kakor druga. Farizeji pa so šli ven in se posvetovali zoper njega, kako bi ga pogubili. Ko je Jezus to zvedel, se je umaknil od tam. Veliko jih je šlo za njim in je vse ozdravil. Zapovedal pa jim je, naj ga ne razglašajo, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: »Glejte, to je moj služabnik, ki sem ga izvolil, moj ljubljeni, nad katerim imam veselje. Dal mu bom svojega duha in narodom bo oznanil pravico. Ne bo se prepiral in ne vpil, nihče ne bo slišal njegovega glasu na ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, dokler pravice ne privede do zmage. In vanj bodo upali narodi.« Tedaj so mu privedli obsedenca, ki je bil slep in nem. Ozdravil ga je, tako da je mutec govoril in videl. Vse množice so strmele in govorile: »Kaj če ni to Davidov sin?« Farizeji pa so slišali in dejali: »Ta ne izganja hudih duhov drugače kot z Bélcebubom, poglavarjem hudih duhov.« Ker je poznal njihove misli, jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in nobeno mesto ali hiša, ki je v sebi razdvojena, ne bo obstala. Če torej satan izganja satana, je v sebi razdeljen, kako bo potem obstalo njegovo kraljestvo? In če jaz z Bélcebubom izganjam hude duhove, s čigavo močjo jih izganjajo vaši somišljeniki? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa jaz z božjim Duhom izganjam hude duhove, je res k vam prišlo božje kraljestvo. Ali: kako more kdo vdreti v hišo močnega in mu odnesti opremo, če prej močnega ne zveže? Šele potem bo lahko oplenil njegovo hišo. Kdor ni z menoj, je zoper mene; in kdor z menoj ne zbira, raztresa. Zato vam pravim: vsak greh in bogokletje bosta ljudem odpuščena, samo kletev zoper Duha ne bo odpuščena. Tudi če kdo kaj reče zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče besedo zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne na tem svetu ne v prihodnjem.« »Recimo, da je drevo dobro, potem je tudi sad dober. Ali recimo, da je drevo slabo, potem je tudi sad slab. Drevo namreč spoznamo po sadu. Gadja zalega! Kako morete govoriti dobro, če ste hudobni? Kajti česar je polno srce, to usta govore. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada dobro, hudoben človek pa iz hudobnega zaklada húdo. Povem vam pa: za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen.« Tedaj so se nekateri izmed pismoukov in farizejev začeli pogovarjati z njim in so rekli: »Učitelj, radi bi videli znamenje od tebe.« On pa jim je odgovoril: »Hudobni in Bogu nezvesti rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona tri dni in tri noči v trebuhu velike ribe, tako bo Sin človekov tri dni in tri noči v osrčju zemlje. Ninivljáni bodo vstali na sodni dan skupaj s tem rodom in ga obsodili, ker so se spreobrnili na Jonovo pridigo; védite pa: več kakor Jona je tukaj. Kraljica z Juga bo na sodni dan vstala skupaj s tem rodom in ga obsodila, kajti prišla je s konca sveta, da bi slišala Sálomonovo modrost; védite pa: več kakor Sálomon je tukaj.« »Kadar nečisti duh odide iz človeka, blodi po suhih krajih in išče pokoja, pa ga ne najde. Tedaj pravi: ‘Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.’ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in vstopijo vanjo ter v njej prebivajo. Končno bo s takim človekom huje, kot je bilo prej. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.« Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje; radi bi bili govorili z njim. Nekdo mu je rekel: »Tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in bi radi govorili s teboj.« On pa je rekel temu, ki mu je to povedal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« Nato je pokazal na svoje učence in rekel: »To so moja mati in moji bratje. Kdorkoli namreč spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, mi je brat in sestra in mati.« Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je moral stopiti v čoln. Usedel se je, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejavec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo kraj pota. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, je ovenelo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in dajalo sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« Tedaj so pristopili učenci in ga vprašali: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril jim je: »Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano. Kdor ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo; poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. Tako se spolnjuje nad njimi Izaijeva prerokba: ‘Napeto boste poslušali, pa ne boste razumeli, strme boste gledali, pa ne boste videli; otopelo je namreč srce temu ljudstvu, da težkó posluša in zapira oči, da ne bi videlo in ne bi slišalo in v srcu ne razumelo ter se ne spreobrnilo, in ga jaz ne bom ozdravil.’ Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo! Zakaj resnično vam povem: veliko prerokov in pravičnih je želelo videti, kar gledate vi, pa niso videli; in slišati, kar poslušate vi, pa niso slišali.« »Vi torej poslušajte pomen prilike o sejavcu. K vsakemu, ki posluša besedo o kraljestvu in je ne razume, pride hudobni duh in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. To je seme, ki je vsejano kraj pota. Katero je vsejano na kamnita tla, je tisti, ki besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine in je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klone. Katero je vsejano med trnje, je tisti, ki besedo posluša, toda posvetne skrbi in zapeljivost bogastva mu zadušijo besedo in ostane brez sadu. Katero pa je vsejano v dobro zemljo, je tisti, ki besedo posluša in jo tudi razume. Ta seveda obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.« Dodal jim je še drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrasla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Tedaj so prišli hlapci h gospodarju in mu rekli: ‘Gospod, ali nisi vsejal dobrega semena na svoji njivi? Odkod torej ljuljka?’ Odgovoril jim je: ‘Sovražen človek je to storil.’ Hlapci pa so rekli: ‘Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?’ ‘Nikakor,’ je dejal, ‘da morda pobiraje ljuljko ne izrujete z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob žetvi pa porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo; pšenico pa spravite v mojo žitnico.’« Še drugo priliko jim je navedel: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor druga povrtnina in postane drevo, tako da ptice priletijo izpod neba in gnezdijo na njegovih vejah.« Spet drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je Jezus govoril množicam v prilikah. Govoril jim je sploh samo v prilikah, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku: »Odprl bom svoja usta v prilikah, oznanjal bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.« Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Pristopili so njegovi učenci in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril jim je: »Sejavec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so imetniki kraljestva, ljuljka pa povzročitelji zla. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je dovršitev sveta, žanjci pa so angeli. Kakor pobirajo ljuljko in jo sežgejo, tako bo ob dovršitvi sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse pohujševalce in kršilce postave. Vrgli jih bodo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet zakopal. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame vse vrste rib. Ko je polna, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč. Tako bo ob dovršitvi sveta: prišli bodo angeli in izločili hudobne iz vrst pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi.« »Ste razumeli vse to?« Odgovorili so: »Smo.« Tedaj jim je rekel: »Zato je vsak pismouk, ki se zavzema za nebeško kraljestvo, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Ko je Jezus povedal te prilike, je šel od tam in dospel v domači kraj. Učil je v njihovi shodnici, da so se zelo čudili in govorili: »Odkod njemu ta modrost in te moči? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati Marija? Ali niso Jakob, Jožef, Simon in Juda njegovi bratje? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Odkod torej njemu vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Ni prerok brez časti, razen v domačem kraju in v domači hiši.« Zaradi njihove nevere tam ni storil dosti čudežev. Ob tisti priložnosti je četrtni oblastnik Heród slišal, kar so govorili o Jezusu. Rekel je svojim dvorjanom: »To je Janez Krstnik! Vstal je od mrtvih in zato delujejo v njem čudežne moči.« Heród je namreč dal Janeza prijeti, ga vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiáde, žene svojega brata Filipa, ker mu je Janez rekel: »Ni ti jè dovoljeno imeti.« Hotel ga je umoriti, a se je ustrašil ljudstva, ker je imelo Janeza za preroka. Ko je Heród obhajal rojstni dan, je Herodiádina hči plesala pred gosti in mu je bila tako všeč, da ji je s prisego obljubil dati, karkoli bi si zaželela. Ona pa je na materino prigovarjanje rekla: »Daj mi pri priči na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je razžalostil, toda zaradi prisege in gostov jo je ukazal dati. Poslal je obglavit Janeza v ječi. Prinesli so na pladnju njegovo glavo in jo dali deklici, ta pa jo je odnesla materi. Prišli so Janezovi učenci, vzeli truplo in ga pokopali, potem pa šli in to sporočili Jezusu. Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, da bi bil sam. Množice pa so to zvedele in šle iz mest peš za njim. Ko je stopil iz čolna, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Proti večeru so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi ljudi, da gredo v vasi in si kupijo živeža.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Dajte jim vi jesti!« Rekli so mu: »Tukaj nimamo drugega kakor pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih semkaj!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi. Vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dal kruh učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so ostale koščke, dvanajst polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se pred njim peljali na nasprotni breg; sam pa bi medtem odpustil množice. Ko so se množice razšle, je šel na goro, da bi na samem molil. Zvečer je bil sam na tistem kraju. Čoln pa se je medtem že precéj tečajev oddaljil od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je prišel Jezus k njim. Ko so ga učenci videli, kako hodi po jezeru, so se prestrašili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus se jim je takoj oglasil in rekel: »Pogum! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odvrnil: »Gospod, če si ti, mi zapovej, da pridem po vodi k tebi.« Jezus mu je rekel: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna in šel po vodi k Jezusu. Ko pa je začutil močan veter, se je zbal. Začel se je potapljati in zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si podvomil?« Ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so padli predenj in rekli: »Ti si res Božji Sin.« Ko so se prepeljali na drugo stran, so prišli v genezaréško deželo. Ljudje tistega kraja so ga prepoznali. Sporočili so po vsej tisti okolici in privedli predenj vse bolnike. Prosili so ga, da bi se dotaknili vsaj roba njegove obleke, in katerikoli so se ga dotaknili, so ozdraveli. Tedaj pridejo k Jezusu farizeji in pismouki iz Jeruzalema in rekó: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročila starih? Ne umivajo si namreč rok pred jedjo.« Odgovoril jim je: »Zakaj pa vi prestopate božjo zapoved zavoljo svojega izročila? Bog je namreč zapovedal: ‘Spoštuj očeta in mater’ in ‘Kdor preklinja očeta ali mater, naj umrje!’ Vi pa pravite: ‘Kdor reče očetu ali materi: Kar vam jaz dolgujem, sem namenil za dar templju, mu ni treba več spoštovati svojega očeta.’ Tako ste razvrednotili božjo besedo zavoljo svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.’« Takrat je poklical k sebi množico in rekel: »Poslušajte in umejte! Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to ga omadežuje.« Tedaj so prišli učenci in mu rekli: »Ali veš, da so se farizeji spotikali nad tvojimi besedami?« Odgovoril je: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. Pustite jih! Slepi so in slepe vodijo. Če pa slepi vodi slepega, oba padeta v jamo.« K temu se je oglasil Peter in mu rekel: »Razlôži nam to priliko.« Rekel je: »Kaj tudi vi še vedno ne umevate? Ali ne razumete, da gre vse, kar prihaja v usta, v želodec in se izloča v blato? Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine. To je tisto, kar omadežuje človeka, jesti z neumitimi rokami pa ga ne omadežuje.« Jezus je zapustil tisti kraj in se umaknil v tirsko in sídonsko pokrajino. Iz tistih krajev je prišla kanaánska žena in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.« Vendar ji ni odgovoril niti z besedo. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!« Odgovoril je: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Pririnila se je do njega, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Povzel je besedo in rekel: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Ona pa je odvrnila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Nato ji je Jezus rekel: »O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. Jezus se je odpravil naprej in prišel h Galilejskemu jezeru. Šel je na goro in tam sédel. Tedaj so prišle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, kruljave, neme in še veliko drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil, tako da se je množica čudila, ko je gledala, kako nemi govorijo, se kruljavi zravnavajo, hromi hodijo, slepi vidijo, in je počastila Izraelovega Boga. Jezus je poklical k sebi svoje učence in rekel: »Ljudje se mi smilijo, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne opešajo.« Učenci mu rečejo: »Kje naj v puščavi vzamemo toliko kruha, da nasitimo táko množico?« Jezus jih vpraša: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem in nekaj ribic.« Tedaj je vêlel množici, naj séde po tleh. Vzel je tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, jih razlomil ter dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od ostalih koščkov so nabrali sedem polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. Ko je množice odpustil, je stopil v čoln in prispel v magadánsko pokrajino. Tedaj so prišli k njemu farizeji in saduceji. Da bi ga skušali, so ga prosili, naj jim pokaže kakšno znamenje z neba. On pa je dejal: »Ko se zvečeri, pravite: ‘Lepo bo; kajti nebo žari,’ in zjutraj: ‘Ne bo vremena; nebo zamegljeno žari.’ Nebo torej znate presojati, znamenj časa pa ne morete. Hudobni in Bogu nezvesti rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano drugo znamenje kakor Jonovo.« Nato jih je pustil in odšel. Ko so učenci odšli na drugo stran, so pozabili vzeti kruh s seboj. Jezus jim je namreč rekel: »Pazíte in varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!« Oni pa so pri sebi premišljevali: »Kruha nismo vzeli s seboj.« Jezus je to spoznal in rekel: »Maloverni, zakaj govorite med seboj: ‘Kruha nimamo?’ Ali še vedno ne razumete in se ne spominjate petih hlebov za pet tisoč mož in koliko košev ste nabrali? Ter sedmih hlebov za štiri tisoč mož in koliko košar ste nabrali? Kako da ne razumete, da nisem mislil na kruh, ko sem vas opomnil: ‘Varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!’« Takrat so šele razumeli, da ni naročil, naj se varujejo kvasa, ki je potreben za peko kruha, temveč nauka farizejev in saducejev. Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezaréje Filípove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Eni, da je Janez Krstnik; drugi, da Elija; spet drugi, da Jeremija ali kateri izmed prerokov.« »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« jih je vprašal. Simon Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je rekel: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega odkrila, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ‘Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.’« Tedaj je učencem strogo naročil, naj nikomur ne pripovedujejo, da je on Kristus. Po tistem času je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je potegnil vstran in mu začel braniti: »Bognedaj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in Petru rekel: »Poberi se od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš po božje, ampak po človeško.« Tedaj je rekel svojim učencem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v slavi svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo povrnil vsakemu po njegovih delih. Resnično vam povem: nekateri od tukaj navzočih ne bodo umrli, dokler ne bodo videli Sina človekovega, kako prihaja v svojem kraljevskem sijaju.« Šest dni potem vzame Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih povede na visoko goro, na sámo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz se je zableščal kakor sonce in njegova obleka je postala bela kakor luč. Naenkrat sta se jim prikazala Mojzes in Elíja in se pogovarjala z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Elíju enega.« Ko je še govoril, jih je svetal oblak obdal s senco in iz oblaka se je zaslišal glas: »To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so se silno prestrašili in padli na obraz. Jezus pa je stopil k njim, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Povzdignili so oči, pa niso videli nikogar razen Jezusa. Medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih!« Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora prej priti Elíja?« Odgovoril je: »Elíja bo res prišel in bo vse obnovil. Toda povem vam: Elíja je že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« Tedaj so učenci razumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku. Ko so prišli k množici, je nekdo stopil k njemu, se vrgel pred njim na kolena in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina! Božjasten je in hudo trpi. Večkrat pade v ogenj in večkrat v vodo. Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« Jezus je odvrnil: »O neverni in pokvarjeni rod! Doklej bom še pri vas? Doklej vas bom še prenašal? Privedite mi ga semkaj!« Jezus je zapretil hudemu duhu in hudi duh je šel iz njega; in deček je bil od tiste ure zdrav. Tedaj so se učenci približali Jezusu in ga na samem vprašali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« »Zato, ker imate premalo vere,« jim je dejal. »Resnično vam povem: če imate vero kakor gorčično zrno in porečete tej gori: ‘Prestavi se odtod tja!’ se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče. [Ta rod se ne izžene drugače kot z molitvijo in postom.]« Ko so bili zbrani v Galileji, jim je Jezus rekel: »Sin človekov bo kmalu izdan v roke ljudem in ga bodo umorili, toda tretji dan bo vstal.« To jih je zelo potrlo. Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru pobiralci tempeljskega davka dveh drahem in ga vprašali: »Ali vaš učitelj ne plačuje davka dveh drahem?« »Seveda,« je odgovoril. Ko pa je prišel v hišo, ga je Jezus prehitel z vprašanjem: »Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih podložnikov ali od tujcev?« »Od tujcev,« je odvrnil. Jezus mu je rekel: »Torej so podložniki oproščeni. Vendar da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase.« Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in ga vprašali: »Kdo je potemtakem največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj pokliče k sebi otroka, ga postavi mednje in reče: »Resnično vam povem: če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža, da bo kakor ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme takega otroka v mojem imenu, mene sprejme. Kdor pohujša enega od teh malih, ki vame verujejo, bi bilo zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja. Gorje svetu zaradi pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, toda gorje človeku, po katerem pohujšanje pride. Če te torej tvoja roka ali noga zapeljuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali kruljav v življenje, kakor da bi imel obe roki ali nogi in bi bil vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko zapeljuje, ga izderi in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da bi imel obe očesi in bi bil vržen v peklenski ogenj. Varujte se, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta. [Kajti Sin človekov je prišel, da reši, kar je izgubljeno.] Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih na gori in šel iskat tisto, ki je zašla? Če pa se mu posreči, da jo najde, resnično vam povem: bolj se je veseli kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako noče vaš Oče, ki je v nebesih, da se zgubi kdo od malih. Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi k njemu in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če te pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej verskemu občestvu. Če pa tudi verskega občestva ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično vam povem: karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Nadalje vam resnično povem: če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu reče: »Ne pravim ti sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je ukazal njegov gospodar prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ‘Potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Gospodarju se je služabnik zasmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih tovarišev, ki mu je bil dolžan sto denarjev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ‘Vrni, kar si dolžan!’ Ta je padel predenj in ga prosil: ‘Potrpi z menoj in ti povrnem.’ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so bili zelo žalostni in šli vse podrobno povedat svojemu gospodarju, kaj se je primerilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ‘Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega tovariša, kakor sem se jaz tebe usmilil?’ In razjezil se je njegov gospodar, ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Ko je Jezus končal te govore, je odpotoval iz Galileje in po drugi strani Jórdana prišel v judejsko pokrajino. Za njim je šlo veliko ljudi in jih je tam ozdravil. Tedaj so prišli k njemu farizeji in ga skušali. Vprašali so: »Ali je dovoljeno možu iz kateregakoli vzroka odsloviti ženo?« Odgovoril je: »Ali niste brali, da je Stvarnik na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo ter rekel: ‘Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.’ Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Rečejo mu: »Zakaj je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« Odgovori jim: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: kdorkoli se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, in se oženi z drugo, prešuštvuje.« Tedaj mu rečejo njegovi učenci: »Če je tako z možem in ženo, se ni dobro ženiti.« On pa jim je rekel: »Ne doumejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. Nekateri so namreč že po rojstvu nesposobni za zakon, nekatere so take naredili ljudje in nekateri so se zakonu sami odpovedali zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume.« Tedaj so mu prinesli otročičke, da bi nanje položil roke in molil. Učenci pa so jih odganjali, toda Jezus jim je rekel: »Pustite otročičke in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo.« Potem je nanje položil roke in šel naprej. Nekdo je stopil k njemu in rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje?« Odgovoril mu je: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!« »Katere?« ga je vprašal. Jezus je odgovoril: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater!« in »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« Mladenič mu je rekel: »Vse to spolnjujem, kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih! Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je rekel svojim učencem: »Resnično vam povem: bogatin bo težkó prišel v nebeško kraljestvo. Ponovno vam pravim: laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v nebeško kraljestvo.« Ko so učenci to slišali, so se močno čudili in rekli: »Kdo se torej more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in jim rekel: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj se je oglasil Peter in mu rekel: »Poglej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično vam povem: ko bo Sin človekov ob prenovljenju sveta sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, ki je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mene, bo prejel stokratno in dobil v dediščino večno življenje. Mnogi prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi.« »Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denar na dan in jih poslal v vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ‘Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.’ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. Ko je šel okrog enajste ure ven, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ‘Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?’ ‘Ker nas nihče ni najel,’ so mu odgovorili. Tedaj jim reče: ‘Pojdite tudi vi v vinograd!’ Pod noč pa je rekel gospodar vinograda svojemu oskrbniku: ‘Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.’ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denar. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi ti dobili vsak po en denar. Ko so denar prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ‘Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.’ Odgovoril je enemu izmed njih: ‘Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denar? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?’ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.« Ko je šel Jezus proti Jeruzalemu, je vzel dvanajstere učence na sámo in jim med potjo rekel: »Poslušajte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, toda tretji dan bo vstal.« Tedaj je stopila k njemu mati Zebedéjevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Odvrnila je: »Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram piti jaz?« Rekla sta mu: »Moreva.« Reče jima: »Moj kelih bosta pač pila; dajati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so bili nejevoljni nad bratoma. Jezus pa jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad svojimi narodi in da jim velikaši dajejo čutiti oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik; in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vaš služabnik! Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Ko so odhajali iz Jêrihe, se mu je pridružila velika množica. Kraj pota sta sedela dva slepa. Ko sta slišala, da Jezus prihaja mimo, sta zavpila: »Usmili se naju, Gospod, Davidov sin!« Množica ju je posvarila, naj umolkneta, onadva pa sta še močneje zavpila: »Usmili se naju, Gospod, Davidov sin!« Jezus je obstal, ju poklical in rekel: »Kaj hočeta, da vama storim?« »Gospod, da bi se nama oči odprle,« sta odgovorila. Jezus se ju je usmilil. Dotaknil se je njunih oči in takoj sta spregledala ter šla za njim. Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in žrebe pri njej. Odvežita jo in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, odgovorita: ‘Gospod ju potrebuje,’ in takoj ju bo pustil.« To pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku: »Povejte síonski hčeri: tvoj kralj prihaja k tebi, krotak in sedeč na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.« Učenca sta šla in storila, kakor jima je bil Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, pogrnila nanju svoji suknji in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi je pogrinjalo svoje plašče na pot, drugi pa so lomili veje z dreves in jih stlali po poti. Množice, ki so šle pred njim in za njim, pa so vzklikale: » Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozána na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto zganilo in spraševalo: »Kdo je to?« Množice pa so odgovarjale: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.« Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stojnice in jim rekel: »Pisano je: ‘Moja hiša naj bo hiša molitve,’ vi pa iz nje delate jamo razbojnikov.« V templju so se mu približali slepi in hromi in jih je ozdravil. Ko so véliki duhovniki in pismouki videli, kakšne čudeže je storil, in otroke, ki so v templju vzklikali: »Hozána Davidovemu sinu!« so nejevoljni rekli: »Slišiš, kaj ti govorijo?« Jezus pa jim je dejal: »Seveda! Ali niste nikdar brali: ‘Iz ust otrok in dojenčkov si sebi pripravil hvalo’?« Nato jih je pustil. Iz mesta je šel v Betánijo in tam prenočil. Ko se je Jezus zjutraj vračal v mesto, je bil lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu, toda na njem ni našel drugega kakor listje in mu je rekel: »Naj ne bo nikoli več sadu na tebi!« Drevo se je pri priči posušilo. Ko so učenci to videli, so začudeno rekli: »Kako to, da se je smokva tako hitro posušila?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično vam povem: če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s to smokvo; ampak če boste rekli tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje,’ se bo to zgodilo. Vse boste prejeli, kar boste prosili v molitvi, če boste verovali.« Prišel je v tempelj, in medtem ko je učil, so stopili k njemu véliki duhovniki in starešine ljudstva ter rekli: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast?« Jezus jim je odgovoril: »Tudi jaz vam bom postavil vprašanje. Če mi odgovorite nanj, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam. Odkod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali in govorili med sabo: »Če rečemo: ‘Iz nebes,’ nam bo rekel: ‘Zakaj mu torej niste verjeli?’ Če pa rečemo: ‘Od ljudi,’ potem se bojmo množice, kajti vsi imajo Janeza za preroka.« Zato so Jezusu odvrnili: »Ne vemo.« On pa jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ‘Sin, pojdi danes delat v vinograd!’ Odgovoril je: ‘Nočem.’ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ‘Grem, moj gospod,’ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je spolnil očetovo voljo?« Rečejo: »Prvi.« Jezus jim reče: »Resnično vam povem: cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v božje kraljestvo. Prišel je namreč Janez k vam in vam kazal pot pravičnosti in mu niste verjeli; cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp, nato ga je dal v najem viničarjem in odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Potem je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, češ: ‘Mojega sina bodo spoštovali.’ Ko so viničarji zagledali sina, so si rekli: ‘To je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!’ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« Rečejo mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v knjigah Svetega pisma: ‘Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to storil in je čudovito v naših očeh.’ Zato vam pravim: vzelo se vam bo božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar bo on padel, ga bo strl. Ko so véliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice, ker ga je imela za preroka. Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike z naročilom: ‘Recite povabljenim: Glejte, obed sem vam pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!’ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel služabnikom: ‘Svatba je pripravljena, toda povabljeni jè niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in kogarkoli tam najdete, ga povabite na svatbo.’ Služabniki so odšli na ceste in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel goste pogledat, je opazil tam človeka, ki ni imel svatovske obleke. Reče mu: ‘Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovske obleke?’ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj ukazal strežnikom: ‘Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo, tam bo jok in škripanje z zobmi.’ Veliko je namreč poklicanih, toda malo izvoljenih.« Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu pošljejo svoje somišljenike skupaj s heródovci in ti ga vprašajo: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in res učiš tako živeti, kakor hoče Bog, in se ne meniš za nikogar, ker se ne oziraš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali je dovoljeno dajati cesarju davek ali ne?« Jezus je spoznal njihovo zvitost in rekel: »Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni denar!« Dali so mu denar. Nato jih vpraša: »Čigava je ta podoba in napis?« Odgovorijo mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim reče: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli. Tisti dan so prišli k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes je rekel: ‘Če kdo umrje brez otrok, naj se njegov brat oženi z njegovo ženo in obudi potomstvo svojemu bratu.’ Bilo pa je pri nas sedem bratov. Prvi se je oženil in umrl. Ker ni imel otrok, je zapustil ženo svojemu bratu; tako tudi drugi in tretji, vsi do sedmega. Za vsemi je nazadnje umrla tudi žena. Čigava bo torej ob vstajenju? Vsi so jo namreč imeli za ženo.« Jezus jim je odgovoril: »Motite se, ker ne poznate ne Svetega pisma ne božje moči. Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, temveč bodo kakor angeli v nebesih. O vstajenju mrtvih pa, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog: ‘Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov’? Ni pa Bog mrtvih, temveč živih.« Ko so množice to slišale, so strmele nad njegovim naukom. Farizeji pa so zvedeli, da je saduceje prisilil k molku in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, bil je učitelj postave, ga je skušal in vprašal: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Odgovoril mu je: »‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem.’ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.’ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: »Kaj mislite o Kristusu? Čigav sin je?« Odgovorijo mu: »Davidov.« On jim reče: »Kako ga torej David po navdihnjenju imenuje Gospod, ko pravi: ‘Gospod je rekel mojemu Gospodu: sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.’ Če ga torej David imenuje Gospod, kako more biti njegov sin?« In nobeden mu ni mogel odgovoriti besede, tudi se ga ni upal od tistega dne kdo še kaj vprašati. Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesovo učiteljsko mesto so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo resice na obleki. Radi imajo častna mesta na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na cestah in da jim ljudje pravijo ‘učitelj’. Vi pa ne pustite, da bi vam rekli ‘učitelj’, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi ste pa bratje. Tudi na zemlji nikogar ne imenujte ‘oče’, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne dajte imenovati ‘vodniki’, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan; in kdor se bo poniževal, bo povišan. A gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Sami ne greste noter, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne pustite. [Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Vdovam požirate hiše, medtem ko hinavsko opravljate dolge molitve; zaradi tega boste strože sojeni.] Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Prepotujete morje in kopno, da enega samega pridobite za svojo vero; in ko se to zgodi, ga naredite za sina pekla, dvakrat hujšega od sebe. Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ‘Če kdo priseže pri templju, ga prisega ne veže; če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga veže.’ Nespametni in zaslepljeni! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Pravite tudi: ‘Če kdo priseže pri oltarju, ga prisega ne veže, če pa priseže pri daru, ki je na njem, ga veže.’ Zaslepljenci! Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tem, ki v njem prebiva. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem. Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Desetino dajete od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je pomembnejše v postavi: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti, onega pa ne opustiti. Zaslepljeni vodniki! Komarja precejate, kamelo pa požirate. Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa ste polni ropa in nezmernosti. Zaslepljeni farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj. Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Podobni ste pobeljenim grobovom, ki so na zunaj lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne gnusobe. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem poštene, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice. Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Zidate grobnice prerokom in krasite spomenike pravičnih ter govorite: ‘Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju preroške krvi.’ Tako sami proti sebi spričujete, da ste sinovi tistih, ki so morili preroke. Le dopolníte mero svojih očetov! Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali peklenski kazni? Zato, poglejte, pošiljam k vam preroke, modrijane in pismouke, nekatere boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kri, ki je bila prelita na zemlji, od pravičnega Ábela do krvi Zaharíja, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično vam povem: vse to bo prišlo nad ta rod.« »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnáš tiste, ki so k tebi poslani! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Zato bo vaša hiša zapuščena. Povem vam pa: odslej me ne boste videli, dokler ne porečete: ‘ Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! ’« Jezus je šel iz templja. Ko je odhajal, so stopili k njemu njegovi učenci in mu pogled obrnili na tempeljske stavbe. Rekel jim je: »Vidite vse to, kajne? Resnično vam povem: tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu; vse bo porušeno.« Ko pa je sedèl na Oljski gori, so stopili k njemu učenci in ga na samem vprašali: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno znamenje bo napovedovalo tvoj prihod in dovršitev sveta?« Jezus jim je odgovoril: »Glejte, da vas kdo ne premoti! Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ‘Jaz sem Kristus,’ tako da bodo mnoge zbegali. Slišali pa boste o vojnah in novice o vojskovanjih; glejte, da se ne daste zbegati! Vse to se namreč mora zgoditi, vendar to še ne bo dovršitev. Vstal bo narod zoper narod, država zoper državo. Lakota in potresi bodo na raznih krajih, vendar bo vse to kakor začetek porodnih bolečin. Takrat vas bodo izročali mučenju in vas bodo morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. Veliko jih bo takrat klonilo. Izdajali bodo drug drugega in se sovražili. Nastopilo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge premotili. Ker bo krivica narasla, bo ljubezen pri mnogih ugasnila. Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. In ta evangelij kraljestva bodo oznanjali po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat pride dovršitev.« »Ko boste torej videli na svetem kraju gnusobo opustošenja, ki jo je napovedal prerok Daniel — kdor bere, naj razume — takrat naj beže v hribe, kateri so v Judeji. Kdor bo na strehi, naj ne hodi dol, da bi kaj vzel iz svoje hiše; in kdor bo na polju, naj se ne vrača domov po svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da ne bi bežali pozimi ali na soboto. Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi nikdar več ne bo. In če tisti dnevi ne bi bili skrajšani, ne bi bil rešen noben človek; toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi skrajšani. Če vam tedaj kdo poreče: ‘Tukaj je Kristus’ ali ‘Tam je’, ne verjemite, kajti pojavili se bodo lažni kristusi in lažni preroki. Delali bodo velika znamenja in čudeže, tako da bi lahko zapeljali celo izvoljene, če bi bilo mogoče. Mislite na to, naprej sem vam povedal. Če vam torej porečejo: ‘V puščavi je,’ ne hodíte tja; ali ‘V hiši je,’ ne verjemite. Kakor pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega. Kjer je mrhovina, tam se zbirajo jastrebi.« »Takoj po stiski tistih dni bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj se bo prikazalo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega, kako prihaja na oblakih neba z veliko močjo in slavo. Poslal bo svoje angele ob mogočnem donenju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od enega konca neba do drugega.« »Smokvino drevo pa naj vas nauči: Kadar postane njegova veja že mužévna in listje odganja, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: kadar boste videli vse to, védite, da je blizu, tik pred vrati. Resnično vam povem: ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa zagotovo ne bodo prešle.« »Za tisti dan in uro pa ne vé nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Kakor je bilo namreč v Nóetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Nóe v ladjo, in niso ničesar zaslutili, dokler ni prišel potop in vse odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: Bog bo enega sprejel, drugega pustil. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Čujte torej, ker ne veste, kateri dan pride vaš Gospod! Zavedajte se: Hišni gospodar bi ostal buden, če bi vedel, kdaj pride tat, in ne bi pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« »Kdo je torej zvesti in razumni služabnik, ki ga je gospodar postavil nad svojo služinčad, da jo oskrbi z živežem o pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično vam povem: čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa je služabnik malomaren in si misli: ‘Mojega gospoda še dolgo ne bo’ in začne pretepati sohlapce, jé in popiva s pijanci, pa bo prišel gospodar tega služabnika ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne vé; takrat ga bo grozovito kaznoval in mu dal delež, ki gre hinavcem; tam bo jok in škripanje z zobmi.« »Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim družicam, ki so vzele svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. Nespametne so vzele svetilke, niso pa prinesle olja s seboj. Pametne pa so s svetilkami vred vzele olja v posodicah. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ‘Glejte, ženin gre! Pojdite mu naproti!’ Tedaj so vse družice vstale in pripravile svetilke. Nespametne so rekle pametnim: ‘Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!’ Toda pametne so odvrnile: ‘Nikakor! Da ne poide nam in vam, pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!’ Medtem ko so šle kupovat, je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge družice in klicale: ‘Gospod, gospod, odpri nam!’ On pa jim je odgovoril: ‘Resnično vam povem: ne poznam vas!’ Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« »Bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in denar svojega gospodarja skril. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je ta, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ‘Gospod, pet talentov si mi dal, glej pet drugih sem pridobil.’ Gospodar mu je rekel: ‘Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Pojdi v veselje svojega gospodarja!’ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ‘Gospod, dva talenta si mi dal, glej, dva druga sem pridobil.’ Gospodar mu je rekel: ‘Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Pojdi v veselje svojega gospodarja!’ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ‘Gospod, vedel sem, da si trd človek: Žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi dajal. Zbal sem se in sem šel ter svoj talent zakopal v zemljo. Na, tu imaš, kar je tvojega!’ Gospodar pa mu je rekel: ‘Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem dajal. Zato bi moral dati moj denar v hranilnico in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi vred. Vzemite mu talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neporabnega služabnika pa vrzite ven v temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi.’« »Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov. Ovce bo postavil na svojo desnico, ovne pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ‘Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni.’ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ‘Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?’ Kralj jim bo odgovoril: ‘Resnično vam povem: karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.’ Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ‘Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste oskrbeli.’ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ‘Gospod, kdaj smo te videli lačnega in žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?’ Tedaj jim bo odgovoril: ‘Resnično vam povem: vse, česar niste storili enemu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.’ Ti pojdejo, da prejmejo večno kazen, pravični pa večno življenje.« Ko je Jezus končal vse te govore, je rekel svojim učencem: »Veste, da bo čez dva dni velika noč; in Sin človekov bo izdan, da ga bodo križali.« Tedaj so se zbrali véliki duhovniki in starešine ljudstva na dvoru vélikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa. Sklenili so, da bodo Jezusa z zvijačo prijeli in usmrtili, vendar so dejali: »Nikar na praznik, da ne nastane hrup med ljudstvom.« Ko je bil Jezus v Betániji v hiši Simona Gobavca, se mu je približala neka žena. Imela je alabastrno posodico dragega odišavljenega olja in ga zlila na njegovo glavo, ko je sedèl pri mizi. Ko so učenci to videli, so zagodrnjali: »Čemú ta potrata? To bi namreč lahko dobro prodali in dali ubogim.« Jezus je to spoznal in jim rekel: »Kaj delate ženi težave? Saj mi je vendar dobro delo storila. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno. Ko je zlila to olje na moje telo, ga je mazilila za moj pogreb. Resnično vam povem: kjerkoli po svetu bodo oznanjali ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijót, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu določili trideset srebrnikov. Odslej je iskal priložnost, da bi ga izročil. Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in ga vprašali: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno večerjo?« Odgovoril jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ‘Učitelj pravi: moj čas je blizu, pri tebi želim obhajati velikonočno večerjo s svojimi učenci.’« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil ter pripravili večerjo. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi za mizo. Med jedjo je rekel: »Resnično vam povem: eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in ga začeli drug za drugim spraševati: »Saj menda nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja! Boljše bi bilo zanj, da bi se ne bil rodil.« Oglasil pa se je izdajalec Juda in ga vprašal: »Učitelj, saj menda nisem jaz?« Odvrne mu: »Ti sam si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, zmolil nad njim blagoslov, ga razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi! To je namreč moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov. A povem vam: poslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta.« Ko so odpeli zahvalno pesem, so odšli proti Oljski gori. Tedaj jim Jezus reče: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: ‘Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.’ Ko bom pa vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter je posegel v besedo in mu rekel: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz nikdar ne bom.« Jezus mu je rekel: »Resnično ti povem: preden bo to noč petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Peter mu reče: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, ne, ne bom te zatajil.« Tako so rekli tudi vsi drugi učenci. Nato pride Jezus z njimi na pristavo, ki se imenuje Getsémani, in jim reče: »Sédite tukaj, medtem stopim tja, da bom molil.« S seboj vzame Petra in oba Zebedéjeva sinova. Začne se žalostiti in trepetati. Tedaj jim reče: »Moja duša je žalostna do smrti, ostanite tukaj in čujte z menoj!« Nato je stopil malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Vrne se k učencem in vidi, da spijo. Tedaj reče Petru: »Takó, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Čujte in molíte, da ne zaidete v skušnjavo! Duh je sicer pripravljen, a telo je slabotno.« Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ne more ta kelih mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile dremotne. Pustil jih je, spet odšel in v tretje molil z istimi besedami. Nato pride k učencem in jim reče: »Sedaj spite in počivajte! Glejte, približala se je ura, ko izročajo Sina človekovega v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo! Tisti, ki me izdaja, se je približal.« Medtem ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli, ki so jo poslali véliki duhovniki in starešine ljudstva. Izdajalec se je z njimi domenil za znamenje: »Kogar bom poljubil, tisti je, njega primite!« Takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, učitelj!« in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, stôri, za kar si prišel!« Tedaj so se zrinili naprej, stegnili roke po Jezusu in ga prijeli. Tisti hip je eden od Jezusovih spremljevalcev potegnil svoj meč, mahnil po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu Jezus reče: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem spolnijo besede Svetega pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedèl v templju in učil, pa me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se spolnili spisi prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Ti, ki so Jezusa prijeli, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Stopil je noter in sédel med služabnike, da bi videl, kako se bo končalo. Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali lažnivega pričevanja zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav se je priglasilo veliko lažnivih prič. Nazadnje sta nastopili dve in rekli: »Ta je dejal: ‘Božji tempelj morem podreti in ga v treh dneh postaviti.’« Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Nič ne odgovoriš? Kaj je to, kar ti pričajo zoper tebe?« Jezus pa je molčal. Véliki duhovnik mu je rekel: »Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Božji Sin.« Jezus mu odvrne: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svojo obleko in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Nato so mu pljuvali v obraz in ga bíli s pestmi. Drugi so ga klofutali in govorili: »Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril.« Peter pa je medtem sedèl zunaj na dvorišču. Približala se mu je neka dekla in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je šel v vežo, ga je na pragu zagledala druga in rekla tistim, ki so bila tam: »Ta je bil z Jezusom nazaréjcem.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Malo nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te že tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. In Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Šel je ven in se bridko zjokal. Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da Jezusa usmrtijo. Nato so ga zvezali in odpeljali. Izročili so ga upravitelju Pilatu. Ko je izdajalec Juda videl, da so Jezusa obsodili, se je skesal. Prinesel je vélikim duhovnikom in starešinam trideset srebrnikov nazaj ter rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? To je tvoja stvar.« Tedaj je vrgel srebrnike proti templju, se umaknil ter šel in se obesil. Véliki duhovniki so vzeli srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi. Tedaj se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: »Vzeli so trideset srebrnikov, ceno tistega, ki so ga ocenili nekateri Izraelovi sinovi. Zanje so kupili lončarjevo njivo, kakor mi je naročil Gospod.« Jezusa so postavili pred upravitelja, ki ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti tako praviš.« Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovarjal. Tedaj mu Pilat reče: »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?« Jezus pa mu ni odgovoril niti na eno besedo, tako da se je upravitelj zelo čudil. O prazniku pa je upravitelj navadno ljudstvu izpustil jetnika, katerega so hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Jezus Barába. Ko so se torej zbrali, jih je Pilat vprašal: »Katerega hočete, da vam izpustim: Jezusa Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedèl na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Medtem so véliki duhovniki in starešine pregovorili ljudstvo, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa pogubijo. Upravitelj jih vpraša: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Barába,« rečejo. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jih vpraša Pilat. Vsi zavpijejo: »Križan naj bo!« Vpraša jih: »Kaj je vendar storil hudega?« Oni pa so kar naprej kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat sprevidel, da nič ne opravi, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. To je vaša stvar!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati; nato ga je izročil, da bi ga križali. Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ogrnili s plaščem škrlatne barve. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim in ga zasmehovali: »Pozdravljen, judovski kralj!« Pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč in ga oblekli v njegovo obleko ter ga odvedli, da bi ga križali. Ko so šli ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki mu je bilo ime Simon. Primorali so ga, da je nesel njegov križ. Ko so dospeli na kraj, ki se imenuje Gólgota, to je lobanjska vzpetina, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. Ko je pokusil, ni hotel piti. Potem ko so ga križali, so si z žrebanjem razdelili njegova oblačila. Nato so sedli tja in ga stražili. Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: »To je Jezus, judovski kralj.« Takrat so z njim vred križali dva razbojnika, enega na desni, drugega na levi. Tisti, ki so hodili mimo, so ga sramotili, majali z glavo in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši sam sebe! Če si Božji Sin, stopi s križa!« Podobno so se mu posmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami in govorili: »Druge je reševal, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če hoče, saj je rekel: ‘Božji Sin sem.’« Tako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim vred križana. Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi in je bilo temno do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zaklical z močnim glasom: »Elí, Elí, láma sabaktáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so rekli: »Ta kliče Elíja.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napojil s kisom, nataknil na trst in mu poskušal dati piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elíja rešit!« Jezus je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil. Tedaj se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so umrli, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se mnogim prikazali. Ko so pa stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, čutili potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« Bilo pa je tam precéj žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje sèm so spremljale Jezusa in mu stregle. Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedéjevih sinov. Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimatéje, Jožef po imenu, ki je bil tudi Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj telo izročijo. Jožef ga je vzel, zavil v čist platnen prt in položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je zavalil velik kamen k vhodu v grob, je odšel. Marija Magdalena in ona druga Marija pa sta ostali tam ter sedeli nasproti grobu. Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: ‘Po treh dneh bom vstal.’ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudem porečejo: ‘Vstal je od mrtvih.’ In tako bo zadnja prevara hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste!« Oni pa so šli in zavarovali grob, tako da so kamen zapečatili in postavili stražo. Ko je minila sobota in se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in ona druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sédel nanj. Njegova podoba je bila kakor blisk in njegova obleka bela kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji strepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je spregovoril in rekel ženama: »Vama se ni treba bati! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je bil rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Pojdita brž in povejta njegovim učencem: ‘Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.’ Glejta, povedal sem vama.« Brž sta zapustili grob in prestrašeni, pa silno veseli stekli sporočit njegovim učencem. Na lepem jima pride Jezus naproti in reče: »Pozdravljeni!« Onidve pristopita, mu objameta noge in ga počastita. Tedaj jima Jezus reče: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« Ko sta bili še na poti, so nekateri stražarji prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami na posvet. Vojakom so dali veliko denarja in naročili: »Recite: ‘Ponoči, ko smo mi spali, so prišli njegovi učenci in so ga ukradli.’ In če bi to prišlo na ušesa upravitelju, ga bomo mi pogovorili in dosegli, da boste brez skrbi.« Vzeli so denar in storili, kakor so jih poučili. Tako je ta govorica razširjena med Judi do današnjega dne. Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus se jim je približal in spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal! Védite pa, jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta.« Evangelij Jezusa Kristusa, Božjega Sina, se začenja, kakor je zapisano pri preroku Izaiju: »Glej, svojega glasnika pošljem pred teboj, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu, zravnajte mu steze.« Tako je nastopil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja za odpuščanje grehov. K njemu so prihajali iz vse Judeje in vsi iz Jeruzalema. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in se spovedovali svojih grehov. Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Užival je kobilice in med divjih čebel. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermenček njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jórdanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal odprta nebesa in Duha, ki se je kakor golob spuščal nanj. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.« Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je ostal štirideset dni in satan ga je skušal. Živel je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta metala mreže v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedéjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. In takoj ju je poklical. Pustila sta očeta Zebedéja z najemniki vred v čolnu in odšla za njim. Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Ljudje so se zelo čudili njegovemu nauku, kajti učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici je bil ravno tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo opraviti s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti od Boga.« Tedaj mu je Jezus zagrozil: »Utihni in pojdi iz njega!« In nečisti duh ga je stresel, zavpil na ves glas in šel iz njega. Vsi so ostrmeli in se menili: »Kaj je to? Nov nauk s popolno oblastjo. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil povsod po Galileji. Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala zaradi mrzlice in brž mu povedo o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Mrzlica je odnehala in ona jim je stregla. Ko se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence. Vse mesto se je zbralo pred hišnimi vrati. Ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov. Teh pa ni pustil do besede, ker so vedeli, kdo je. Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so pohiteli za njim. Ko ga najdejo, mu rečejo: »Vsi te iščejo.« Odgovori jim: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam pridigal, kajti za to sem prišel.« Prihajal je v njihove shodnice po vsej Galileji, učil in izganjal hude duhove. K njemu pride gobavec in ga na kolenih prosi: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, stegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so v hipu zginile in bil je očiščen. Takoj ga je odpravil in mu zabičal: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko je ta odšel, je začel na vsa usta razglašati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj v samotnih krajih. In vendar so od vseh strani prihajali k njemu. Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je nabralo, tako da še v veži ni bilo več prostora, in jim je oznanjal besedo. Kar na lepem so prišli k njemu s hromim, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi gneče niso mogli prinesti predenj, so nad krajem, kjer je bil, odkrili streho in spustili skozi odprtino nosila, na katerih je hromi ležal. Ko Jezus vidi njihovo vero, reče hromemu: »Sin, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v srcu premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen Boga?« Jezus v duhu takoj spozna, da pri sebi tako mislijo, in jim reče: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže? Reči hromemu: ‘Odpuščeni so ti grehi’ ali reči: ‘Vstani, vzemi nosila in hôdi?’ Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« reče tedaj hromemu: »Vstani, vzemi nosila in pojdi domov!« Mož je vstal, takoj pograbil nosila in vpričo vseh odšel, tako da so vsi strmeli in slavili Boga: »Kaj takega nismo še nikoli videli.« Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. Spotoma je zagledal Lévija, Alféjevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Vstal je in šel za njim. Nekega dne je Jezus sedèl pri mizi v njegovi hiši. Veliko cestninarjev in grešnikov je sedelo z njim in z njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko, ki so hodili za njim. Ko je nekaj pismoukov, prežetih s farizejsko miselnostjo, videlo, da jé s cestninarji in grešniki, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Ko so se Janezovi učenci in farizeji postili, so prišli nekateri k Jezusu in ga vprašali: »Zakaj se Janezovi učenci in somišljeniki farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo svatje postiti, ko je ženin pri njih? Dokler je ženin med njimi, se ne morejo postiti. Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tisti dan, se bodo postili. Nihče ne prišije krpe iz neudelanega blaga na staro obleko, sicer nov našiv stari obleki še kaj odtrga in nastane še večja luknja. In nihče ne vliva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene in je z mehovi vred uničeno. Zato: novo vino v nove mehove!« Primerilo se je, da je šel v soboto skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu dejali: »Vidiš, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Odgovori jim: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je zašel v stisko in postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je šel ob času vélikega duhovnika Abjatárja v božjo hišo in jedel daritveni kruh, katerega smejo jesti samo duhovniki, in ga dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je rekel: »Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospodar sobote.« Spet je šel v shodnico. Tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo v soboto ozdravil, da bi ga lahko zatožili. Tedaj reče možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto delati dobro ali húdo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih premeri z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src reče možu: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je bila spet zdrava. Farizeji so pri priči odšli in se s heródovci posvetovali zoper njega, kako bi ga pogubili. Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in veliko ljudi iz Galileje je šlo za njim. Tudi iz Judeje, Jeruzalema, Iduméje in dežele onkraj Jórdana ter iz okolice Tira in Sídona so prišli k njemu; velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. Tedaj je rekel učencem, naj mu pripravijo čoln, da množica ne bi pritiskala nanj. Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so bili v težavah, tiščali za njim, da bi se ga dotaknili. Kadar so ga ljudje, ki so bili pod vplivom nečistih duhov, videli, so padali predenj in vpili: »Ti si Božji Sin!« Vendar jim je odločno prepovedoval, da bi ga razglašali. Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel. In prišli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, katere je imenoval tudi apostole, da bi bili pri njem in bi jih pošiljal pridigat ter bi imeli oblast izganjati hude duhove. Postavil je torej dvanajstere: Simona, ki ga je imenoval Peter, Jakoba, Zebedéjevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je nadel ime Boanêrg, kar pomeni Sinova groma, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alféjevega sina, Tadeja, Simona Kananája in Juda Iškarijóta, ki ga je pa izdal. Nato pride v hišo. Spet se zbere množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to zvedeli, so odšli, da bi ga odpeljali, kajti govorilo se je, da ni pri pameti. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah dejal: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo razdvojeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je družina sprta med seboj, takšna družina ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdvoji, ne more obstati, temveč je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati imetja, če prej močnega ne zveže; šele tedaj bo oropal njegovo hišo. Resnično vam povem: ljudem bo vse odpuščeno, grehi in kletvine, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker se je govorilo: »Nečisti duh ga je obsedel.« Tedaj pridejo njegova mati in njegovi bratje. Ostali so zunaj in sporočili, naj ga pokličejo. Okrog njega je sedela množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo moji bratje?« Ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Poglejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč spolni božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati.« Spet je začel učiti kraj jezera. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je sédel v čoln in bil na jezeru, medtem ko je vsa množica stala ob jezeru na kopnem. Veliko jih je učil v prilikah in jim v duhu svojega nauka dejal: »Poslušajte! Sejavec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo kraj pota. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko je bilo sonce visoko, je ovenelo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje. Trnje je zraslo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Spet drugo je padlo na dobro zemljo, raslo, se množilo in dajalo sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.« Dodal je še: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so se z dvanajsterimi zadrževali okrog njega, vprašali, kaj pomenijo prilike. Rekel jim je: »Vam je dana skrivnost božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah, da strme gledajo, pa ne vidijo, in napeto poslušajo, pa ne razumejo, da se ne spreobrnejo in se jim ne odpusti. « In jim reče: »Te prilike ne razumete? Kako boste potem razumeli vse druge prilike? Sejavec seje besedo. Ljudje, pri katerih se beseda seje kraj pota, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo. Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo, nimajo pa v sebi korenine, ampak so nestanovitni. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klonejo. Spet drugi so seme, vsejano med trnje. To so tisti, ki besedo poslušajo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in druga poželenja se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da ostanejo brez sadu. V dobro zemljo vsejano seme so tisti, ki besedo poslušajo, se je oklenejo in obrodijo: eni trideseterno, drugi šestdeseterno in spet drugi stoterno.« In rekel jim je: »Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo denejo na podstavek? Nič ni namreč skrito, razen zato, da bi se razodelo, in nič ni skrivno, razen zato, da bi prišlo na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!« Dalje jim je rekel: »Pazíte, kaj poslušate! Po meri, s katero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in kdor nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.« Dalje je rekel: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako. Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu.« Rekel je še: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo? Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga pač mogli razumeti. Brez prilike jim ni govoril; svojim učencem pa je na samem vse razlagal. Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga odpeljali s čolnom, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da so ga že zalivali. On pa je bil na krmi in spal na blazini. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« Tedaj je vstal. Zapretil je vetru in rekel jezeru: »Utihni! Miruj!« Veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in so se spraševali: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« Prispeli so na drugo stran jezera v géraško deželo. Takoj ko je stopil iz čolna, mu je prišel od grobov sèm nasproti človek z nečistim duhom. Bival je v zapuščenih grobnih votlinah in nihče ga ni mogel več zvezati niti z verigo. Večkrat je bil namreč v okovih in zvezan z verigami, pa je verige potrgal in okove zdrobil, tako da ga ni mogel nihče ukrotiti. Cele dneve in noči je prebil v grobnih votlinah in v hribih ter kričal in se tolkel s kamni. Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel, se mu do tal priklonil in na ves glas zavpil: »Kaj imam opraviti s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Rotim te pri Bogu, ne muči me!« Jezus mu je bil namreč rekel: »Pojdi iz človeka, nečisti duh!« Nato ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija mi je ime,« mu reče, »ker nas je veliko,« in zelo ga je prosil, naj jih ne izžene iz tiste dežele. Pasla pa se je ob vznožju hriba velika čreda svinj. Duhovi so ga prosili: »Pošlji nas k svinjam, da gremo vanje!« Dovolil jim je. Nečisti duhovi so šli iz njega in obsedli svinje. Čreda, okrog dva tisoč svinj, se je pognala po pobočju v jezero in v njem utonila. Njihovi pastirji so zbežali in to sporočili po mestu in zaselkih. Ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Ko pridejo k Jezusu in zagledajo tega, ki je bil prej obseden z legijo, kako sedi oblečen in je pri zdravi pameti, se ustrašijo. Tisti, ki so videli, so jim pripovedovali, kako se je zgodilo z obsedenim, in o svinjah. Tedaj so ga začeli prositi, naj odide iz njihovih krajev. Ko je stopal v čoln, ga je ta, ki je bil prej obseden, prosil, da bi smel ostati pri njem. Vendar mu ni dovolil, temveč mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim sporoči, kolikšne reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« Odšel je in začel oznanjati po Deseteromestju, kaj mu je storil Jezus; in vsi so se čudili. Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala okrog njega velika množica. Medtem ko je bil pri jezeru, je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jáir po imenu. Ko ga zagleda, pade k njegovim nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. Med njo je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je celo poslabšalo. Slišala je za Jezusa. V gneči se mu je od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila si je: »Če se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela.« V hipu se ji je kri ustavila in začutila je v telesu, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi takoj zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in vprašal: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu rekli: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa sprašuješ: ‘Kdo se me je dotaknil?’« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa v trepetu in strahu pristopila, se vrgla predenj in mu vse po pravici povedala. Rekel ji je: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in sporočili Jáiru: »Tvoja hči je umrla, kaj še nadleguješ učitelja!« Jezus sliši od strani, kaj pravijo, in reče predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« Nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko pridejo pred predstojnikovo hišo, vidi vrvež in ljudi, ki jokajo in ženejo vik in krik. Vstopi in jim reče: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa vse odslovi in vzame s seboj očeta in mater deklice ter svoje spremljevalce in stopi tja, kjer je bila deklica. Deklico prime za roko in ji reče: »Talíta kum,« kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je pri priči vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne zve, in rekel, naj ji dajo jesti. Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga tudi njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je učil v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Odkod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana, in kakšni čudeži se godijo po njegovih rokah? Kaj, ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre ne živijo pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil. Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ničesar ne jemljejo na pot, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu. Obujejo naj sandale, dveh oblek pa naj ne nosijo. Rekel jim je: »Kjerkoli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odpotujete naprej. Če pa vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog v pričevanje proti njim.« In šli so ter ljudi klicali k spreobrnjenju. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili. Kralj Heród je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Govorilo se je: »Janez Krstnik je vstal od mrtvih in zato delujejo v njem čudežne moči.« Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki. Ko je to zvedel Heród, je dejal: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, je vstal.« Heród sam je bil poslal po Janeza in ga dal prijeti ter v ječi ukleniti zaradi Herodiáde, žene svojega brata Filipa, s katero se je bil oženil. Janez je namreč Heródu oponesel: »Ne smeš živeti z bratovo ženo!« Herodiáda ga je zasovražila in ga hotela umoriti, pa ga ni mogla. Heród pa se je Janeza bal, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal. Prišla pa je priložnost, ko je Heród za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom. Vstopila je Herodiádina hči in zaplesala. Heródu in tem, ki so bili z njim pri mizi, se je prikupila in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, karkoli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je veliko: »Karkoli me poprosiš, ti bom dal, pa čeprav polovico svojega kraljestva.« Šla je ven in vprašala svojo mater: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.« Urno je odhitela h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi pri priči daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni maral odreči. Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. Ko so to zvedeli Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob. Apostoli se zberejo pri Jezusu in mu poročajo o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim reče: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Toliko ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili. Odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Veliko pa jih je videlo, da odhajajo, in so uganili, kam. Iz vseh mest so skupaj hiteli tja in prišli celó pred njimi. Ko je izstopil, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce brez pastirja in jih je začel učiti veliko stvari. In ker je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna. Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj jedi.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti!« Rekó mu: »Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarjev in jim damo jesti?« On pa jih vpraša: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Ko poizvedo, mu rečejo: »Pet in dve ribi.« Tedaj jim je ukazal, naj vse po skupinah posadijo po zeleni travi. Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset, je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl proti nebu, blagoslovil in hlebe razlomil ter dajal svojim učencem, da bi ljudem postregli. Tudi ribi je razdelil med vse. Vsi so jedli in se nasitili. Nato so pobrali ostanke kruha in tudi rib, dvanajst polnih košev, bilo pa je tistih, ki so jedli kruh, pet tisoč mož. In takoj je primoral svoje učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na nasprotno stran proti Betsájdi, medtem pa je sam odpuščal množice. Ko se je ločil od njih, je šel na goro molit. Proti večeru je bil čoln sredi jezera, on sam pa na kopnem. Videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim, tako, da je hodil po jezeru. Hotel je iti mimo njih, toda opazili so ga, da hodi po vodi. Mislili so, da je prikazen in so zavpili. Vsi so ga namreč videli in se ustrašili. On pa je takoj začel govoriti z njimi. Dejal je: »Pogum! Jaz sem. Ne bojte se!« Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe. Niso še doumeli dogodka s hlebi, kajti njihovo srce še ni bilo dovzetno. Ko so se prepeljali, so pri Genézaretu dosegli kopno in pristali. Brž, ko so stopili iz čolna, so ga že prepoznali. Obtekli so vso tisto pokrajino in začeli prinašati bolnike na nosilih tja, kjer so slišali, da je. Kamorkoli je prihajal, v vasi ali v mesta ali v zaselke, povsod so polagali na ceste bolnike. In prosili so ga, da bi se smeli dotakniti vsaj roba njegove obleke; in vsi, ki so se ga dotaknili, so ozdraveli. In zberejo se okrog njega farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, ter opazijo, da nekaj njegovih učencev jé z nečistimi, to je obredno neumitimi rokami. Farizeji namreč in Judje sploh se držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi živil s trga ne jedo, če jih prej ne operejo. Še več drugih reči se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.’ Božjo zapoved zametujete in se držite človeškega izročila.« In še jim je rekel: »Spretno izigravate božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: ‘Spoštuj očeta in mater’ in ‘Kdor preklinja očeta ali mater, naj ga zadene smrtna kazen.’ Vi pa pravite: ‘Če kdo reče očetu ali materi: Vse, kar dolgujem tebi, je korbán,’ to se pravi dar templju; s tem mu niti ne dovolite, da bi še kaj storil za očeta ali mater. S svojim izročilom, ki ga širite, razveljavljate božjo besedo. In še veliko temu podobnega počenjate.« Tedaj je spet poklical ljudi k sebi in jim govoril: »Poslušajte me vsi in umejte! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, pač pa ga omadežuje to, kar pride iz človeka. [Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!]« Ko se je od množice napotil v hišo, so ga njegovi učenci vprašali, kaj je mislil s to primero. Rekel jim je: »Tako, tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more nič omadeževati, kar pride vanj od zunaj, ker ne pride v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči?« S tem je povedal, da so vse jedi čiste. »Kar pride iz človeka,« je nadaljeval, »to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, pohlep, hudobija, zvijača, objestnost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« Vstal je in šel od tam v pokrajino Tira. Stopil je v neko hišo. Želel je, da bi nihče tega ne zvedel, vendar ni mogel ostati skrit. Takoj je slišala o njem žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in je prišla ter mu padla pred noge. Žena je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, naj bi izgnal hudega duha iz njene hčere. Rekel ji je: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Ona pa je odvrnila: »Gospod, tudi psički pod mizo jedo drobtinice, ki jih otroci mečejo proč.« Rekel ji je: »Zaradi te besede pojdi, hudi duh je že šel iz tvoje hčere.« Odšla je domov in našla deklico, ko je ležala v postelji; hudi duh je šel iz nje. Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sídon proti Galilejskemu jezeru v notranjost dežele Deseteromestja. Tedaj mu privedejo gluhega, ki je tudi težkó govoril, in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu položil prste v ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efetà!« to je »Odpri se!« Pri priči so se mu odprla ušesa, sprostila se je vez njegovega jezika in je gladko govoril. Naročil jim je, naj tega nikomur ne pripovedujejo; toda če jim je še tako naročal, so ga kar naprej razglašali in na vso moč začudeni govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: »Smilijo se mi ti ljudje, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč.« Njegovi učenci so mu odgovorili: »Kako jih bo mogel kdo tukaj v puščavi nasititi s kruhom?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem.« Tedaj naroči, naj množica séde po tleh. Vzel je tistih sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. Imeli so tudi nekaj ribic. Ko jih je blagoslovil, je vêlel, naj jih ponudijo. Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali ostanke kosov, sedem košar; bilo pa jih je okoli štiri tisoč. Nato jih je odpustil; sam pa je z učenci takoj stopil v čoln in se odpeljal v dalmanútske kraje. Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim. Skušali so ga in zahtevali od njega znamenje z neba. Iz dna duše je vzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično vam povem: temu rodu ne bo dano znamenje.« In pustil jih je, spet stopil v čoln ter odplul na drugo stran jezera. Pozabili so vzeti kruh; v čolnu so imeli en sam hleb s seboj. Opominjal jih je: »Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Heródovega kvasa.« Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. Spoznal je to in jim rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Se ne spominjate, ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč, koliko polnih košev ostankov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.« »In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košar ostankov ste nabrali?« Rečejo mu: »Sedem.« Tedaj jim je rekel: »Mar še ne uvidite?« Dospejo v Betsájdo. Privedejo mu slepega in ga prosijo, da bi se ga dotaknil. Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: »Vidiš kaj?« Slepi se je ozrl kvišku in rekel: »Zaznavam ljudi, kakor da bi drevesa hodila okrog.« Nato mu je še enkrat položil roke na oči in je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. Poslal ga je domov z naročilom: »V vas pa nikar ne hôdi!« Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezaréje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi, Elija; spet drugi, eden od prerokov.« Potem jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Oglasil se je Peter in mu rekel: »Ti si Kristus.« Nato jim je strogo naročil, naj nikomur ne pripovedujejo o njem. In začel jih je učiti, kako bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, kako ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili, a po treh dneh bo vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. Tedaj ga Peter potegne vstran in mu začne braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Poberi se od mene, satan, ker ne misliš po božje, ampak po človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico z učenci vred in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi? Kaj neki more človek dati v zameno za svoje življenje? Kdor pa se mene in mojih besed sramuje pred tem Bogu nezvestim in grešnim rodom, se ga bo sramoval tudi Sin človekov, ko bo prišel v slavi svojega Očeta s svetimi angeli.« Rekel jim je tudi: »Resnično vam povem: nekateri izmed tu navzočih ne bodo umrli, dokler ne bodo videli, da je božje kraljestvo prišlo z močjo.« Čez šest dni vzame Jezus s seboj Petra, Jakoba in Janeza in jih same povede na visoko goro v samoto. Tam se je vpričo njih spremenil. Njegova oblačila so se svetila bleščeče belo, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. Prikazal se jim je Elíja z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Elíju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, ker se jih je polotila groza. Naredil se je oblak in jih obdal s senco. Iz oblaka se je zaslišal glas: »To je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« Ko so se naglo ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega ob sebi. Medtem, ko so šli z gore, jim je zapovedal, naj nikomur ne razlagajo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj menili, kaj pomeni vstati od mrtvih. Tedaj so ga vprašali: »Zakaj pravijo pismouki, da mora prej priti Elíja?« Rekel jim je: »Elíja bo res prišel in bo vse prenovil, toda zakaj je potem pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? Sicer vam pa povem: Elíja je že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.« Ko so se vrnili k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so se prepirali z njimi. Takoj, ko so ljudje Jezusa opazili, so ostrmeli, odhiteli so k njemu in ga pozdravljali. Vprašal jih je: »Zakaj se prepirate z njimi?« Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjerkoli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.« Odgovoril jim je: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Kakor hitro ga je duh zagledal, je takoj dečka stresel, da je padel na tla, se premetaval in penil. Vprašal je njegovega očeta: »Koliko časa se mu že to dogaja?« Odgovoril je: »Od otroških let. Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je rekel: »Kaj se pravi: če moreš? Vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Dečkov oče je tedaj naglas zavpil: »Verujem, pomagaj mi v neveri!« Ko je Jezus videl, da vrejo ljudje skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in se ne vrni več vanj!« Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal, kakor bi bil mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus ga je prijel za roko, ga vzdignil in je vstal. Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem vprašali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Odgovoril jim je: »Ta rod se ne dá izgnati drugače kot z molitvijo.« Od tam so šli naprej in prepotovali Galilejo, vendar ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili, ko bo pa umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni pa teh besed niso razumeli, vendar si ga niso upali vprašati. Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so med seboj razpravljali, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sedel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ni hodil z nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti čudeža v mojem imenu in takoj o meni grdo govoriti. Kdor ni proti nam, je z nami. Kdor vam dá piti kozarec vode zato, ker ste Kristusovi, resnično vam povem: zagotovo ne bo zgubil svojega plačila.« »Kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, je zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje. Če te tvoja roka zapeljuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da greš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v pekel, v neugasljivi ogenj, [kjer črv ne umrje in ogenj ne ugasne.] Če te tvoja noga zapeljuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš kruljav v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v pekel, [kjer črv ne umrje in ogenj ne ugasne.] Če te tvoje oko zapeljuje, ga izderi! Bolje je zate, da greš z enim očesom v božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v pekel, kjer njihov črv ne umrje in ogenj ne ugasne. Vsak bo namreč z ognjem osoljen. Sol je nekaj dobrega. Če pa se sol pokvari, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« Od tam je prišel v judejske kraje in na drugo stran Jórdana. In spet so se zgrnile okrog njega množice in spet jih je učil kakor po navadi. Pristopili so farizeji, in da bi ga skušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« On pa jim je rekel: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Odgovorili so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in oba bosta eno telo. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. Rekel jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih odganjali. Ko je Jezus to opazil, je bil nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite, kajti takšnim je namenjeno božje kraljestvo. Resnično vam povem: kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pojde vanj.« In jemal jih je v naročje, polagal nanje roke in jih blagoslavljal. Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, pred njim pokleknil in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga! Zapovedi poznaš: ‘Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!’ « Odgovoril mu je: »Učitelj, vse to spolnjujem že od mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu rekel: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hôdi za menoj!« Te besede so ga potrle in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težkó bodo prišli bogati v božje kraljestvo!« Učenci so strmeli nad njegovimi besedami. Jezus pa vnovič spregovori: »Otroci, kako težkó je priti v božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.« Ti so se pa še kar naprej čudili in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus jih pogleda in reče: »Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Tedaj je Peter posegel v besedo in rekel: »Poglej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično vam povem: nikogar ni, ki bi zaradi mene in evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, na tem svetu, četudi sredi preganjanja, dobil stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv; na drugem pa večno življenje. Toda mnogi, ki so prvi, bodo zadnji, in zadnji bodo prvi.« Bili so na poti proti Jeruzalemu, Jezus je hodil pred njimi. Tisti, ki so ga spremljali, so se mu čudili in grabil jih je strah. Spet je vzel dvanajstere vstran in jim začel govoriti, kaj se bo zgodilo z njim. Rekel je: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. Zasramovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal.« Kar stopita k njemu Zebedéjeva sinova Jakob in Janez in mu rečeta: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Vprašal ju je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Odgovorila sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga pijem jaz, ali biti krščena s krstom, s katerim sem krščen jaz?« Odgovorila sta mu: »Moreva.« Jezus pa jima je rekel: »Kelih, ki ga pijem jaz, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; tega pa, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, ne morem dajati jaz, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je to slišalo drugih deset, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje poganov, dajejo čutiti svoje gospostvo in da si njihovi velikaši lastijo oblast nad ljudmi. Med vami pa ne tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Dospeli so v Jêriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšno množico odhajal iz mesta, je slepi Bartimáj, Timájev sin, sedèl kraj pota in prosil vbogajme. Brž, ko je slišal, da je Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Prenekateri so ga svarili, naj utihne, on je pa še bolj vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Slepega pokličejo in ga hrabrijo: »Zaupaj, vstani, kliče te!« Vrgel je svoj plašč proč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi pa mu je rekel: »Moj učitelj, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel za njim po njegovi poti. Ko pridejo blizu Jeruzalema, tja do Bétfage in Betánije ob Oljski gori, pošlje naprej dva izmed svojih učencev in jima reče: »Pojdita v vas, ki je pred vama! Takoj ko prideta tja, bosta našla privezanega mladega osliča, na katerem še nihče ni jezdil. Odvežita ga in pripeljita. Če vama kdo reče: ‘Zakaj to delata?’, recita: ‘Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm’.« Odšla sta in našla osliča privezanega pri vratih zunaj ob cesti in ga začela odvezovati. Nekateri izmed tistih, ki so bili tam, so ju vprašali: »Kaj delata? Zakaj odvezujeta žrebe?« Odgovorila sta jim, kakor je bil naročil Jezus, in so ju pustili. Osliča pripeljeta k Jezusu, vržeta na živinče svoji suknji in Jezus séde nanj. Veliko ljudi je pogrinjalo na pot svoje plašče, drugi pa so po polju lomili veje. Tisti, ki so šli pred njim, in tudi tisti, ki so šli za njim, so vzklikali: »Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, ki zdaj prihaja! Hozána na višavah!« In prišel je v Jeruzalem, v tempelj. Skrbno si je vse ogledal, in ker je bilo že pozno, se je z dvanajsterimi napotil v Betánijo. Ko so šli naslednji dan iz Betánije, je postal lačen. Od daleč je zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje. Šel je pogledat, če bi morda kaj našel na njem. Prišel je do njega, pa ni našel drugega kot listje; ni bil namreč čas za smokve. Tedaj mu je rekel: »Naj od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali. Ko so prišli v Jeruzalem, je šel v tempelj. Začel je izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stojnice in ni pustil, da bi kdo kaj nesel skozi tempelj. Učil je in jim rekel: »Ali ni pisano ‘Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode,’ vi ste pa iz nje naredili jamo razbojnikov!« Ko so to slišali véliki duhovniki in pismouki, so iskali priložnost, da bi ga pogubili. Bali pa so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo njegovemu nauku. Ko se je zvečerilo, so odšli iz mesta. Ko so šli navsezgodaj mimo tiste smokve, so opazili, da se je posušila do korenin. Peter se spomni in mu reče: »Učitelj, poglej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.« In Jezus jim reče: »Imejte vero v Boga! Resnično vam povem: kdor reče tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje’ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo res zgodilo. Zato vam pravim: za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, pa se vam bo spolnilo. In kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš oče, ki je v nebesih, odpusti vaše pregreške. [Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših grehov.]« In spet so prišli v Jeruzalem. Medtem ko je hodil po templju, so prišli k njemu véliki duhovniki, pismouki in starešine in so ga vprašali: »S kakšno pravico to počenjaš? Kdo ti je dal oblast, da to delaš?« Jezus pa jim je rekel: »Vprašal vas bom neko stvar. Odgovorite mi in povedal vam bom, s kakšno oblastjo to delam. Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!« Sami pri sebi so mislili: »Če rečemo: ‘Iz nebes,’ bo dejal: ‘Zakaj mu torej niste verjeli?’ Ali naj rečemo: ‘Od ljudi’?« Bali so se ljudstva, kajti Janeza so vsi imeli za preroka. Zato so odgovorili: »Ne vemo.« In Jezus jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« In začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. V primernem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi prejel od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Tega so ranili na glavi in ga ozmerjali. Še enega je poslal in tega so ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je poslal tega k njim in si mislil: ‘Mojega sina bodo spoštovali.’ Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ‘To je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!’ Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali niste brali tega v Svetem pismu: ‘Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh’?« Tedaj so iskali priložnost, da bi ga prijeli, pa so se zbali ljudi. Spoznali so namreč, da je s priliko meril nanje. Pustili so ga in odšli. Tedaj pošljejo k njemu nekaj farizejev in heródovcev, da bi ga ujeli v besedi. Prišli so in mu rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in da se na nikogar ne oziraš, ker ne gledaš na osebo, temveč v resnici učiš božjo pot. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne? Naj ga dajemo ali ne?« On pa je poznal njihovo hinavščino in jim je rekel: »Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga pogledam!« Prinesli so ga. Tedaj jih vpraša: »Čigava je ta podoba in napis?« Odgovorili so mu: »Cesarjeva.« Jezus pa jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« In zelo so se mu čudili. K njemu pridejo saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: ‘Če komu umrje brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otrok, naj njegov brat vzame vdovo in obudi zarod svojemu bratu.’ Bilo je sedem bratov. Prvi se je oženil, in ko je umrl, ni zapustil potomstva. Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako. Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo oživeli? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo.« Jezus jim je rekel: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Svetega pisma in ne božje moči? Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O tem pa, da bodo umrli vstali, mar niste brali v Mojzesovi knjigi pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: ‘Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov’? Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.« Eden izmed pismoukov je slišal njihovo prerekanje in videl, da jim je dobro odgovoril. Stopil je k njemu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: ‘Poslušaj, Izrael, Gospod naš Bog je edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo.’ Druga pa je: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.’ Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj! Resnico si povedal: on je edini in ni drugega razen njega in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe je več kakor vse žgalne in druge daritve.« Jezus je videl, da je pametno odgovoril, zato mu je rekel: »Nisi daleč od božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati. Ko je Jezus učil v templju, je povzel besedo in rekel: »Kako morejo pismouki trditi, da je Kristus Davidov sin? David sam je v Svetem Duhu dejal: ‘Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.’ David sam ga torej imenuje Gospoda. Kako more biti potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala. Medtem ko je učil, je rekel: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih haljah in želijo, da jih pozdravljajo na trgih. Hočejo imeti prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve. Te bo zadela hujša obsodba.« Sedèl je nasproti tempeljski zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar vanjo. Veliko bogatih je precéj vrglo. Prišla je tudi uboga vdova in je vrgla dva bakrena kovanca, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično vam povem: ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja; ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje.« Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: »Učitelj, poglej kakšni kamni in kakšne stavbe!« Jezus mu je odvrnil: »Gledaš te velike stavbe, kajne? Tu ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zdrobljen.« Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, da se vse začenja uresničevati?« Tedaj jim je Jezus začel govoriti: »Varujte se, da vas kdo ne premoti! Veliko jih bo nastopilo pod mojim imenom. Govorili bodo: ‘Jaz sem’ in bodo mnoge premotili. Ko boste pa slišali o vojnah in novice o vojskovanjih, se ne vznemirjajte! To se mora zgoditi, vendar ne bo še konec. Vzdignilo se bo ljudstvo proti ljudstvu in država proti državi. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To bo kakor začetek porodnih bolečin. Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in vladarje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričali pred njimi. Prej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. Ko vas bodo vlekli pred sodišče, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pošiljali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.« »Ko boste pa videli gnusobo opustošenja, kjer ne sme biti — kdor bere, naj razume — takrat naj prebivalci Judeje bežijo v hribe. Kdor je na strehi, naj ne hodi dol in ne stopa v svojo hišo, da bi iz nje kaj vzel, in kdor je na polju, naj se ne vrača po plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da se to ne zgodi pozimi. Tiste dni bo namreč stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta, ki ga je Bog ustvaril, do zdaj in jè ne bo več. In če Gospod ne bi skrajšal tistih dni, se nihče ne bi rešil; toda zaradi izvoljenih, ki jih je izbral, je tiste dni skrajšal. Če vam tedaj kdo poreče: ‘Poglej, tukaj je Kristus!’, ‘Poglej, tam je!’, ne verjemite! Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali znamenja in čudeže, da bi zapeljali izvoljene, če bi bilo mogoče. Vi pa pazíte; vse sem vam vnaprej povedal.« »Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo zagledali Sina človekovega, kako prihaja na oblakih z veliko močjo in slavo. Poslal bo angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od skrajnih mejá sveta do skrajnih mejá neba.« »Smokvino drevo pa naj vas nauči: kadar postane njegova veja že mužévna in odganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, tik pred vrati. Resnično vam povem: ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.« »Za tisti dan ali uro pa ne vé nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu pri njegovem opravilu, vratarju pa naročil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar: zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: čujte!« Bilo je dva dni pred velikonočno večerjo in praznikom opresnikov. Véliki duhovniki in pismouki so iskali, kako bi ga z zvijačo prijeli in umorili. Rekli pa so: »Samo na praznik ne, da ne bo nastal nemir med ljudmi.« Ko je bil v Betániji in sedèl pri mizi v hiši Simona Gobavca, je prišla žena z alabastrno posodico dišečega olja iz pristne narde. Strla je posodico in ga izlila na njegovo glavo. Nekateri pa so bili nejevoljni in so govorili med seboj: »Čemú ta potrata dišečega mazila? Saj bi ga lahko prodali za več kot tristo denarjev in dali ubogim!« In hudovali so se nanjo. Jezus pa jim je rekel: »Pustite jo! Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila. Reveže imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno. Kar je mogla, je storila. Že vnaprej mi je mazilila telo za pogreb. Resnično vam povem: kjerkoli po svetu bodo oznanjali ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« Tedaj je Juda Iškarijót, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izdal. Ko so za to slišali, so se razveselili in obljubili, da mu bodo dali denarja. In iskal je ugodno priložnost, da bi jim ga izročil. Prvi dan opresnikov, ko so klali velikonočno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo velikonočno večerjo?« Tedaj pošlje dva izmed učencev in jima reče: »Pojdita v mesto in prišel vama bo nasproti moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ‘Učitelj sprašuje: kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?’ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, opremljeno in pripravljeno; tam poskrbita za nas.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je bil povedal, in sta pripravila velikonočno večerjo. Ko se je zvečerilo, je prišel z dvanajsterimi. In ko so sedeli pri mizi in jedli, je Jezus rekel: »Resnično vam povem: eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« Prevzela jih je žalost in drug za drugim so ga spraševali: »Saj menda nisem jaz?« On pa jim je rekel: »Eden izmed dvanajsterih, ki z menoj pomaka v skledo. Sin človekov sicer odhaja, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega. Bolje bi bilo zanj, da bi se ne bil rodil.« Medtem ko so jedli, je vzel kruh, zmolil nad njim blagoslov, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so iz njega pili. Rekel jim je: »To je moja kri, kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično vam povem: ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom novega pil v božjem kraljestvu.« Ko so odpeli zahvalno pesem, so odšli proti Oljski gori. In Jezus jim reče: »Vsi se boste pohujšali, kajti pisano je: ‘Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.’ Toda po svojem vstajenju pojdem pred vami v Galilejo.« Peter pa mu je rekel: »Tudi če se vsi pohujšajo, jaz se ne bom.« Jezus mu odvrne: »Resnično ti povem: preden bo petelin nocoj, to noč, dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« On pa je še kar naprej govoril: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, ne, ne bom te zatajil.« Podobno so govorili tudi vsi drugi. Medtem pridejo na pristavo, ki se imenuje Getsémani, in reče svojim učencem: »Sedíte tukaj, dokler bom molil!« S seboj vzame Petra, Jakoba in Janeza in se začne tresti in od groze trepetati. Reče jim: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite!« In šel je malo naprej, se vrgel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govoril je: »Aba! Oče, vse ti je mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Nato se vrne in vidi, da spijo. Petru reče: »Simon, spiš? Nisi mogel eno uro ostati buden? Čujte in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer pripravljen, a telo je slabotno.« Spet je odšel in molil z istimi besedami. Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo. Zelo se jim je dremalo in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. Še tretjič pride in jim reče: »Še vedno spite in počivate? Dosti je! Ura je prišla. Zdaj izročajo Sina človekovega v roke grešnikom. Vstanite, pojdimo! Glejte, moj izdajalec je že blizu.« In takoj, ko je še govoril, se je pojavil Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim množica z meči in koli, ki so jo poslali véliki duhovniki in starešine. Izdajalec jim je dal znamenje, češ: »Kogar bom poljubil, tisti je. Primite ga in ga previdno odpeljite.« Ko je prišel, je takoj stopil k njemu in rekel: »Učitelj!« in ga je poljubil. Oni pa so stegnili roke po njem in ga prijeli. Eden izmed zraven stoječih je izdrl meč, mahnil po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj jim je Jezus rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan na dan sem učil pri vas v templju in me niste prijeli, vendar naj se spolnijo knjige Svetega pisma.« In vsi so ga zapustili in zbežali. Neki mladenič je šel za njim. Ogrnjen je bil samo z rjuho. Zgrabili so ga, on pa je pustil rjuho in nag pobegnil. Jezusa so odpeljali k vélikemu duhovniku, tam so se zbrali vsi véliki duhovniki, starešine in pismouki. Peter pa je šel od daleč za njim prav na dvorišče hiše vélikega duhovnika. Sedèl je s služabniki vélikega duhovnika in se pri ognju grel. Véliki duhovniki in ves véliki zbor pa so iskali pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso mogli najti. Veliko jih je namreč po krivem pričalo proti njemu, toda njihove izjave se niso ujemale. Nato jih je nekaj nastopilo in takole lažnivo pričalo zoper njega: »Mi smo ga slišali, ko je rekel: ‘Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in v treh dneh zgradil drugega, ki ne bo narejen z rokami.’« A tudi v tem se njihovo pričevanje ni ujemalo. Tedaj je vstal véliki duhovnik in vpričo vseh vprašal Jezusa: »Nič ne odgovoriš? Kaj je to, kar pričajo proti tebi?« On pa je molčal in ni nič odgovoril. Véliki duhovnik ga je znova vprašal: »Si ti Kristus, Sin Blagoslovljenega?« Jezus pa mu je rekel: »Jaz sem. Videli pa boste Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti z oblaki neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svojo obleko in rekel: »Kaj potrebujemo še prič? Bogokletje ste slišali. Kaj se vam zdi?« Vsi so ga obsodili, da zasluži smrt. Tedaj so začeli nekateri pljuvati vanj, mu zakrivali obraz in ga tolkli s pestmi ter govorili: »Prerokuj!« Tudi služabniki so ga bíli po obrazu. Ko je bil Peter spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed dekel vélikega duhovnika. Ko zagleda Petra, da se greje pri ognju, ga premeri z očmi in reče: »Tudi ti si bil s tem Nazaréčanom, z Jezusom.« On pa je tajil: »Ne vem in ne razumem, kaj govoriš.« Nato se je umaknil ven proti veži in petelin je zapel. Ko ga je dekla opazila, je spet začela govoriti okoli stoječim: »Ta je izmed njih.« On pa je spet tajil. Kmalu nato so zraven stoječi Petru spet rekli: »Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec.« On pa se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.« Tisti hip je petelin drugič zapel in Peter se je spomnil besede, ki mu jo je bil Jezus rekel: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil,« in je planil v jok. Takoj zjutraj so véliki duhovniki sklicali posvet s starešinami in pismouki, torej ves véliki zbor. Nato so Jezusa zvezali, ga odvedli in izročili Pilatu. Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« On pa mu je odgovoril: »Ti tako praviš.« Véliki duhovniki so ga obtoževali hudih reči. Pilat ga je znova vprašal: »Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo.« Toda Jezus ni nič odgovoril, tako da se je Pilat čudil. O prazniku pa jim je navadno izpustil jetnika, za katerega so prosili. S tistimi, ki so ob uporu zagrešili umor, je bil zaprt tudi nekdo, ki mu je bilo ime Barába. Ljudstvo je tedaj prišlo in začelo prositi za tisto, kar jim je navadno storil. Pilat jim je odgovoril: »Hočete, da vam izpustim judovskega kralja?« Vedel je namreč, da so ga véliki duhovniki izdali iz nevoščljivosti. Véliki duhovniki pa so nahujskali ljudstvo, naj jim rajši izpusti Barába. Pilat jih znova nagovori: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?« Ti pa so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega storil?« Ti pa so še glasneje zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel ljudstvu ustreči in jim je izpustil Barába, Jezusa pa je dal bičati in ga izročil, da bi ga križali. Vojaki so ga odpeljali na dvorišče palače, to je sodne hiše, in sklicali vso četo. Ogrnili so ga s plaščem škrlatne barve, spletli krono iz trnja in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!« Tolkli so ga s trstom po glavi, pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu klanjali. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli škrlatni plašč in ga oblekli v njegova oblačila. Peljali so ga ven, da bi ga križali. In prisilili so nekoga, ki se je tam mimo vračal s polja, Simona iz Ciréne, očeta Aleksandra in Rúfa, da je nesel njegov križ. Pripeljali so ga na kraj, ki se imenuje Gólgota, to pomeni lobanjska vzpetina. Dajali so mu vina, pomešanega z miro, vendar ga ni vzel. Ko so ga križali, so si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali, kaj bo kateri dobil. Bila je tretja ura, ko so ga križali. Napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« Z njim vred so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici. [Tako se je spolnilo Sveto pismo, ki pravi: »Med hudodelce je bil prištet.«] Tisti, ki so hodili mimo, so ga sramotili in majali z glavo: »Aha, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši sam sebe in stopi s križa.« Podobno so ga zasmehovali véliki duhovniki s pismouki in govorili med seboj: »Druge je rešil, sam sebe ne more rešiti. Kristus, Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa, da bomo videli in verovali!« Tudi onadva, ki sta bila križana z njim, sta ga sramotila. Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri je Jezus na ves glas zaklical: »Eloí, Eloí, láma sabaktáni?«, kar pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so to slišali nekateri, ki so tam stali, so rekli: »Slišite, Elíja kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti. Jezus pa je na ves glas zaklical in izdihnil. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal Jezusu nasproti, videl, kako je izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Bilo je tudi nekaj žená, ki so gledale od daleč; med njimi Marija Magdalena, Marija, mati Jakoba mlajšega in Jozéja, ter Salóma. Spremljale so ga, ko je bil še v Galileji, in mu stregle. Bilo je še veliko drugih, ki so prišle z njim v Jeruzalem. Že se je zvečerilo. Ker je bil dan pripravljanja, to je dan pred soboto, je Jožef iz Arimatéje, ugleden član vélikega zbora, ki je tudi sam pričakoval božje kraljestvo, pogumno stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Pilat se je začudil, da je že mrtev. Poklical je k sebi stotnika in ga vprašal, ali je že umrl. Ko mu je stotnik pritrdil, je Jožefu dovolil vzeti truplo. In kupil je platneno rjuho, ga snel, zavil v rjuho in položil v grob, ki je bil vsekan v skalo. Nato je zavalil kamen na vhod v grob. Marija Magdalena in Marija, Jozéjeva mati, pa sta opazovali, kam ga je položil. Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan v tednu so šle navsezgodaj, ko je sonce vzšlo, h grobu. Govorile so med seboj: »Kdo nam bo odvalil kamen z vhoda v grob?« Ko so se pa ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; bil je namreč zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belo haljo, in so se zelo prestrašile. On pa jim reče: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazaréčana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga bili položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ‘Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.’« Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. Nikomur niso nič povedale, ker so se bale. Ko je prvi dan tedna navsezgodaj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, iz katere je bil izgnal sedem hudih duhov. Šla je in to sporočila tistim, ki so bili prej z njim in so žalovali ter jokali. Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli. Nato se je v drugi podobi prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo. Tudi ta dva sta odšla in to sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli. Nazadnje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, z rokami prijemali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in bodo ozdraveli.« Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na božjo desnico. Oni pa so šli in povsod pridigali. Gospod pa je z njimi deloval in potrjeval njihovo besedo z znamenji, ki so jih spremljala. Vse, kar je bilo naročeno, so na kratko sporočile tistim, ki so bili okrog Petra. Nato je tudi Jezus sam poslal od vzhoda do zahoda sveto in neminljivo oznanilo o večnem odrešenju. Amen. Ker jih je že precéj poskušalo urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so jih sporočili tisti, ki so bili od prvih dni očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da se prepričaš o zanesljivosti nauka, v katerem si bil poučen. V dneh Heróda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharíja. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih. Ko je bila na vrsti njegova skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po bogoslužnem običaju zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažigat kadilo; vsa množica pa je ob uri kadilne daritve zunaj molila. Tedaj se mu je prikazal Gospodov angel. Stal je na desni strani kadilnega oltarja. Ko ga Zaharíja zagleda, se vznemiri in strah ga spreleti. Angel pa mu reče: »Ne boj se, Zaharíja, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k sinovom, nepokorne k modrosti pravičnih in naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda.« Zaharíja je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.« Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo spolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.« Ljudje so medtem čakali na Zaharíja in se čudili, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa je prišel ven, jim ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je v svetišču videl prikazen. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem. Ko so minili dnevi njegove službe, je šel domov. Po teh dne je njegova žena Elizabeta spočela. Pet mesecev se je prikrivala in si govorila: »Kaj mi je zdaj storil Gospod! Blagovolil mi je odvzeti sramoto pri ljudeh.« V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil pri njej in rekel: »Vesêli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel pa ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne živim z možem?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi otrok, ki bo rojen, svet, in se bo imenoval Božji Sin. Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. Tiste dni se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet. Hitela je v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharíjevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je bila polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Odkod meni to, da prihaja k meni mati mojega Gospoda? Komaj sem zaslišala tvoj pozdrav, se je od veselja zganilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala, kajti spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!« Tedaj je Marija rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od rodu do rodu naklanja usmiljenje njim, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko in razkropil ljudi ošabnega srca. Mogočne je vrgel s prestola in povišal skromne. Lačne je obdaril z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil svojega usmiljenja, kakor je obljubil našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« Marija je ostala pri njej približno tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. Medtem se je Elizabeti dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo vred veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu nameravali dati ime Zaharíja, toda njegova mati je posegla v besedo in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji odgovorili: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Po znamenjih so spraševali njegovega očeta, kako bi ga on rad imenoval. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se pri priči razvezala usta in jezik, da je spet govoril, in je poveličeval Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem hribovju se je govorilo o tem. In vsi, ki so to slišali, so se ob tem zamislili in govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila namreč z njim.« Njegov oče Zaharíja pa je poln Svetega Duha prerokoval: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje. Obudil je mogočnega Rešitelja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je zdavnaj napovedal po ustih svojih svetih prerokov, da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, ki nas črtijo. Tako je izkazal usmiljenje našim očetom in se spomnil svoje svete zaveze, prisege našemu očetu Abrahamu, da nas bo rešil iz rok sovražnikov in nam dal, da mu bomo brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni svojega življenja. In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, da mu pripraviš pot in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju grehov po prisrčnem usmiljenju našega Boga. Zato nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli vse, ki sedé v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.« Deček pa je rastel in se krepil v duhu. Živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom. Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, ko je bil Kvirínij cesarski namestnik v Siriji. Vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, da bi rodila. Rodila je sina, prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. Prav v tistem kraju so pastirji prenočevali pod milim nebom in se čez noč vrstili na straži pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsijala, da so se zelo prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. Po tem znamenju ga boste spoznali: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeških zborov, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Ko so angeli šli od njih v nebesa, so pastirji rekli drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Pohiteli so in našli tam Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu. Nato so se pastirji vrnili ter Boga slavili in hvalili za vse, kar so slišali in videli, kakor jim je bilo oznanjeno. Ko je minilo osem dni, da bi bil otrok obrezan, so mu dali ime Jezus, kakor ga je imenoval angel, preden je bil spočet. Ko se je dopolnil čas njenega očiščevanja, so ga po predpisih Mojzesove postave prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu,« in da bi opravili daritev dveh grlic ali dveh golobčkov, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. Živel pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Símeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Sveti Duh mu je razodel, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Po navdihu Duha je prišel v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po predpisu postave, ga je tudi Símeon vzel v naročje in slavil Boga: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« Njegov oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Símeon ju je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu in že zelo v letih. Po svojem deklištvu je sedem let preživela v zakonu. Nato je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so spolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo. Bilo je polno modrosti in božja milost je bila z njim. Njegovi starši so hodili vsako leto za velikonočne praznike v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot kakor po navadi ob prazniku. Ko so se po končanih praznikih vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi bili njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini. Po enem dnevu hodá so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga povsod iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. Vsi pa, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Odgovoril jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti pri tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh. V petnajstem letu vladanja cesarja Tibêrija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Heród četrtni oblastnik v Galileji, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik v Ituréji in Trahonítidi ter Lizánija četrtni oblastnik v Abiléni; ko sta bila velika duhovnika Hana in Kajfa, je Bog govoril Janezu, Zaharíjevemu sinu, v puščavi. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja za odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu, zravnajte mu steze! Vsaka dolina naj se napolni, vsaka gora in hrib pa zniža. Kar je krivo, naj bo ravno, kar razkopano, gladka pot in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.« Množicam, ki so prihajale k njemu, da bi jih krstil, je torej govoril: »Gadja zalega! Kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji sodbi? Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja! Niti na misel naj vam ne pride, da bi si govorili: ‘Abrahama imamo za očeta,’ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov Abrahamu obuditi otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki je nima, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so prišli, da bi jih krstil, in so ga vprašali: »Učitelj, kaj naj storimo?« »Ne terjajte več, kakor vam je določeno,« jim je odvrnil. Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikogar ne izsiljujte in ne varajte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Maziljenec, je Janez vsem povedal: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermén njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoj skedenj in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki nikoli ne ugasne.« Še z mnogimi drugimi opomini je oznanjal blagovest ljudem. Grajal je tudi četrtnega oblastnika Heróda zavoljo Herodiáde, žene njegovega brata, in zaradi vseh hudobij, ki jih je storil. Vsem krivicam pa je Heród dodal še to, da je Janeza vrgel v ječo. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst, se je dal krstiti tudi Jezus. Medtem ko je molil, so se odprla nebesa. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.« Ko je Jezus nastopil, je bil star okrog trideset let. Bil je, kakor so mislili, Jožefov sin, Jožef Élijev, Éli Matátov, Matát Lévijev, Lévi Melhíjev, Melhí Janájev, Janáj Jožefov, Jožef Matítjev, Matítja Amosov, Amos Náhumov, Náhum Heslíjev, Heslí Nangájev, Nangáj Máhatov, Máhat Matitjájev, Matitjá Šimíjev, Šimí Jozéhov, Jozéh Jodájev, Jodá Johanánov, Johanán Rezájev, Rezá Zerubabélov, Zerubabél Šealtiélov, Šealtiél Neríjev, Nerí Melhíjev, Melhí Adíjev, Adí Kosámov, Kosám Elmadámov, Elmadám Erov, Er Jošúov, Jošúa Eliézerjev, Eliézer Jorímov, Jorím Matátov, Matát Lévijev, Lévi Símeonov, Símeon Judov, Juda Jožefov, Jožef Jonámov, Jonám Eljakímov, Eljakím Meleájev, Meleá Menájev, Mená Matatájev, Matatá Natánov, Natán Davidov, David Jésejev, Jése Obédov, Obéd Bóazov, Bóaz Salmónov, Salmón Nahšónov, Nahšón Aminadábov, Aminadáb Arníjev, Arní Hecrónov, Hecrón Pêrecov, Pêrec Judov, Juda Jakobov, Jakob Izakov, Izak Abrahamov, Abraham Têrahov, Têrah Náhorjev, Náhor Serúgov, Serúg Régujev, Régu Šélahov, Šélah Eberjev, Eber Šélahov, Šélah Kenánov, Kenán Arpahšádov, Arpahšád Semov, Sem Nóetov, Nóe Lámehov, Lámeh Matúzalemov, Matúzalem Hénohov, Hénoh Jêredov, Jêred Mahalalélov, Mahalalél Kenánov, Kenán Enóšev, Enóš Sétov, Sét Adamov, Adam pa božji. Jezus se je vrnil od Jórdana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so minili, je bil lačen. Tedaj mu je hudič rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odvrnil: »Pisano je: ‘Človek naj ne živi samo od kruha.’« Nato ga je povedel visoko, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal njihovo slavo in vso oblast nad njimi, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če se torej pred menoj pokloniš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‘Gospoda, svojega Boga, môli in samo njemu služi.’« Potem ga je odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, skoči od tukaj dol; zapisano je namreč: ‘Svojim angelom bo v tvoje dobro zapovedal, da te obvarujejo,’ in: ‘Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.’« Jezus pa mu je dejal: »Rečeno je: ‘Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.’« Ko je hudič poskusil z vsemu skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega. Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je doraščal. V soboto je šel v shodnico, kakor je bil navajen. Vstal je, da bi bral. Podali so mu zvitek preroka Izaija; odvil ga je in našel mesto, kjer je bilo zapisano: »Gospodov duh je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da jetnikom prinesem oproščenje in slepim vid, da zatirane pustim na svobodo in napovem leto Gospodovega usmiljenja.« Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. Začel jim je govoriti: »Danes se je izpolnila beseda Svetega pisma, ki ste jo slišali.« Vsi so mu pritrjevali in strmeli nad radostnimi besedami, ki jih je povedal, in so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda me boste zavrnili s pregovorom: ‘Zdravnik, sebe ozdravi.’ Kar smo slišali, da si storil v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In dodal je: »Resnično vam povem: noben prerok ne velja veliko v domačem kraju. Resnico vam govorim: veliko vdov je bilo v Izraelu v Elíjevi dobi, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je bila huda lakota v vsej deželi, toda Elíja ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarépto na Sídonskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizéja, pa ni bil očiščen nobeden izmed njih razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so in ga odvedli iz mesta na previs hriba, na katerem je bilo njihovo mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad, on pa je šel kar sredi množice in se napotil dalje. Prišel je v Kafarnáum, mesto v Galileji, in v soboto učil ljudi. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je razodevala oblast. V shodnici je bil človek, ki je imel nečistega duha, in je zavpil na ves glas: »Ej, kaj imaš ti z nami, Jezus Nazaréčan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si: Sveti od Boga.« In Jezus mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. Groza je obšla vse in govorili so med seboj: »Kakšna je ta beseda! Saj z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom, da odhajajo.« In glas o njem se je širil po vseh krajih v okolici. Vstal je, odšel iz shodnice in stopil v Simonovo hišo. Simonova tašča pa je imela hudo mrzlico in prosili so ga zanjo. Sklonil se je nadnjo, zapovedal mrzlici in bolezen je odnehala. Takoj je vstala in jih pogostila. Ko je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli kakršnekoli bolnike, te pripeljali k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi hudi duhovi in vpili: »Ti si Božji Sin.« On pa jim je zagrozil in ni pustil, da bi govorili, ker so vedeli, da je on Kristus. Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale. Ko so prišle do njega, so ga zadrževale, da ne bi šel od njih. On pa jim je rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti božje kraljestvo, ker sem za to poslan.« In učil je v shodnicah v Judeji. Ko je stal ob Genezaréškem jezeru, je množica pritiskala nanj, da bi poslušala božjo besedo. Zagledal je čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon pa mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se skoraj potapljala. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, ker so zajeli toliko rib; prav tako pa tudi Jakoba in Janeza, Zebedéjeva sinova, ki sta bila Simonova tovariša. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil.« Ko so potegnili čolna h kraju, so pustili vse in šli za njim. Ko je bil v nekem mestu, je na lepem prišel človek, ki je bil gobav po vsem telesu. Brž ko je zagledal Jezusa, je padel na obraz in prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In gobe so prècej zginile z njega. Naročil pa mu je: »Nikomur ne povej, temveč pojdi in se pokaži duhovniku ter prinesi dar za svoje očiščenje, kakor je zapovedal Mojzes, da jim bo v pričevanje.« Govorica o njem pa se je čedalje bolj širila in velike množice so se shajale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih slabosti. On pa se je umaknil v samotne kraje in tam molil. Nekega dne je učil, zraven pa so sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi in iz Jeruzalema. Gospodova moč ga je gnala, da je ozdravljal. Prav tedaj so možje prinesli na nosilih človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli prostora, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na strešno ploščad in ga med opeko spustili z nosili vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, tvoji grehi so ti odpuščeni!« Pismouki in farizeji pa so začeli premišljevati: »Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo more odpuščati grehe, če ne samo Bog?« Jezus pa je spoznal, kaj mislijo, in jim je rekel: »Kaj premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže? Rêči: ‘Odpuščeni so ti grehi’ ali rêči: ‘Vstani in hôdi’? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu: »Rečem ti: vstani, vzemi nosila in pojdi domov!« Takoj je vpričo njih vstal, vzel nosila, na katerih je ležal, in šel domov ter slavil Boga. Vsi so ostrmeli in poveličevali Boga. Prestrašeni so govorili: »Čudne reči smo videli danes.« Nato je šel ven in zagledal cestninarja, ki mu je bilo ime Lévi, in je sedèl pri mitnici. Rekel mu je: »Hôdi za menoj!« Vstal je, pustil vse in šel za njim. In Lévi mu je priredil veliko gostijo v svoji hiši. Precéj cestninarjev in drugih je bilo z njim pri mizi. Farizeji in njihovi pismouki so godrnjali in rekli njegovim učencem: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« Jezus pa jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike, da se spreobrnejo.« Oni pa so mu rekli: »Janezovi učenci se pogosto postijo in opravljajo molitve, enako tudi somišljeniki farizejev, tvoji pa jedo in pijejo.« Jezus jim je odgovoril: »Ali morete zahtevati od svatov, naj se postijo, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.« In povedal jim je še primero: »Nihče ne odreže krpe od nove obleke in je ne našije na staro, sicer bo novo razrezal, s staro obleko pa se krpa z nove ne ujema. Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni; pač pa se mora novo vino vlivati v nove mehove. Nihče, ki je pil staro vino, si ne želi novega, ampak pravi: ‘Starina je boljša.’« Bila pa je sobota, ko je šel skozi žitna polja. Njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekaj farizejev je reklo: »Zakaj delate, kar ni dovoljeno v soboto?« Jezus jim je odgovoril: »Mar niti tega niste brali, kaj je storil David, ko je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je stopil v božjo hišo in vzel daritvene hlebe, jih jedel ter jih dal tudi spremljevalcem, čeprav jih ne sme jesti nihče razen duhovnikov?« In rekel jim je: »Sin človekov je gospodar sobote.« Drugo soboto je šel v shodnico in učil. Tam je bil človek, ki je imel desno roko suho. Pismouki in farizeji so ga opazovali, ali bo ozdravljal na soboto, da bi našli kaj, zaradi česar bi ga lahko tožili. On pa je vedel za njihove misli in je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Vstal je in stopil. Nato jim je Jezus rekel: »Vprašam vas, ali se sme v soboto delati dobro ali húdo, življenje rešiti ali pogubiti?« Ozrl se je po vseh naokrog in rekel možu: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je ozdravela. Nje pa je pograbila jeza in posvetovali so se, kaj bi mogli storiti Jezusu. Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Peter, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alféjevega sina, Simona s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega sina, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec. Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila večja skupina njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sídonskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tisti, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, so dobivali zdravje. Vsak iz množice se ga je poskušal dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala. Jezus se je ozrl po svojih učencih in rekel: »Blagor vam, ubogi, kajti božje kraljestvo je vaše! Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste! Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste! Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, vas metali iz svoje skupnosti, sramotili in vaše ime zavrgli kot hudodelsko zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in zavriskajte, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti vso tolažbo že imate! Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti stradali boste! Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste! Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so delali njihovi očetje z lažnimi preroki!« »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, dobro delajte tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame kaj tvojega, ne zahtevaj nazaj. Kakor želite, da bi ljudje ravnali z vami, tako ravnajte vi z njimi. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. Če namreč dobro delate tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako vrednost. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Dobro delajte in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. Takrat bo vaše plačilo veliko in boste sinovi Najvišjega, ker je on dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen!« »Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Povedal pa jim je tudi primero: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki se bo izučil, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš ivér v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne opaziš? Kako moreš reči bratu: ‘Pústi, brat, da odstranim ivér, ki je v tvojem očesu,’ če sam ne vidiš bruna v lastnem očesu? Hinavec. Odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš dobro videl vzeti ivér iz očesa svojega brata.« »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobre zakladnice svojega srca dobro, hudoben pa iz pokvarjene húdo. Kajti česar je polno srce, to usta govore.« »Kaj me kličete: ‘Gospod, Gospod’ in ne delate tega, kar vam pravim? Pokazal vam bom, komu je podoben človek, ki pride k meni in posluša moje besede ter jih spolnjuje; podoben je človeku, ki zida hišo. Globoko koplje in postavi temelj na skalo. Nastane povodenj, naliv butne v tisto hišo in je ne more omajati, ker je trdno sezidana. Kdor pa jih sliši in ne spolni, je podoben človeku, ki zida hišo na zemljo brez temelja. Naliv butne vanjo in se takoj podre in podrtija tiste hiše je velika.« Potem ko je ljudem, ki so ga poslušali, vse povedal, je prišel v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel služabniku rešit življenje. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je on sezidal.« Jezus se je napotil z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se! Nisem vreden, da stopiš pod mojo streho. Zato se tudi nisem čutil vrednega, da bi prišel k tebi, vendar reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj in rečem temu: ‘Pojdi’ in gre; in drugemu: ‘Pridi’ in pride; in svojemu služabniku: ‘Stôri to’ in stori.« Ko je Jezus to slišal, je ostrmel nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« Ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega. Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Náin. Z njim so šli njegovi učenci in veliko ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, so ravno nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljalo jo je veliko ljudi iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Nosilci so se ustavili in Jezus je rekel: »Mladenič, rečem ti, vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; nato ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta govorica o njem se je razširila po vsej Judeji in po vsej okolici. Janezu so njegovi učenci pripovedovali o vsem tem. Janez je poklical k sebi dva izmed njih in ju poslal h Gospodu vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« Ko sta moža prišla k Jezusu, sta rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi vprašat: ‘Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?’« Prav tisti čas je Jezus veliko ljudi ozdravil bolezni, jih rešil nadlog in hudobnih duhov in dal mnogim slepim, da so videli. Odgovoril jima je: »Pojdita in Janezu sporočita to, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se nad menoj ne spotakne.« Ko sta Janezova poslanca odšla, je začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka v mehki obleki? Védite, taki, ki se mehko oblačijo in razkošno živijo, prebivajo v kraljevskih palačah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več kot preroka. Ta je, o katerem je pisano: ‘Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.’ Povem vam: med rojenimi od žena ni večjega, kakor je Janez Krstnik, vendar je najmanjši v božjem kraljestvu večji od njega.« Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, s cestninarji vred, je priznalo božjo pravičnost, s tem da je prejelo Janezov krst. Farizeji in učitelji postave pa so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njim, s tem da se mu niso dali krstiti. »Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu? Komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo na trgu in vpijejo drug drugemu: ‘Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.’ Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: ‘Hudega duha ima.’ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravite: ‘Požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.’ In vendar so modrosti dali práv vsi, ki so jo sprejeli.« Nekdo izmed farizejev ga je povabil, naj bi jedel z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In ko je žena, ki je bila v mestu grešnica, zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišečega olja. Vsa objokana je od zadaj stopila k njegovim nogam in mu jih začela močiti s solzami. Brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je farizej, ki ga je povabil, to videl, je dejal sam pri sebi: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« Jezus se je oglasil in mu rekel: »Simon, rad bi ti nekaj povedal.« On pa reče: »Učitelj, povej.« »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« »Prav si presodil,« mu je rekel. Tedaj se je obrnil k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami močila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala, odkar sem prišel, poljubljati mojih nog. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpuščeni so ji mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Ženi pa je rekel: »Odpuščeni so ti grehi!« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli ugibati med seboj: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!« Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, pridigal in oznanjal evangelij o božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil hudih duhov in slabosti: Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, Ivana, žena Heródovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle s svojim premoženjem. Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz vseh mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: »Sejavec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo kraj pota. Pohodili so ga in ptice izpod neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo med trnje, toda trnje, ki je zraslo z njim, ga je zadušilo. Drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to povedal, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Njegovi učenci so ga vprašali: »Kaj pomeni ta prilika?« Odgovoril jim je: »Vam je dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva, drugim pa se oznanja v prilikah, da ‘gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo.’« »Prilika pa pomeni tole: seme je božja beseda. Kraj pota so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi vere sprejeli in se ne bi rešili. Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v skušnjavah pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki poslušajo, vendar se v skrbeh, bogastvu in nasladah življenja zadušijo, da ne obrodijo sadov. Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z dobrim in plemenitim srcem besedo poslušajo in jo ohranijo ter obrodijo sad v potrpljenju.« »Nihče ne prižiga svetilke in jo potem ne pokriva s posodo ali postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič tajno, kar se ne bi zvedelo in prišlo na dan. Pazíte vendar, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar misli, da ima.« Prišli pa so k njemu njegova mati in njegovi bratje, toda zaradi množice se niso mogli sniti z njim. Sporočili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in bi te radi videli.« On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo.« Nekega dne je s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel: »Prepeljimo se na drugo stran jezera!« In so odrinili. Medtem ko so se peljali, je zaspal. Nad jezero pa je prihrumel silen vihar. Čoln je zajemal vodo in bili so v nevarnosti. Pristopili so, ga prebudili in rekli: »Učenik, Učenik, potapljamo se!« Vstal je, zapretil vetru in valovom. Polegli so se in nastala je tišina. Nato jim je rekel: »Kje je vaša vera?« Obšel jih je strah in začudeni so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi, in ga ubogajo?« Pripluli so v géraško deželo, ki leži nasproti Galileji. Komaj je stopil na kopno, mu je iz mesta prišel nasproti moški, ki so ga obsedli hudi duhovi. Že dolgo se ni oblačil in ni živel v hiši, temveč v votlinah opuščenih grobov. Ko je zagledal Jezusa, je zavpil. Padel je predenj in na ves glas rekel: »Kaj imam opraviti s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, ne muči me!« Jezus je bil namreč že ukazal nečistemu duhu, naj gre iz tega človeka, kajti že dolgo ga je imel v oblasti. Čeprav so ga zvezali z verigami in ga imeli vklenjenega v okove, je vezi potrgal in hudi duh ga je gonil po zapuščenih krajih. Jezus ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija,« je odgovoril, ker je šlo vanj veliko hudih duhov. Rotili so ga, naj jim ne ukaže oditi v brezno. Bila pa je tam velika čreda svinj, ki se je pasla na pobočju. Prosili so ga, naj jim dovoli iti vanje. Dovolil jim je. Hudi duhovi so tedaj zapustili človeka in odšli v svinje. Čreda pa je planila s pobočja v jezero in potonila. Ko so pastirji videli, kaj se je zgodilo, so zbežali in to oznanjali po mestu in vaseh. Ljudje so pohiteli gledat, kaj se je zgodilo. Ko so prišli k Jezusu, so našli človeka, iz katerega so bili odšli hudi duhovi; sedèl je oblečen pri Jezusovih nogah in bil zdrave pameti. Obšla jih je groza. Tisti, ki so bili to videli, so jim pripovedovali, kako je obsedenec ozdravel. Vse prebivalstvo géraške okolice ga je prosilo, naj odide od njih, ker jih je bilo zelo strah. Vkrcal se je v čoln in se vrnil. Mož pa, iz katerega so odšli hudi duhovi, ga je prosil, naj bi ostal pri njem, toda Jezus ga je odslovil z besedami: »Vrni se domov in pripoveduj o vsem, kar ti je storil Bog.« Odšel je in po vsem mestu oznanjal, kaj vse mu je storil Jezus. Ko se je Jezus vrnil, ga je sprejela množica, kajti vsi so ga pričakovali. Tedaj je prišel mož, ki mu je bilo ime Jáir; bil je predstojnik shodnice. Padel je k Jezusovim nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo. Imel je namreč edino hčer, staro okoli dvanajst let, ki je umirala. Ko je šel Jezus tja, so se množice trle okrog njega. Neka žena, ki je že dvanajst let krvavela in potrošila za zdravnike vse, kar je imela za preživljanje, pa jè nihče ni mogel ozdraviti, se mu je približala od zadaj. Dotaknila se je robu njegove obleke in takoj nehala krvaveti. Tedaj je Jezus vprašal: »Kdo je tisti, ki se me je dotaknil?« Ker so vsi zanikali, je Peter rekel: »Učenik, cela množica se gnete ob tebi in pritiska.« Jezus pa je rekel: »Nekdo se me je dotaknil. Čutil sem namreč, kako je šla moč od mene.« Ko je žena videla, da ni ostala skrita, je drhte pristopila. Padla je predenj in vpričo vseh ljudi povedala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v trenutku ozdravela. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!« Medtem ko je še govoril, je prišel nekdo od predstojnikovih domačih in Jáiru sporočil: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več učitelja.« Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.« Stopil je v hišo in nikomur ni pustil iti z njim razen Petru, Janezu in Jakobu ter očetu in materi deklice. Vsi so jokali in žalovali za njo. Rekel jim je: »Ne jokajte, saj ni umrla, ampak spi!« Posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je umrla. On pa jo je prijel za roko in zaklical: »Deklica, vstani!« Njen duh se je vrnil in takoj je vstala. Rekel je, naj ji dajo jesti. Njeni starši so bili čisto iz sebe. Naročil pa jim je, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo. Poklical je k sebi dvanajstere, jim dal oblast nad vsemi hudimi duhovi in moč zdraviti bolezni. Poslal jih je oznanjat božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. V katerokoli hišo stopite, ostanite tam in od tam pojdite naprej. In kjer vas ne sprejmejo, pojdite iz tistega kraja in otresite prah s svojih nog v pričevanje proti njim.« Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali. Ko je Heród, četrtni oblastnik, slišal, kaj vse se je zgodilo, je bil zbegan, kajti nekateri so govorili: »Janez je vstal od mrtvih;« drugi pa: »Elíja se je prikazal;« in spet drugi: »Eden od starodavnih prerokov je vstal.« Heród je rekel: »Janeza sem sam dal obglaviti; kdo je potem ta, o katerem slišim take reči?« In iskal je priložnosti, da bi ga videl. Apostoli so se vrnili in mu pripovedovali o vsem, kar so storili. Vzel jih je s seboj in se umaknil v samoto proti mestu, ki se imenuje Betsájda. Ko so množice to spoznale, so šle za njim. Sprejel jih je in jim govoril o božjem kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo preveč na samem.« Odgovoril jim je: »Vi jim dajte jesti!« Rekli so: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo živeža za vse te ljudi.« Bilo je namreč okoli pet tisoč mož. Naročil je svojim učencem: »Posedite jih po skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, zmolil nad njimi blagoslov, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo dvanajst košar. Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in jih je vprašal: »Za koga me imajo ljudje?« Odgovorili so: »Eni za Janeza Krstnika, drugi za Elija, in spet drugi pravijo, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi, za koga me imate?« Peter je odgovoril: »Za božjega Maziljenca.« Tedaj jim je strogo prepovedal, da bi to komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko trpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, toda tretji dan bo vstal.« Nato je rekel vsem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo zgubil; kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo rešil. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali si škodo stori? Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svoji slavi in v slavi Očeta in svetih angelov. Resnično vam povem: nekateri od tukaj stoječih ne bodo umrli, preden ne bodo videli božjega kraljestva.« Nekako osem dni po tem govoru je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je podoba njegovega obraza spremenila in njegova obleka se je belo bleščala. In že sta se dva moža pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elíja. Prikazala sta se v vsem sijaju in se pogovarjala o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu. Petra in onadva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli Jezusa v vsem njegovem veličastju in onadva moža sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Elíju enega,« čeprav ni vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, se je naredil oblak in jih obdal s senco. Ko so šli oni v oblak, jih je obšla groza. In iz oblaka se je zaslišal glas: »To je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« Brž ko se je zaslišal glas, je bil Jezus spet sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur pripovedovali, kaj so videli. Ko so šli naslednji dan z gore, mu je prišla naproti velika množica. Neki mož je zavpil iz množice: »Učitelj, prosim te, ozri se na mojega sina, ker je moj edini otrok! Glej, neki duh ga napada, da nenadoma zavpije. Stresa ga, da se peni, in ga nikakor ne zapusti, tako da ga do kraja zmuči. Prosil sem tvoje učence, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.« Jezus je odgovoril: »O neverni in pokvarjeni rod! Doklej bom pri vas in vas prenašal? Privedi sina sèm!« Medtem ko je prihajal, ga je hudi duh vrgel in stresel. Jezus je zapretil nečistemu duhu, dečka ozdravil in ga izročil očetu. Vsi so strmeli nad božjo veličino. Ko so se vsi čudili temu, kar je delal, je rekel svojim učencem: »Dobro si zapomnite te besede. Sin človekov bo namreč izdan ljudem v roke.« Oni pa te besede niso razumeli; bila jim je prikrita, da niso dojeli njenega pomena, vendar se ga o tem niso upali nič vprašati. Začeli so pri sebi premišljevati, kateri izmed njih bi bil največji. Jezus pa je vedel, kaj premišljujejo v srcu. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je največji.« Oglasil pa se je Janez in rekel: »Učenik, nekoga smo videli, ki je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa jim je rekel: »Ne branite! Kdor ni zoper vas, je za vas.« Ko so se bližali dnevi njegovega odhoda v nebesa, se je tudi sam trdno odločil kreniti proti Jeruzalemu. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samaríjsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju posvaril [ter jim rekel: »Ne veste, kakšnega duha ste, kajti Sin človekov ni prišel pogubljat življenja ljudi, temveč jih reševat.«] Nato so odpotovali v drugo vas. Med potjo mu je nekdo rekel: »S teboj bom hodil, pa pojdi, kamor hočeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je odgovoril: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrliče, ti pa pojdi in oznanjaj božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval priti. Rekel jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katerokoli hišo pridete, recite najprej: ‘Mir tej hiši!’ In če bo v njej prebival miroljuben človek, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši ostanite in jejte ter pijte, kar imajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katerokoli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike v njem in jim govorite: ‘Približalo se vam je božje kraljestvo.’ V katerokoli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na ulice in recite: ‘Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo božje kraljestvo.’ Povem vam: laže bo Sódomi na tisti dan kakor temu mestu.« »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsájda! Če bi se bili v Tiru in Sídonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi bila že zdavnaj sedela v raševini in pepelu in se spreobrnila. Toda Tiru in Sídonu bo na sodni dan laže kakor vama. In ti, Kafarnáum! Boš mar do neba povzdignjen? Ne, do pekla se boš pogreznil. Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa vas zavrača, mene zavrača. Kdor pa zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.« Dvainsedemdeseteri so se vrnili in veseli pripovedovali: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« Rekel pa jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padal z neba. Dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone in premagati vsako sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite, da so vam duhovi pokorni, pač pa se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim. Dà, Oče, tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne vé, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: »Srečne oči, ki vidijo, kar gledate vi! Povem vam namreč: veliko prerokov in kraljev si je želelo videti, kar gledate vi, pa niso videli, in slišati, kar poslušate vi, pa niso slišali.« Tedaj je vstal neki učitelj postave, da bi ga skušal. Vprašal ga je: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »tako delaj in boš živel.« Ta pa se je hotel opravičiti in je Jezusa vprašal: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jêriho in je padel med razbojnike. Ti so ga oropali, pretepli do krvi, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel mimo. Podobno je tudi levít, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel mimo. Do njega je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Drugi dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: ‘Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.’ Kateri od teh treh, se ti zdi, je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je odgovoril: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« Jezus pa mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa je imela s postrežbo polne roke dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pušča sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel.« Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Dejal jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečuje naj se tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakemu, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!« Nato jim je rekel: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, in bo prišel opolnoči k njemu ter ga prosil: ‘Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je prišel prijatelj s potovanja in nimam s čim postreči,’ in bi mu oni znotraj odgovoril: ‘Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.’ Povem vam: če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: prosíte in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali je med vami oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če ga je prosil za ribo? Ali bi mu dal škorpijona, če ga je prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre reči, koliko bolj bo nebeški Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki ga prosijo.« Jezus je izganjal hudega duha, ki je bil nem. Ko je hudi duh šel ven, je mutec spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove.« Drugi so ga skušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. Sam pa je vedel, kaj mislijo, in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdvojeno, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdvojen, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam hude duhove? Če torej jaz z Bélcebubom izganjam hude duhove, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z božjo močjo izganjam hude duhove, potem je res prišlo k vam božje kraljestvo. Dokler močni z orožjem varuje svoj dom, je njegovo premoženje varno. Če pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli njegov plen. Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.« »Kadar nečisti duh odide iz človeka, blodi po suhih krajih in išče pokoja, in ko ga ne najde, tedaj pravi: ‘Vrnil se bom v hišo, iz katere sem odšel.’ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter v njej prebivajo; in nazadnje bo s takim človekom huje, kot je bilo prej.« Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu zaklicala: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« Ko so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je pokvarjen rod. Zahteva znamenje, pa ne bo dobil drugega znamenja kakor Jonovo. Kakor je bil Jona znamenje Ninivljánom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Kraljica z juga bo na sodni dan vstala z ljudmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca sveta, da bi slišala Sálomonovo modrost; a glejte, več kakor Sálomon je tukaj. Ninivljáni bodo na sodni dan vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se ob Jonovi pridigi; a glejte, več kakor Jona je tukaj.« »Nihče ne prižiga svetilke in jo postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo svetlobo. Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko zdravo, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je bolno, je tudi tvoje telo v temi. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema! Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del v temi, bo vse tako svetlo kakor tedaj, ko te luč osvetljuje s svojimi žarki.« Ko je to povedal, ga je neki farizej prosil, naj bi pri njem obedoval. Vstopil je in prisedel. Ko je farizej to videl, se je čudil, da se pred jedjo ni umil. Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji torej čistite kozarec in krožnik od zunaj, vaša notranjost pa je polna ropa in hudobije. Kako ste nespametni! Ali ni tisti, ki je naredil zunanjost, naredil tudi notranjosti? Dajte raje v miloščino to, kar je znotraj, in vam bo vse čisto. Toda gorje vam, farizeji! Desetino dajete od mete in rutice in vsakovrstne zelenjave, zanemarjate pa pravico in božjo ljubezen. To bi bilo treba delati in onega ne opuščati. Gorje vam, farizeji, ker imate radi prve sedeže v shodnicah in pozdrave na trgih! Gorje vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo po njih, ne da bi vedeli.« Nekdo od učiteljev postave je posegel vmes in rekel: »Učitelj, s takim govorjenjem žališ tudi nas.« Odgovoril je: »Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti s prstom ne dotaknete! Gorje vam, ker postavljate nagrobnike prerokom, ki so jih vaši očetje umorili! S tem potrjujete, da soglašate z deli svojih očetov, kajti oni so jih umorili, vi pa jim postavljate nagrobnike. Zato je tudi rekla božja modrost: ‘Poslal bom k njim preroke in apostole. Nekatere izmed njih bodo umorili in pregnali, da se bo od tega rodu terjala kri vseh prerokov, ki je bila prelita od stvarjenja sveta: od Ábelove krvi do krvi Zaharíja, ki je bil ubit med oltarjem in svetiščem.’ Res, zagotavljam vam, od tega rodu se bo terjala. Gorje vam, učitelji postave, ker ste vzeli ključ spoznanja. Sami niste vstopili, a tistim, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili.« Ko je odšel od tam, so pismouki in farizeji začeli nanj močno pritiskati in skušali še marsikaj izvabiti iz njega, zraven pa prežali, da bi ujeli kaj iz njegovih ust. Medtem se je nabralo na tisoče ljudi, tako da so drug drugemu stopali na noge. Jezus je najprej spregovoril svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasu, ki je hinavščina. Nič ni skritega, kar se ne bo razodelo, in nič tajnega, kar se ne bo zvedelo. Zato se bo vse, kar ste povedali v temi, slišalo pri belem dnevu, in kar ste pri zaprtih vratih šepetali na uho, se bo oznanjalo na strehah.« »Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, a potem ne morejo storiti nič več. Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki sme življenje vzeti in ima potem oblast vreči v pekel. Dà, rečem vam, tega se bojte! Ali ne prodajajo pet vrabcev za majhen denar? In vendar Bog na nobenega od njih ne pozabi. Vam pa so celó vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Več ko veliko vrabcev ste vredni vi.« »Toda povem vam: vsakega, ki me bo priznal pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred božjimi angeli. Kdor pa me zataji pred ljudmi, bo zatajen pred božjimi angeli. Vsakemu, ki izgovori besedo zoper Sina človekovega, bo odpuščeno; kdor pa preklinja Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno. Kadar vas bodo vlačili pred sodnike v shodnicah in pred vladarje in oblastnike, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo tisto uro poučil, kaj je treba reči.« Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je odgovoril: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« Nato je rekel vsem: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje ni odvisno od premoženja, pa naj ima kdo še tako veliko bogastvo.« Povedal jim je še priliko: »Nekemu bogatašu je polje dobro obrodilo, zato se je spraševal: ‘Kaj naj storim, ker nimam kam dati svojih pridelkov?’ Rekel je: ‘Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in postavil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in pridelke. Tedaj bom rekel sam sebi: Moja duša, veliko blaga imaš, spravljenega za vrsto let. Počivaj, jej, pij in uživaj.’ Bog pa mu je rekel: ‘Neumnež! To noč bodo terjali tvoje življenje od tebe, in kar si spravil, čigavo bo?’ Tako bo s tistim, ki si nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« Nato je rekel svojim učencem: »Zato vam pravim: ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog živi. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more, kljub vsej zaskrbljenosti, podaljšati življenje za en sam trenutek? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo? Poglejte lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: še Sálomon se v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor ena izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne sprašujte, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Po vsem tem sprašujejo pogani. Vaš Oče vendar vé, da to potrebujete. Iščite prej njegovo kraljestvo in vse to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, in zbirajte neminljiv zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! Resnično vam povem: opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! Spoznajte vendar; če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil spodkopati svoje hiše. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti Sin človekov bo prišel ob uri, ko ne mislite.« Tedaj ga je Peter vprašal: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je odgovoril: »Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano o pravem času? Blagor služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično vam povem: čez vse svoje imetje ga bo postavil. Če pa si ta služabnik misli: ‘Moj gospodar še dolgo ne bo prišel,’ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati in popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne vé; razsekal ga bo na kosce in mu dal delež z neverniki. Služabnik namreč, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Kdor pa je ne spozna in stori kaj kaznivega, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur je bilo veliko zaupano, se bo od njega toliko več terjalo.« »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa sprejeti krst in kako težkó mi je, dokler se to ne zgodi. Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdor. Odslej jih bo namreč v eni hiši pet sprtih: trije proti dvema in dva proti trem. Oče bo sprt s sinom in sin z očetom; mati s hčerjo in hči z materjo; tašča s svojo snaho in snaha s taščo.« Nato je govoril tudi množicam: »Kadar vidite, da se na zahodu oblači, takoj pravite: ‘Dež bo,’ in tako se zgodi. Kadar pa piha jug, pravite: ‘Vroče bo,’ in je res. Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati, kako da tega časa ne znate?« »Zakaj tudi sami od sebe ne presojate, kaj je prav? Kadar greš s svojim nasprotnikom k oblastniku, že med potjo stôri vse, da se pobotaš z njim in te ne privleče pred sodnika. Sodnik te bo izročil pazniku, paznik pa vrgel v ječo. Povem ti: ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega.« Prav takrat jih je bilo nekaj pri njem in so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal s krvjo njihovih daritev. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci, ker so to pretrpeli, večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci? Nikakor, vam pravim. Če pa se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih pokopal pod seboj, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Nikakor, vam pravim. Če pa se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« Povedal pa je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sadežev na njej, pa jih ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ‘Poglej, tri leta je že, kar hodim iskat sadežev na tej smokvi, pa jih ne najdem. Posekaj jo, čemú še izčrpava zemljo?’ Ta pa mu je odgovoril: ‘Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila; če pa ne, jo boš posekal.’« V soboto pa je učil v neki shodnici. Tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus opazil, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Položil je nanjo roke in prècej se je vzravnala ter hvalila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je rekel množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Te dni torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa v soboto.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas svojega vola ali osla od jasli v soboto in ga ne žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan imel zvezano, slišite, osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi v soboto?« Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh čudovitih reči, ki jih je delal. Tedaj je rekel: »Čému je podobno božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga človek vzame in vseje na svojem vrtu. Zraste in se razvije v drevo in ptice izpod neba gnezdijo na njegovih vejah.« Spet je rekel: »Čému naj primerjam božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga žena vzame in zamesi v tri merice moke, dokler se vse ne prekvasi.« Na poti v Jeruzalem je šel skozi mesta in vasi ter učil. Tedaj ga je nekdo vprašal: »Gospod, ali jih je malo, ki se bodo zveličali?« On pa jim je rekel: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ‘Gospod, odpri nam!’ Pa vam bo odgovoril: ‘Ne vem, odkod ste.’ Tedaj mu boste začeli dopovedovati: ‘S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,’ toda rekel vam bo: ‘Ne vem, odkod ste. Proč od mene vsi, ki ste delali krivice.’ Tam bosta jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in prvi, ki bodo zadnji.« Tisto uro je pristopilo nekaj farizejev in mu reklo: »Umakni se in pojdi od tod, kajti Heród te hoče umoriti.« Rekel jim je: »Pojdite in recite temu lisjaku: Izganjam hude duhove in zdravim še danes in jutri, a tretji dan bom izpolnil svoje delo. Sicer pa moram danes in jutri in pojutrišnjem nadaljevati pot, ker ni prav, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema. Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš in kamnáš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! Zato bo vaša hiša zapuščena. Povem vam: ne boste me videli, dokler ne porečete: ‘ Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu. ’« Ko je v soboto prišel v hišo nekega prvaka med farizeji obedovat, so ga ti opazovali. Na lepem se je znašel pred njim človek, ki je imel vodenico. Jezus je vprašal učitelje postave in farizeje: »Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?« Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj v soboto potegnil ven?« In niso mu mogli na to odgovoriti. Ko je videl, kako si povabljeni izbirajo prve sedeže, jim je povedal priliko. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kakšen imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ‘Daj prostor temu!’ Takrat se boš začel sramotno presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče gostitelj, ko pride: ‘Prijatelj, pomakni se više!’ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Tistemu, ki ga je povabil, pa je rekel: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe, in boš srečen, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« Ko je to slišal nekdo izmed tistih, ki so sedeli pri mizi, mu je rekel: »Srečen, kdor bo obedoval v božjem kraljestvu!« Jezus pa mu je rekel: »Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. Vsi pa so se začeli po svoje opravičevati. Prvi mu je rekel: ‘Njivo sem kupil in si jo moram ogledati; prosim te, imej me za opravičenega!’ Drugi je dejal: ‘Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preskusit; prosim te, imej me za opravičenega!’ Spet drugi mu je odvrnil: ‘Oženil sem se in zato ne morem priti.’ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in naročil svojemu služabniku: ‘Pojdi brž na ceste in ulice po mestu in pripelji semkaj uboge in pohabljene, slepe in kruljave.’ Služabnik je gospodarju sporočil: ‘Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostora.’ Tedaj je gospodar rekel služabniku: ‘Pojdi na pota in vzdolž ograj in primoraj ljudi, da pridejo in se moja hiša napolni. Kajti povem vam: nobeden izmed onih povabljenih ne bo okusil moje večerje.’« Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in daje prednost svojemu očetu in materi pa ženi, otrokom, bratom in sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, ne séde najprej in ne zračuna stroškov, ali ima dovolj, da bo zidavo končal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli smejati, češ: ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati. Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in se pogaja za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« »Sol je vendar dobra, če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni porabna ne za zemljo ne za gnoj; proč jo mečejo. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali, češ: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa eno od njih izgubi, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ‘Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki se je zgubila.’ Povem vam: prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« »Ali katera žena, ki ima deset drahem, če zgubi eno, ne prižge luči in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ‘Veselite se z menoj, ker sem našla drahmo, ki sem jo zgubila.’ Povem vam: prav táko veselje bo vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« Pripovedoval pa je še: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši je rekel očetu: ‘Oče, daj mi delež premoženja, ki mi gre!’ In razdelil jima je imetje. Nekaj dni nato je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je stradati. Šel je in se vsilil nekemu tamkajšnjemu meščanu, ki ga je poslal na svoje posestvo svinje past. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ‘Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj od lakote ginem. Vrnil se bom k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega svojih najemnikov.’ Vstal je in šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal. Ves ganjen je pritekel sinu naproti, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‘Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.’ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ‘Brž prinesite najboljšo obleko in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in čevlje na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.’ In začeli so veselo pojedino. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ‘Kaj je to?’ Pojasnil mu je: ‘Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.’ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je dejal očetu: ‘Poglej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je s hotnícami zapravil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.’ Oče pa mu je odvrnil: ‘Sin, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Gostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.’« Rekel pa je tudi svojim učencem: »Neki bogataš je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, češ da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ‘Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem poslovanju, ker ne boš mogel biti več moj oskrbnik.’ Oskrbnik pa si je mislil: ‘Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.’ Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. Vprašal je prvega: ‘Koliko si dolžan mojemu gospodarju?’ Ta je rekel: ‘Sto mer olja.’ On pa mu je vêlel: ‘Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.’ Spet drugega je vprašal: ‘Koliko pa si ti dolžan?’ Rekel mu je: ‘Sto mernikov žita.’ Vêlel mu je: ‘Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.’ In gospodar je pohvalil nepoštenega oskrbnika, da je razumno ravnal, kajti ljudje tega sveta so do svojih vrstnikov razumnejši, kakor otroci luči. Toda jaz vam pravim: pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade. Kdor je zanesljiv v najmanjši reči, bo zanesljiv tudi v veliki, kdor pa je nepošten v najmanjši, bo nepošten tudi v veliki. Če torej niste bili zanesljivi pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri upravljanju tujega premoženja, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mámonu.« Vse to so poslušali tudi farizeji, lakomni na denar, in so se mu posmehovali. Tedaj jim je rekel: »Vi se delate pravične pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba. Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja božje kraljestvo in vsak se trudi, da stopi vanj. Laže bi prešla nebo in zemlja, kakor da bi bila zbrisana ena črtica postave. Vsak, kdor odslovi svojo ženo in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.« »Živel je bogatin. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je poležaval revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno tvorov po telesu. Rad bi se bil najedel tega, kar je padalo z bogatinove mize, pa so le psi prihajali in lizali njegove tvore. Ko je revež umrl, so ga angeli odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogatin je umrl in so ga pokopali. Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč zagledal Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Tedaj je zaklical: ‘Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti strašno trpim v tem plamenu.’ Abraham mu je odgovoril: ‘Sin, spomni se, da si v življenju dobil vse dobro, Lazar pa le húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne dá priti k nam.’ Nato mu je ta rekel: ‘Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja!’ Abraham mu je odgovoril: ‘Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!’ Ta pa mu je odvrnil: ‘Nikakor, oče Abraham, temveč če pojde kateri od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.’ Odgovoril mu je: ‘Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.’« Rekel je svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo, toda gorje tistemu, po katerem pride! Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega teh malih. Varujte se! Če tvoj brat greši, ga posvári, in če se spreobrne, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ‘Žal mi je,’ mu odpústi.« Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno in bi rekli tej murvi: ‘Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,’ bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu hlapcu, ki orje ali pase, rekel, ko pride s polja: ‘Pridi brž in sédi za mizo!’? Mar mu ne bo rekel: ‘Pripravi mi kaj za večerjo. Prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem, nato boš ti jedel in pil.’ Se mar zahvaljuje hlapcu, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‘Nekoristni hlapci smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.’« Ko je potoval v Jeruzalem, je šel po poti med Samaríjo in Galilejo. Ob prihodu v neko vas mu je prišlo nasproti deset gobavcev. Od daleč so se ustavili in na ves glas zavpili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« Med potjo so bili ozdravljeni. Ko pa je eden izmed njih videl, da je ozdravel, se je vrnil in na ves glas slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je rekel: »Mar ni bilo deset ozdravljenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« Nato mu je rekel: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: ‘Glejte, tukaj je,’ ali ‘Tam je,’ kajti božje kraljestvo je med vami.« Učencem pa je rekel: »Prišel bo čas, ko boste želeli videti enega izmed dni Sinu človekovega, pa ga ne boste videli. Govorili vam bodo: ‘Glejte, tam je,’ ali ‘Glejte, tukaj je.’ Ne hodíte tja in ne nasedajte jim! Kakor namreč blisk posveti od enega konca neba do drugega, tako bo tudi Sin človekov prišel na svoj dan. Prej pa bo moral veliko trpeti in biti zavržen od tega rodu. Kakor je bilo v Nóetovem času, takó bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so, pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Nóe v ladjo; tedaj je prišel potop in je vse pokončal. Podobno bo, kakor je bilo v Lotovem času: jedli so, pili, kupovali, prodajali, sadili in zidali, toda na dan, ko je šel Lot iz Sódome, sta padala z neba ogenj in žveplo in vse pokončala. Takó bo tudi tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov. Kdor bo tisti dan na strehi, svoje stvari pa bo imel v hiši, naj ne hodi ponje, in kdor bo na polju, naj se ne vrača domov. Spomnite se Lotove žene! Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil. Povem vam: tisto noč bosta dva na eni postelji; Bog bo enega sprejel, drugega pustil. Dve bosta skupaj mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. [Dva bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen.]« Tedaj so povzeli besedo in ga vprašali: »Kje bo to, Gospod?« Odgovoril jim je: »Kjer je truplo, tam se bodo zbirali jastrebi.« Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. V tistem mestu je živela tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ‘Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.’ Vendar dolgo ni hotel, potem pa si je rekel: ‘Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ker mi ne dá miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.’« In Gospod je nadaljeval: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu, in bo z uslišanjem odlašal? Povem vam: hitro jim bo pomagal do pravice. Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?« Nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal to priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi pa cestninar. Farizej se je postavil spredaj in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’ Povem vam: ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Prinašali so mu tudi otročičke, da bi polagal roke nanje. Ko so učenci to videli, so jih odganjali. Jezus pa jih je poklical k sebi in rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takih je božje kraljestvo. Resnično vam povem: Kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« Neki vplivni človek ga je vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da prejmem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj mi praviš, da sem dober? Nihče ni dober razen Boga. Zapovedi poznaš: ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater. « Odgovoril mu je: »Vse to spolnjujem od mladosti.« Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je oni to slišal, je postal zelo žalosten, bil je namreč silno bogat. Jezus je videl, da je postal žalosten, in rekel: »Kako težkó pridejo bogati v božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.« Tisti, ki so to slišali, so rekli: »Kdo se potem more rešiti?« Odgovoril je: »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.« Peter pa je rekel: »Poglej, mi smo zapustili vse svoje in šli za teboj.« Odvrnil jim je: »Resnično vam povem: nikogar ni, ki bi zaradi božjega kraljestva zapustil hišo ali ženo, brate ali starše ali otroke in bi ne prejel v tem času veliko več, v prihodnjem veku pa večno življenje.« Nato je zbral okrog sebe dvanajstere in jim rekel: »Poslušajte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim se bo spolnilo vse, kar so pisali preroki. Izročili ga bodo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali in ga opljuvali; bičali ga bodo in umorili, a tretji dan bo vstal.« Vendar oni vsega tega niso razumeli. Te besede so jim ostale prikrite in niso vedeli, kaj pravi. Ko se je bližal Jêrihi, je sedèl kraj pota mož, ki je bil slep in je prosil vbogajme. Slišal je množico, ki je prihajala mimo, in spraševal, kaj je to. Povedali so mu, da gre mimo Jezus nazaréjec. Tedaj je zavpil: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Tisti, ki so hodili spredaj, so ga svarili, naj utihne; on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je slepi približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« »Gospod, da bi spet videl,« mu je odgovoril. Jezus mu je rekel: »Spreglej! Tvoja vera te je rešila.« Pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo je počastilo Boga, ko je to videlo. Prišel je v Jêriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahéj po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti Jezusa, kdo pravzaprav je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti tam mimo bi moral iti. Ko je Jezus dospel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahéj, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« Brž je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahéj pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Gospod, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu četverno povrnem.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je prišla tej hiši rešitev, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« Ko so ljudje to poslušali, je dodal še priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so mislili, da bo božje kraljestvo nastopilo takoj. Rekel je: »Neki človek plemenitega rodu je odpotoval v daljno deželo, da bi si pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je svojih deset služabnikov, jim razdelil denar, vreden deset min, in dejal: ‘Trgujte, dokler ne pridem.’ Njegovi podložniki so ga sovražili. Poslali so za njim poslance s sporočilom: ‘Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.’ Vendar je dobil kraljevsko oblast in se vrnil. Ukazal je, naj mu pokličejo služabnike, katerim je izročil denar, da bi zvedel, kaj so prigospodarili. Pristopil je prvi in rekel: ‘Gospod, s tvojo mino sem pridobil deset min.’ Rekel mu je: ‘Prav, dobri služabnik, ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.’ Pristopil je drugi in rekel: ‘S tvojo mino, gospod, sem pridobil pet drugih.’ Temu je rekel: ‘Tudi ti bodi nad petimi mesti.’ Prišel je še drug in rekel: ‘Gospod, tu je tvoja mina, ki sem jo hranil v prtiču. Bal sem se te, ker si strog človek; jemlješ, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.’ Reče mu: ‘Po tvojih besedah te bom sodil, zanikrni služabnik. Vedel si, da sem strog človek, ki jemljem, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj nisi vložil mojega denarja v hranilnico in bi ga jaz ob vrnitvi dobil z obrestmi vred?’ Tedaj je rekel tistim, ki so stali zraven: ‘Vzemite mu mino in jo dajte tistemu, ki jih ima deset.’ Oni pa so mu rekli: ‘Gospod, ima jih že deset.’ ‘Povem vam: vsakemu, ki ima, se bo dalo, in tistemu, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Moje sovražnike, ki niso marali, da bi jim zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred mojimi očmi.’« Po teh besedah se je napotil proti Jeruzalemu in hodil je pred njimi. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betánije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta tja, bosta našla privezanega mladega osliča, na katerem ni sedèl še noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, mu odgovorita: ‘Gospod ga potrebuje.’« Učenca sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta osliča odvezovala, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta osliča?« Odgovorila sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla vrhnji obleki na osliča in pomagala Jezusu, da je sédel nanj. Ko je šel naprej, so ljudje pogrinjali svoje plašče na pot. Ko se je bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev na ves glas veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Klicali so: » Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! Mir v nebesih in slava na višavah.« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, posvári svoje učence.« Odvrnil je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je: »O, da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in z vseh strani stiskali. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa, ko se je Bog milostno ozrl nate.« Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. Rekel je: »Pisano je: ‘Moja hiša naj bo hiša molitve,’ vi pa ste naredili iz nje jamo razbojnikov.« Vsak dan je učil v templju. Véliki duhovniki in pismouki pa so iskali priložnost, da bi ga umorili. Enako tudi prvaki ljudstva, vendar niso vedeli, kako bi to storili, kajti vse ljudstvo ga je zavzeto poslušalo. Ko je nekega dne v templju učil ljudstvo in oznanjal evangelij, so pristopili véliki duhovniki in pismouki s starešinami in ga vprašali: »Povej nam, s kakšno pravico to delaš, ali kdo ti je dal to oblast?« Odgovoril jim je: »Tudi jaz vas bom nekaj vprašal. Povejte mi, ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi?« Premišljevali so in govorili med seboj: »Če odgovorimo. ‘Iz nebes,’ bo rekel: ‘Zakaj mu niste verjeli?’ Če mu pa odgovorimo: ‘Od ljudi,’ nas bodo vsi ljudje kamnali, ker so prepričani, da je Janez prerok.« Zato so odgovorili, da ne vedo, odkod. Jezus pa jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« Ljudstvu pa je začel pripovedovati tole priliko: »Neki človek je zasadil vinograd in ga dal v najem viničarjem, sam pa je za dalj časa odpotoval. Ko je prišel čas, je poslal k viničarjem služabnika, da bi mu dali od pridelka iz vinograda. Viničarji pa so ga pretepli in odslovili praznih rok. Nato je poslal drugega služabnika. Tega pa so ozmerjali, pretepli in odslovili praznih rok. Poslal je še tretjega, pa tudi tega so do krvi pretepli in vrgli ven. Tedaj je gospodar vinograda dejal: ‘Kaj naj storim? Svojega ljubljenega sina bom poslal, vsaj njega bodo spoštovali.’ Ko so ga viničarji zagledali, so se posvetovali in rekli: ‘To je dedič. Dajmo, ubijmo ga, da bo dediščina naša.’ Vrgli so ga iz vinograda in ubili. Kaj bo torej storil z njimi gospodar vinograda? Prišel bo in te viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim.« Ko so oni to slišali, so rekli: »Bog ne daj!« Ozrl se je po njih in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano: ‘Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.’? Vsak, ki pade na ta kamen, se bo razbil, in na kogar on pade, ga bo zmečkal.« Pismouki in véliki duhovniki bi ga bili najraje pri priči prijeli, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so kajpak, da je s to priliko meril nanje. Prežali so nanj. K njemu so poslali vohune, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili oblastem in pristojnosti deželnega poglavarja. Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš božjo pot. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?« Spoznal je njihovo zvitost in jim rekel: »Pokažite mi denar! Čigavo podobo in napis ima?« Odgovorili so: »Cesarjevo.« Rekel jim je: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« Tako ga niso mogli pred ljudmi ujeti v besedi. Čudili so se njegovemu odgovoru in umolknili. Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je predpisal: ‘Če komu umrje brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame vdovo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.’ Bilo pa je sedem bratov. Prvi se je oženil in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je odgovoril: »Ljudje tega sveta se ženijo in možijo, tisti, ki so vredni, da dosežejo oni svet in vstajenje od mrtvih, pa se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo mogli več, ker so enaki angelom, saj so božji otroci in jih čaka vstajenje. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes z gorečim grmom, ko je Gospoda imenoval: ‘Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov,’ Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Nekaj pismoukov je tedaj pripomnilo: »Učitelj, dobro si povedal,« in niso ga upali še kaj vprašati. Vprašal pa jih je: »Kako morejo govoriti, da je Kristus Davidov sin? Saj vendar David sam pravi v knjigi psalmov: ‘Gospod je rekel mojemu Gospodu: sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožnik tvojih nog.’ David ga torej imenuje ‘Gospod’, kako more biti potem njegov sin?« Pred vso množico, ki ga je poslušala, je rekel svojim učencem: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih suknjah in jim je všeč, da jih ljudje na cesti pozdravljajo. Radi imajo prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve; té bo zadela hujša obsodba.« Ozrl se je in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko púšico. Videl pa je tudi siromašno vdovo, kako je dajala vanjo dva bakrena kovanca, in je rekel: »Resnično vam povem: ta uboga vdova je vrgla več kot vsi drugi. Vsi ti so namreč dali vbogajme od svojega obilja, ona pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za preživljanje.« Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki ne bi bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Odgovoril jim je: »Glejte, da se ne daste premotiti! Veliko jih bo namreč nastopalo pod mojim imenom in bodo govorili: ‘Jaz sem,’ ali ‘Čas se je približal.’ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali za vojske in vstaje, se ne ustrašite, kajti to se bo moralo poprej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Dalje jim je govoril: »Vzdignil se bo narod zoper narod in država zoper državo. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota; grozote in velika znamenja bodo na nebu. Preden se bo to zgodilo, bodo stegovali roke po vas, preganjali vas bodo, izročali sodiščem shodnic, metali v ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred vladarje in oblastnike! To se bo dogajalo, da boste mogli pričevati zame. Vtisnite si v spomin, da ne boste vnaprej premišljevali, kako se boste zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celó starši in bratje, sorodniki in prijatelji, nekatere izmed vas pa bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda še las vam ne bo padel z glave. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje.« »Ko boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj védite, da bo kmalu razdejan. Takrat naj vsi, ki so v Judeji, bežijo v hribe, in kateri so v mestu, naj gredo ven. Kateri so na polju, naj ne hodijo noter, kajti to so dnevi maščevanja, da se izpolni vse, kar je pisano. Gorje nosečim in doječim tiste dni, ker bo velika stiska v deželi in jeza nad tem ljudstvom. Padalo bo pod ostrim mečem in v sužnost ga bodo vlačili med vse narode. Jeruzalem bodo teptali pogani, dokler se ne izpolni njihov čas.« »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi in zmeda zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo koprneli od strahu v pričakovanju tega, kar pride na ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega, kako prihaja na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo goditi, se zravnajte in vzdignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« Povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Ko vidite, da začenjajo brsteti, veste, da je že blizu poletje. Tako tudi vi: ko boste videli, da se to godi, védite, da je blizu božje kraljestvo. Resnično vam povem: ta rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.« »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo, pijanostjo in skrbmi za to življenje in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad vse prebivalce po vsej zemlji. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi mogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« Čez dan je Jezus učil v templju, zvečer pa je odhajal prenočevat na goro, ki se imenuje Oljska. In vse ljudstvo je zgodaj prihajalo k njemu v tempelj, da bi ga poslušalo. Bližal se je praznik opresnikov, ki se imenuje velika noč. Véliki duhovniki in pismouki so iskali možnost, kako bi se ga znebili, kajti bali so se ljudstva. Tedaj je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškarijot in je bil izmed števila dvanajsterih. Odšel je k vélikim duhovnikom in poveljnikom tempeljske straže in se z njimi domenil, kako bi jim ga izročil. Razveselili so se in se pogodili z njim, da mu dajo denarja. Privolil je in iskal primeren trenutek, da bi jim ga izročil tako, da ne bi bilo zraven ljudi. Prišel je dan opresnikov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje. Jezus je poslal Petra in Janeza in jima rekel: »Pojdita in nam pripravita velikonočno večerjo, da bomo skupaj jedli.« Onadva sta ga vprašala: »Kje hočeš, da jo pripraviva?« Odvrnil jima je: »Poslušajta! Ko prideta v mesto, vama bo prišel nasproti moški z vrčem vode. Pojdita za njim v hišo, v katero bo šel, in recita hišnemu gospodarju: ‘Učitelj vprašuje: Kje je prostor, kjer bi obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci?’ Pokazal vama bo v nadstropju veliko opremljeno obednico in tam pripravita.« Odšla sta in našla, kakor jima je bil rekel, in sta pripravila velikonočno večerjo. Ko je prišla ura, je z apostoli sédel k mizi. Rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da jè ne bom več jedel, dokler jè v polnosti ne bom užival v božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu, ki ga izdaja.« Oni pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bi mogel kaj takega storiti. Med njimi se je tudi vnel prepir, kateri izmed njih se zdi, da je največji. On pa jim je rekel: »Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, zato vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.« »Simon, Simon! Poglej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da tvoja vera ne opeša. Ko boš po vsem tem prišel k sebi, opogumi svoje brate.« Peter mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« Jezus pa mu je odgovoril: »Povem ti, Peter, danes ne bo petelin zapel, preden trikrat ne utajiš, da me poznaš.« Nato jih je vprašal: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Odgovorili so: »Nič.« »Sedaj pa,« je nadaljeval, »kdor ima denarnico, naj jo vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima denarja, naj proda svojo suknjo in si kupi meč. Povem vam namreč, da se mora na meni spolniti tista beseda Svetega pisma, ki pravi: ‘Med hudodelce je bil prištet.’ To, kar se nanaša name, se bliža izpolnitvi.« Oni pa so rekli: »Gospod, poglej, tukaj sta dva meča.« Odgovoril jim je: »Dovolj je.« Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel tja, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!«; sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo. Ko je vstal od molitve, se je vrnil k učencem in videl, da so od žalosti pospali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« Medtem ko je še govoril, je prišla tolpa. Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Stopil je k Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj mu grozi, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je mahnil po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je posegel vmes in rekel: »Nehajte! Dosti je!« Dotaknil se je ušesa in ga zacelil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom tempeljske straže in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Dan za dnem sem bil med vami v templju in niste stegnili rok po meni, ampak to je vaša ura in oblast teme.« Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v sodno hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so posedli okrog njega, je Peter sédel mednje. Ko ga je opazila neka dekla, da sedi pri ognju, ga je premerila z očmi in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« Tajil je in rekel: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je opazil nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je odgovoril: »Človek božji, jaz že nisem.« Ni še minila ura, ko je spet nekdo drug zatrjeval: »Zares, tudi ta je bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek božji, ne vem, kaj praviš.« In tisti hip, ko je še govoril, je petelin zapel. Tedaj se je Gospod obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, ko mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Šel je ven in se bridko zjokal. Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so mu oči in ga spraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletvin so izrekli zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Vprašali so ga: »Če si ti Mesija, nam povej!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedèl na desnici božje Moči.« Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Odgovoril jim je: »Vi sami pravite, da sem.« »Kaj potrebujemo še pričevanja,« so dejali, »saj smo sami slišali iz njegovih ust.« Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti: »Tega smo zalotili, da hujska naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« Odgovoril mu je: »Ti tako praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in vpili: »Ljudi hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Heródove oblasti, ga je poslal k Heródu, ki se je tiste dni tudi mudil v Jeruzalemu. Ko je Heród zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že zdavnaj ga je želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kak čudež. Zastavil mu je veliko vprašanj, Jezus pa mu ni nič odgovoril. Véliki duhovniki in pismouki, ki so stali zraven, so ga hudo tožili. Heród ga je s svojimi vojaki vred zasramoval, ga v posmeh ogrnil z belo haljo in poslal nazaj k Pilatu. Tisti dan sta Heród in Pilat postala prijatelja, prej sta se namreč sovražila. Pilat je sklical vélike duhovnike, narodne voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da hujska ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Heród jè ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Poglejte, nič takega ni storil, da bi zaslužil smrt. Dal ga bom pretepsti in ga nato izpustil.« [Ob vsakem prazniku pa jim je moral nekoga izpustiti.] Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Ta je bil namreč v ječi zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi uboja. Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel Jezusa izpustiti. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj ga! Križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega storil? Nič smrti vrednega nisem našel na njem. Dal ga bom pretepsti in ga nato izpustil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. Njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše. Pilat je razsodil, naj se ugodi njihovi zahtevi. Izpustil je tistega, ki je bil zaradi upora in uboja v ječi in so ga zahtevali; Jezusa pa je izročil njihovi volji. Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Ciréne, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, marveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Prišli bodo namreč dnevi, ob katerih poreko: ‘Blagor nerodovitnim, in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!’ Takrat bodo začeli govoriti goram: ‘Pádite na nas!’ in gričem: ‘Pokrijte nas!’ Zakaj, če delajo takó z zelenim lesom, kaj se bo zgodilo šele s suhim?« Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju z njim vred usmrtili. Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanja žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celó narodni voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sam sebe, če je božji Maziljenec in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši sam sebe.« Nad njim pa je bil napis: »To je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, se mu je rogal in govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa se je oglasil in ga svaril: »Kako da se ne bojiš Boga, ko te je doletela enaka obsodba? Za naju je to pravično, saj je primerno temu, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« Nato je rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In odgovoril mu je: »Resnično ti povem: še danes boš z menoj v raju.« Bilo je že okrog šeste ure, ko je nastala tema po vsej deželi, in je bilo temno do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to izrekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In vsi ljudje, ki so se zbrali, da bi gledali, in so videli, kaj se je zgodilo, so se nazaj grede trkali na prsi. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm, so stale tam in to opazovale. Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen človek, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimatéje in je pričakoval božje kraljestvo. Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v platneno rjuho in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. To je bilo na dan pripravljanja in sobota se je bližala. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so Jožefa spremile h grobu. Ogledale so si grob in kako je bilo telo položeno vanj. Nato so se vrnile ter pripravile dišav in mire. V soboto pa so po zapovedi počivale. Prvi dan tedna so se žene navsezgodaj odpravile h grobu. S seboj so nosile dišave, ki so jih bile pripravile. Kamen od groba so našle odvaljen in stopile so noter, toda telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta stopila k njim moža v bleščečih oblekah. Ustrašile so se in povesile obraz k tlom. Onadva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: ‘Sin človekov mora biti izročen v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati.’« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. In te besede so se jim zdele kakor blodnje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je, pa ni videl drugega kakor povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo. Prav tisti dan sta dva izmed učencev potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem, kar se je zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je rekel: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu in ne veš, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je vprašal. »Z Jezusom iz Nazareta,« sta rekla, »ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Zbegale so nas tudi nekatere žene iz naših vrst. Ko so bile zarana pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so videle celó prikazen angelov, ki so dejali, da živi. Nekaj izmed naših je šlo h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega samega pa niso videli.« Rekel jima je: »O nespametna in počasnega mišljenja za verovanje vsega, kar so pripovedovali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh knjigah Svetega pisma. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Vendar sta ga silila in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njima. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in ga jima dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Sveto pismo?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem in našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Pripovedovali so jima: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni o tem pogovarjali, je sam stopil mednje in jih pozdravil: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam oglašajo dvomi v srcu? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas. Treba je, da se izpolni vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl razum, da so umevali knjige Svetega pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo začelo v Jeruzalemu oznanjati vsem narodom spreobrnjenje, da bodo dosegli odpuščanje grehov. Vi ste priče teh reči. In glejte, poslal bom na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne prejmete moči od zgoraj.« Peljal jih je ven, tja proti Betániji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa. Oni pa so padli pred njim na obraz. Nato so se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in poveličevali Boga. V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je, da bi pričeval o luči in da bi po njegovem pričevanju vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Bila je prava luč, ki prihaja na svet in razsvetljuje vsakega človeka. Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala pravico, da so postali božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz poželenja mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je človek postala in se naselila med nami. Videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice. Janez je pričeval o njem in klical: »To je tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je namreč bila dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem. Janez je pričeval takole: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levíte, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil, temveč odkrito dejal: »Jaz nisem Kristus.« »Kaj torej? Si mar Elíja?« so ga vprašali. »Ne tudi to nisem,« jim je odgovoril. »Ali si prerok?« »Ne,« jim je odgovoril. Vprašali so ga torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Odgovoril je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Med odposlanci so bili tudi farizeji. Segli so v besedo in ga vprašali: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betániji, onkraj Jórdana, kjer je Janez krščeval. Naslednji dan zagleda Jezusa, da prihaja k njemu, in reče: »Poglejte božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: za menoj pride mož, ki je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodene Izraelu.« Takrat je Janez pričeval: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; toda tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ‘Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.’ Videl sem in pričujem, da je to Božji Sin.« Naslednji dan je bil Janez spet tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Poglejte božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se obrne, in ko vidi, da gresta za njim, ju vpraša: »Kaj hočeta?« Odgovorita mu: »Rabí (to pomeni učitelj), kje stanuješ?« Reče jima: »Pridita in bosta videla.« Gresta torej in vidita, kje stanuje, ter ostaneta pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od tistih, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: »Našli smo Mesija« (to pomeni Kristus). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kéfa« (to pomeni Peter). Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Srečal je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip je bil doma iz Betsájde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Filip je srečal Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki. To je Jezus, Jožefov sin iz Nazareta.« Natánael pa mu je rekel: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Filip mu je odvrnil: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, reče o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael ga vpraša: »Odkod me poznaš?« Jezus mu odvrne: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu pravi: »Učitelj, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus mu odvrne: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl.« Nato mu reče: »Resnično resnično vam povem: videli boste nebesa odprta in božje angele, kako hodijo gor in dol nad Sinom človekovim.« Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo je bil povabljen tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo več.« In Jezus ji odvrne: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati reče strežnikom: »Karkoli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko obredno umivanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus naroči strežnikom: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnijo jih do vrha. Nato jim reče: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, odkod je — strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli — je poklical ženina in mu rekel: »Vsak postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani začel delati znamenja in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; tam so ostali nekaj dni. Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. Iz vrvi je spletel bič in vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil stojnice, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in ne delajte tržnice iz hiše mojega Očeta!« Njegovi učenci so se spomnili na besedo Svetega pisma: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odvrnil: »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so gradili ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Svetemu pismu in besedi, ki jo je Jezus povedal. Ko je bil med velikonočnimi prazniki v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati vanj, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu bil kdo o kom kaj povedal; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. Ponoči je prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabí, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati takih znamenj, kakor jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Jezus mu je odgovoril: »Resnično resnično ti povem: če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti božjega kraljestva.« Nikodém ga vpraša: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more vdrugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu odgovori: »Resnično resnično ti povem: če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegovo šumenje slišiš, pa ne veš, odkod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodém mu je segel v besedo in ga vprašal: »Kako se more to zgoditi?« Jezus mu je odgovoril: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? Resnično resnično ti povem: govorimo o tem, kar vemo, in spričujemo to, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam govorim o nebeških? Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da ima vsak, ki veruje, po njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem. Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko studencev. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. Janeza namreč še niso vrgli v ječo. Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa se je vnel prepir zaradi očiščevanja. Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Učitelj, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jórdana in o katerem si pričeval, krščuje in vse hodi k njemu.« Janez pa je odgovoril: »Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste priče, da sem rekel: ‘Jaz nisem Kristus, temveč sem poslan pred njim.’ Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji zraven in ga posluša, se srčno veseli, ko sliši ženinov glas. To moje veselje je torej zdaj uresničeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati.« »Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsemi; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja z nebes, je nad vsemi, in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. Kdor pa sprejme njegovo pričevanje, potrdi, da je Bog resnicoljuben. Kogar je namreč Bog poslal, govori božje besede, kajti Bog ne meri duha, ko ga daje. Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roke. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo prišel v življenje, ampak ostane nad njim božja jeza.« Ko je torej Jezus zvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kakor Janez — čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci, — je zapustil Judejo in spet prišel v Galilejo. Moral je iti skozi Samaríjo. Dospel je torej v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, nedaleč od posesti, ki jo je dal Jakob svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je sédel kar k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj pride neka žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so bili odšli v mesto, da bi nakupili živeža. Samarijanka mu odvrne: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč ne marajo imeti stika s Samarijani). Jezus ji odgovori: »Če bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti,’ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji odvrne: »Vsak, ki pije to vodo, bo spet žejen. Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje.« Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in mi ne bo treba hoditi semkaj zajemat.« Odvrne ji: »Pojdi in pokliči svojega moža in se vrni!« Žena mu odgovori: »Nimam moža.« Jezus ji reče: »Dobro si rekla: ‘Nimam moža;’ kajti pet mož si imela, in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu odvrne: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so molili na tej gori, vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer je treba moliti.« Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne bodo molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate, mi pa molimo, kar poznamo, kajti zveličanje pride od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« Žena mu odvrne: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus. Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji odgovori: »Jaz sem; jaz, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar ga nobeden ni vprašal: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odhitela v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci silili in govorili: »Učitelj, jej!« Rekel jim je: »Jaz uživam hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so se tedaj spraševali: »Menda mu ni kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo. Ali ne pravite vi: ‘Še štiri mesece in žetev je tu.’? Jaz pa vam pravim: povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je pregovor resničen: ‘Eden seje, drugi žanje.’ Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa pobirate sadove njihovega dela.« Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi besed žene: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj bi ostal pri njih; in ostal je tam dva dni. Tedaj jih je zaradi njegove besede še veliko več začelo verovati. Ženi pa so rekli: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja. Sami smo ga namreč slišali in vemo, da je on zares zveličar sveta.« Po teh dveh dneh je šel od tam proti Galileji. Jezus je sicer sam rekel, da prerok ne uživa časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je ob prazniku storil v Jeruzalemu; tudi sami so bili namreč za praznik tam. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil spremenil vodo v vino. V Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je zvedel, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik mu reče: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umrje.« Jezus mu odvrne: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in sporočili: »Tvoj sin živi.« Vprašal jih je, katero uro mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je mrzlica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« Veroval je sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo. Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih lop. V njih je poležavalo veliko bolnikov: slepih, hromih, sušičnih. Čakali so na plivkanje vode, kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in voda je plivkala. Kdor je po plivkanju vode prvi vstopil, je ozdravel, naj je imel katerokoli bolezen. Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel, kajne?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar voda zaplivka. Medtem ko se pomikam tja, vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svoja nosila in hôdi!« Mož je pri priči ozdravel. Vzel je nosila in hodil. Tisti dan pa je bila sobota. Zato so Judje rekli ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati nosil!« On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ‘Vzemi svoja nosila in hôdi!’« Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ‘Vzemi nosila in hôdi’?« Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« Mož je odšel in povedal Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je takšne reči delal na soboto, so Judje Jezusa preganjali. Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče neprenehoma dela in tudi jaz delam.« Zato so ga Judje še bolj zalezovali, da bi ga umorili, ker je ne samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu. Jezus je torej spregovoril in jim rekel: »Resnično resnično vam povem: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela Oče, dela enako tudi Sin. Oče ima namreč Sina rad in mu pokaže vse, kar snuje sam in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jih vrača v življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Oče namreč nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično resnično vam povem: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično resnično vam povem: pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudíte se temu, kajti pride ura, v kateri bodo slišali njegov glas vsi, ki so v grobeh. In tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali húdo, bodo vstali k obsodbi. Jaz ne morem sam od sebe ničesar storiti: kakor slišim, tako sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni veljavno; drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, ki ga daje o meni, veljavno. Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. Meni se sicer ni treba opirati na človeško pričevanje, vendar to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Moje pričevanje je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal narediti moj Oče, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. In tudi Oče, ki me je poslal, je pričal o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega obličja. In tudi njegova beseda ne prebiva v vas, ker ne verjamete tistemu, ki ga je poslal. Preiskujete Sveto pismo, ker mislite, da imate v njem večno življenje, a prav Sveto pismo pričuje o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Ne sprejemam časti od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas ni ljubezni do Boga. Prišel sem v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu, vaš tožnik je Mojzes, v katerega zaupate. Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, ker je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?« Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega jezera, ki se imenuje tudi Tibêrijsko. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal nad bolniki. Jezus se je povzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Bila pa je blizu velika noč, judovski praznik. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je vprašal Filipa: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« To pa je rekel, ker ga je skušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo dosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu reče: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus pravi: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako tudi ribi, kolikor je kdo hotel. Ko so se najedli, je rekel učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne zgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so rekli: »To je zares prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga po sili postaviti za kralja, se je sam spet umaknil na goro. Ko se je zvečerilo, so šli njegovi učenci dol k jezeru. Vkrcali so se v čoln in se peljali na drugo stran jezera, proti Kafarnáumu. Bila je že tema, vendar Jezus še ni prišel k njim. Jezero je bilo razburkano, ker je pihal hud veter. Ko so imeli za seboj kakih petindvajset do trideset tečajev vožnje, so zagledali Jezusa, kako hodi po jezeru in se bliža čolnu. Ustrašili so se, on pa jih je ogovoril: »Jaz sem. Ne bojte se!« Hoteli so ga vzeti v čoln, pa so bili že pri obrežju, kamor so pluli. Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, spoznala, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil s svojimi učenci vred v čoln, temveč da so učenci odveslali sami. Iz Tibêrije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne in odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugem bregu, so ga vprašali: »Učitelj, kdaj si prišel sèm?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično resnično vam povem: ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so ga vprašali: »Kaj naj storimo, da bomo delali božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej naredil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ‘Kruh iz nebes jim je dal jesti.’ « Jezus jim je odgovoril: »Resnično resnično vam povem: ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Rekli so mu torej: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi dá Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, ker nisem prišel iz nebes, da bi spolnjeval svojo voljo, marveč voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, marveč jih obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in njegovo mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ‘Iz nebes sem prišel.’« Jezus jim je odgovoril: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ‘Vsi se bodo dali poučiti Bogu.’ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu dá poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično resnično vam povem: kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki ga uživa, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé ta kruh, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je torej rekel: »Resnično resnično vam povem: če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu. Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Nevzdržna je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? Kaj pa, če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami jih je nekaj, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal, zato je dodal: »Zaradi tega sem vam rekel: nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je precéj njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Jezus jim je rekel: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič?« Mislil je na Juda, sina Simona Iškarijóta; to je eden izmed dvanajsterih, ki ga je pozneje izdal. Potem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni maral hoditi, ker so ga Judje hoteli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Njegovi bratje so mu tedaj rekli: »Zapústi ta kraj in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli dela, ki jih opravljaš. Nihče ne deluje na skrivnem, če hoče biti znan. Če delaš take reči, se pokaži svetu!« Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj. Jezus jim je odgovoril: »Moj čas še ni prišel. Za vas pa je čas vedno primeren. Vas svet ne more sovražiti, mene pa sovraži, ker pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Vi le pojdite na praznik, jaz pa na ta praznik ne grem, ker moj čas še ni dopolnjen.« To jim je povedal in ostal v Galileji. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj. Judje so ga med praznikom iskali in spraševali: »Kje je tisti?« Med ljudmi se je veliko šušljalo o njem. Eni so govorili: »Dober človek je;« drugi pa: »Ni, ljudi zavaja.« Nobeden pa si ni upal sproščeno govoriti o njem, ker so se bali Judov. Šele sredi praznika je prišel Jezus v tempelj in učil. Judje so se začudeni spraševali: »Kako ta pozna svete knjige, ko se ni učil?« Jezus pa jim je odgovoril: »Moj nauk ni moj, temveč tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo spolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, ali je to, kar učim, od Boga, ali govorim sam od sebe. Kdor govori sam od sebe, išče svojo čast, kdor pa išče čast tistega, ki ga je poslal, je resnicoljuben in v njem ni krivice. Ali vam ni Mojzes dal postave? Vendar je nobeden med vami ne spolnjuje. Zakaj me hočete umoriti?« Množica je odgovorila: »Hudega duha imaš. Kdo te hoče umoriti?« Jezus jim je odgovoril: »Eno delo sem storil med vami in vsi se temu čudite. Mojzes vam je dal obrezo — ne kakor da bi bila od njega, ampak je od očakov — in vi obrezujete v soboto. Če torej človek lahko v soboto prejme obrezo in s tem ne krši Mojzesove postave, zakaj se jezite nad menoj, ker sem v soboto ozdravil celega človeka? Ne sodíte po videzu, ampak po pravici.« Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj reklo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? Pa glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Kaj so tudi voditelji spoznali, da je on Kristus? Toda o njem vemo, odkod je; kadar pa pride Kristus, nihče ne bo vedel, odkod je.« Jezus je tedaj kar med učenjem v templju zaklical: »Vi me poznate in tudi veste, odkod sem. Vendar nisem prišel sam od sebe, temveč me je poslal tisti, ki je resnicoljuben, in tega vi ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.« Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni stegnil roke po njem, ker njegova ura še ni prišla. Med množico pa jih je precéj začelo verovati vanj in so govorili: »Bo mar Kristus, kadar pride, storil več znamenj, kakor jih je storil ta?« Farizeji so zvedeli, kaj ljudje šušljajo o njem. Tedaj so poslali véliki duhovniki in farizeji služabnike, da bi ga prijeli. Jezus pa je rekel: »Še malo časa sem med vami, nato pojdem k njemu, ki me je poslal. Iskali me boste in me ne boste našli, kajti tja, kjer sem jaz, vi ne morete priti.« Judje so tedaj govorili med seboj: »Kam namerava oditi, da ga ne bomo našli? Pojde mar k razkropljenim med Grke in bo učil Grke? Kaj pomenijo besede, ki jih je rekel: ‘Iskali me boste in me ne boste našli; in tja, kjer sem jaz, vi ne morete priti.’?« Na zadnji, najbolj slovesni dan praznika je Jezus stal tam in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor vame veruje, ‘bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode’, kakor pravi Sveto pismo.« To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga prejeli tisti, ki verujejo vanj. Duh namreč še ni prišel, ker Jezus še ni bil poveličan. Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so rekli: »To je res prerok.« Drugi so dejali: »To je Kristus.« Nekateri pa so se spraševali: »Mar pride Kristus iz Galileje? Ali ne pravi Sveto pismo, da pride Kristus iz Davidovega rodu in iz Betlehema, kraja, kjer je bil David?« Med ljudmi je torej zaradi njega nastal razdor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni stegnil rok po njem. Ko so se služabniki vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem, so jih ti vprašali: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Še nikoli noben človek ni tako govoril.« »Menda se niste dali tudi vi zapeljati?« so jih zavrnili farizeji. »Je mar kdo izmed voditeljev ali farizejev sprejel vero vanj? Prekleta ta drhal, ki ne pozna postave!« Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je bil prej prišel k Jezusu, pa jim je rekel: »Mar naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne poizve, kaj dela?« Odgovorili so mu: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Natančno beri in sprevidi, da noben prerok ne pride iz Galileje.« Nato so se razšli vsak na svoj dom. Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji na lepem pripeljejo ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To pa so rekli, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa ga niso nehali spraševati, se je zravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje, tako da je ostal Jezus sam in žena pred njim. Jezus se je zravnal in jo vprašal: »Kje so, žena? Te ni nobeden obsodil?« Rekla je: »Nobeden, Gospod.« In Jezus ji je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Spet jim je Jezus spregovoril: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi, temveč bo imel luč življenja.« Farizeji so mu tedaj rekli: »Ti pričuješ sam o sebi. Tvoje pričevanje ni veljavno.« Jezus jim je odgovoril: »Tudi če pričujem sam o sebi, je moje pričevanje veljavno, ker vem, odkod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, odkod prihajam in kam grem. Vi sodite po človeško. Jaz ne sodim nikogar. Če pa že sodim, je moja sodba prava, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi veljavno. Jaz pričujem o sebi in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« Tedaj so ga vprašali: »Kje je tvoj Oče?« Jezus jim je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« Te besede je izrekel, ko je učil v templju pri zakladnici. Toda nihče ga ni prijel, ker njegova ura še ni prišla. Jezus jim je še rekel: »Odhajam in iskali me boste, vendar boste umrli v svojem grehu. Kamor odhajam, vi ne morete priti.« Judje so se tedaj spraševali: »Si bo mar vzel življenje, ker pravi: ‘Kamor odhajam, vi ne morete priti.’?« Jezus jim je odgovoril: »Vi ste od tu spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. Rekel sem vam torej: ‘Umrli boste v svojih grehih.’ Če namreč ne boste verovali, da sem jaz, boste umrli v svojih grehih.« Tedaj so ga vprašali: »Kdo pa sploh si?« Jezus jim je rekel: »To, kar vam govorim od začetka. O vas pa bi moral veliko govoriti in soditi. Toda tisti, ki me je poslal, je resnicoljuben, in kar slišim od njega, to govorim svetu.« Vendar niso spoznali, da jim je govoril o Očetu. Jezus jim je tedaj rekel: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da sem jaz, in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče. On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, ker vedno delam to, kar je všeč njemu.« Ko jim je to govoril, jih je veliko začelo verovati vanj. Nato je Jezus rekel Judom, ki so že verovali vanj: »Če vztrajate v mojem nauku, ste zares moji učenci. Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji. Kaj misliš s tem, ko praviš: ‘Postali boste svobodni.’?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično resnično vam povem: vsak, kdor greši, je suženj greha. Suženj pa ne ostane vedno pri hiši, Sin ostane vedno. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, vendar me zalezujete, da bi me umorili, ker moja beseda v vas ni pognala korenin. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.« Segli so mu v besedo in rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus jim je odvrnil: »Če ste Abrahamovi potomci, opravljajte Abrahamova dela. Zdaj pa me hočete umoriti, človeka, ki vam je povedal resnico, kakor sem jo slišal od Boga. Česa takega Abraham ni storil. Vi opravljate dela svojega očeta.« Rekli so mu torej: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je odvrnil: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel k vam. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal. Zakaj mojega govorjenja ne razumete? Ker niste zmožni poslušati moje besede. Hudiča imate za očeta in njegove želje hočete spolnjevati. On od začetka ubija ljudi in nikoli ni vztrajal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar laže, jemlje iz svojega, ker je lažnik in oče laži. Jaz pa govorim resnico, zato mi ne verjamete. Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? Kdor je iz Boga, posluša božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga.« Judje so mu odgovorili: »Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš hudega duha?« Jezus je odvrnil: »Nimam hudega duha, ampak častim svojega Očeta, a vi me ne spoštujete. Jaz ne iščem svoje časti; je pa nekdo, ki jo zahteva in sodi. Resnično resnično vam povem: kdor se drži moje besede, nikoli ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš hudega duha. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ‘Kdor se drži moje besede, nikoli ne bo okusil smrti.’ Si mar ti večji kakor naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Za koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če častim sebe, moja čast ni nič. Moj Oče je, ki me časti, on, o katerem vi pravite: ‘Naš Bog je.’ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam in ko bi bil rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnik, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je silno veselil, da bo videl moj dan; videl ga je in se vzradoval.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je rekel: »Resnično resnično vam povem: preden je bil Abraham, sem jaz.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga metali vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja. Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloi« (to pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je beračil, so se spraševali: »Ali ni to tisti, ki je posedal in prosjačil?« Eni so trdili: »On je,« drugi pa so dejali: »Ne, samo podoben mu je.« Sam pa je rekel: »Seveda sem.« Spraševali so ga: »Kako so se ti torej oči odprle?« Odgovoril je: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je napravil blato, mi pomazal z njim oči in mi rekel: ‘Pojdi v Síloo in se umij.’ Šel sem tja, se umil in spregledal.« Vprašali so ga: »Kje je tisti?« Odgovoril jim je: »Ne vem.« Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus napravil blato in mu odprl oči, je bila sobota. Tudi farizeji so ga spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in zdaj vidim.« Nekaj farizejev je tedaj reklo: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so dejali: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepega so torej ponovno vprašali: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.« Judje mu niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali njegovih staršev. Spraševali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakega, ki ga bo priznal za Kristusa, izključili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.« Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Vem samo to, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Vprašali so ga: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Zakaj hočete slišati še enkrat? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« Tedaj so ga ozmerjali in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi smo pa Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, odkod je.« Mož jim je segel v besedo in rekel: »To je pa res čudno, da ne veste, odkod je, ko pa je meni odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Še nikoli se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« Odgovorili so mu: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In pahnili so ga ven. Jezus je slišal, da so ga pahnili ven. Ko ga je srečal, mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Oni je odgovoril: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Vidiš ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je slepi dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da spregledajo tisti, ki ne vidijo, in oslepijo tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so ga vprašali: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je odgovoril: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ‘Vidimo,’ vaš greh ostane.« »Resnično resnično vam povem: kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak prileze drugod, je tat, ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas. Svoje kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, marveč bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujih ljudi.« Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso razumeli, kaj jim je hotel razodeti z njo. Jezus je znova spregovoril: »Resnično resnično vam povem: jaz sem vrata k ovcam. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, in ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil: hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, pusti ovce in zbeži, volk pa jih zgrabi in razkropi. Je pač najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem dobil od svojega Očeta.« Zaradi teh besed je vnovič nastal razdor med Judi. Veliko izmed njih je dejalo: »Hudi duh ga je obsedel in blede se mu. Kaj ga poslušate?« Drugi pa so menili: »Obsedenec vendar ne govori tako. Mar more hudi duh odpreti oči slepim?« Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bilo je pozimi. Jezus je hodil v templju po Sálomonovem stebrišču gor in dol. Tedaj so ga obstopili Judje in vprašali: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, nam povej odkrito!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, pričajo o meni. Vendar mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas: poznam jih in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje: nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa se je oglasil in jim rekel: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem storil pred vami. Zaradi katerega teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, marveč zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: ‘ Jaz sem rekel: bogovi ste.’? Če je imenoval bogove tiste, katerim je bila namenjena božja beseda — in Sveto pismo se ne more ovreči — boste mar tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ‘Božji sin sem.’? Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in se prepričali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil njihovi roki. Znova je odšel čez Jórdan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo vse, kar je Janez povedal o njem, resnica.« In mnogi so tam začeli verovati vanj. Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišečim oljem in mu obrisala njegove noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta torej sporočili Jezusu: »Gospod, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to izvedel, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da bo po njej proslavljen Božji Sin.« Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej zvedel, da je Lazar bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Šele nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci mu rekó: »Učitelj, ni še dolgo, kar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« Jezus odgovori: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi okrog podnevi, se ne spotakne, ker vidi dnevno svetlobo; če pa kdo tava okrog ponoči, se spotakne, ker nima luči v sebi.« Takó je govoril. Nato pa jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus naravnost rekel: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. Vendar le pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim!« Jezus je torej prišel in dobil Lazarja, ko je bil že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst tečajev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta izvedela, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli ga poprosiš.« Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji reče: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje; in kdorkoli živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovori mu: »Dà, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« Po teh besedah je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Po tihem ji je rekla: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je Marija to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti. Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer se je srečal z Marto. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so opazili, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so za njo, ker so mislili, da je šla jokat h grobu. Marija je torej prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.« Ko je Jezus videl, kako joka in kako jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtel. Vprašal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Poglejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel ta, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi oni ne bil umrl?« Jezusa je spet prevzela ginjenost in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus reče: »Odvalite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu reče: »Gospod, ima že zadah, saj je že četrti dan.« Jezus ji odgovori: »Ti mar nisem rekel, da boš videla božjo slavo, če boš verovala?« Odvalili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi ljudi, ki stoje okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« Ko je to izrekel, je zaklical na ves glas: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in obraz ovit s prtom. Jezus jim reče: »Razvežite ga in pustite, naj hodi!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je Jezus storil, je začelo verovati vanj. Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil. Véliki duhovniki in farizeji so sklicali posvet in dejali: »Kaj naj storimo, ker dela ta človek veliko znamenj. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli oblast nad templjem in narodom.« Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite! Za vas je bolje, da en človek umrje za ljudstvo in da ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot véliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi zbral razkropljene božje otroke. Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo. Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraim, in je s svojimi učenci ostal tam. Bližala pa se je velika noč, judovski praznik. Veliko ljudi z dežele je šlo pred praznikom v Jeruzalem, da bi se obredno očistili. Iskali so Jezusa in se pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Mar ne misli priti na praznik?« Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi zvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli. Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betánijo, kjer je bival Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu jih obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišečem olju. Juda Iškarijót, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarjev in razdelili ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi mu bili ubogi pri srcu, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in je izmikal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pustite jo, za moj pogrebni dan ga je prihranila. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišla ne le zaradi Jezusa, ampak tudi zato, da bi videla Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa. Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem. Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali: »Hozána! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! In Izraelov kralj!« Jezus je našel osliča in sédel nanj, kakor je pisano: »Ne boj se, síonska hči! Glej, tvoj kralj prihaja in jezdi na osličjem mladiču.« Njegovi učenci sprva niso tega razumeli. Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to pisano o njem in da so mu to storili. Množica, ki je bila pri njem, ko je poklical Lazarja iz groba in ga obudil od mrtvih, je torej pričala zanj. Prav zato mu jih je tudi toliko prišlo naproti, ker se je razvedelo, da je naredil to znamenje. Farizeji pa so govorili med seboj: »Vidite, da nič ne dosežete. Glejte, vse je odšlo za njim.« Med tistimi, ki so prišli na praznik molit, je bilo tudi nekaj Grkov. Stopili so k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, Jezusa bi radi videli.« Filip gre to povedat Andreju, Andrej in Filip stopita k Jezusu in mu to povesta. Jezus jima odgovori: »Prišla je ura, da se poveliča Sin človekov. Resnično resnično vam povem: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane sámo; če pa umrje, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tem svetu zaničuje, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče služiti meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo služi meni, ga bo počastil Oče.« »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem: Oče, reši me iz te ure? A zaradi te ure sem vendar prišel. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je rekla: »Zagrmelo je.« Drugi pa so menili: »Angel mu je odgovoril.« Oglasil se je Jezus in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To je rekel, da je nakazal, kakšne smrti bo umrl. Množica mu je odgovorila: »Slišali smo iz postave, da Kristus ostane vekomaj; kaj potem govoriš, da mora biti Sin človekov povzdignjen? Kdo je ta Sin človekov?« Jezus jim je odgovoril: »Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč, da vas ne objame tema. Kdor tava v temi, ne vé, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete otroci luči.« To jim je Jezus povedal in odšel ter se skril pred njimi. Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj, da se je spolnila beseda, ki jo je izrekel prerok Izaija: »Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju in komu se je razodela Gospodova roka?« Verovati niso mogli zato, ker je Izaija na drugem mestu dejal: »Oslepil jim je oči in jim zakrknil srce, da z očmi ne bi videli in s srcem ne umeli in se ne bi spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.« To je povedal Izaija, ker je videl njegovo slavo in je o njem govoril. Vendar jih je bilo tudi med voditelji precéj, ki so začeli verovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izključili iz shodnice. Bolj jim je šlo za človeško čast kakor za božjo. Jezus je zaklical: »Kdor véruje vame, ne véruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. Prišel sem kot luč na svet, da nihče, ki véruje vame, ne ostane v temi. Če kdo sliši moje besede in jih ne ohrani, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. Kdor me zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika: nauk, ki sem ga oznanil, ga bo sodil poslednji dan; kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj oznanim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.« Pred velikonočnim praznikom je Jezus vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu. Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič že vdihnil odločitev v srce Juda Iškarijóta, Simonovega sina, da ga izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in se vrača k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnjo obleko, vzel prt in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Ko pride k Simonu Petru, mu ta reče: »Gospod, ti mi boš noge umival?« Jezus mu odvrne: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu reče: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, potem pa ne samo nog, temveč tudi roke in glavo.« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge, in je ves čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnjo obleko, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ‘Učitelj’ in ‘Gospod’. In prav pravite, saj to sem. Če sem vam torej jaz, Gospod in Učitelj, umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz storil vam. Resnično resnično vam povem: služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali! Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se izpolni Sveto pismo: ‘Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni.’ Že zdaj vam povem, preden se zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verovali, kdo sem jaz. Resnično resnično vam povem: kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, sprejme mene; kdor pa sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Ko je Jezus to izgovoril, se je globoko vznemiril in naravnost rekel: »Resnično resnično vam povem: eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se spogledovali, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je sedèl ob Jezusu. Simon Peter mu pomigne, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se obrne, tako da je sklonjen k Jezusovim prsim, in mu reče: »Gospod, kdo?« Jezus odgovori: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj pomoči grižljaj, ga vzame in dá Judu, sinu Simona Iškarijóta. Ko je Juda vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar misliš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, pa ni razumel, zakaj mu je to rekel. Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri mislili, da mu Jezus naroča: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je takoj odšel; bila pa je noč. Ko je odšel, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi in poveličal ga bo kmalu. Moji ljubi! Le malo časa bom še med vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam: Ljubíte drug drugega! Kakor sem vas jaz ljubil, tako tudi vi ljubíte drug drugega! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Simon Peter ga vpraša: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel boš pa pozneje.« Peter mu reče: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus odvrne: »Življenje daš zame? Resnično resnično ti povem: petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.« »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga in vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In za pot tja, kamor grem, veste.« Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu odvrne: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Že zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu odgovori: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ‘Pokaži nam Očeta.’? Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki prebiva v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično resnično vam povem: kdor veruje vame, bo dela, ki jih opravljam, opravljal tudi sam in še večja kot ta bo opravljal, ker grem k Očetu. Karkoli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da se Oče poveliča v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom storil.« »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo za vedno ostal pri vas: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker prebiva pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi; kdor pa me ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Juda, a ne Iškarijót, mu reče: »Gospod, kako to, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Jezus mu odvrne: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor pa me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. A Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ‘Odhajam in pridem k vam.’ Če bi me ljubili, bi se veselili, da grem k Očetu, ker je Oče večji od mene. Zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti prihaja vladar tega sveta. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo odtod!« »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor živi v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne živi v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Take poberejo, vržejo v ogenj in zgorijo. Če živite v meni in moje besede živijo v vas, prosíte, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni! Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz spolnil zapovedi svojega Očeta in bivam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje popolno. To je moja zapoved, da ljubite drug drugega kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne vé, kaj dela njegov gospodar; vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, temveč sem jaz izvolil vas in postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; in Oče vam bo dal, karkoli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da ljubite drug drugega!« »Če vas svet sovraži, védite, da je mene sovražil prej kakor vas. Če bi bili od sveta, bi vas svet kot svoje ljubil; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ‘Služabnik ni večji kakor njegov gospodar.’ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se ravnali po moji besedi, se bodo tudi po vaši. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal. Ko bi ne bil prišel in bi jim ne bil govoril, bi ne imeli greha, zdaj pa nimajo opravičila za svoj greh. Kdor sovraži mene, sovraži tudi mojega Očeta. Ko bi ne bil storil del med njimi, ki jih ni storil nihče drug, bi ne imeli greha; zdaj pa so jih videli, a kljub temu sovražijo mene in mojega Očeta. Vendar naj se spolni beseda, ki je zapisana v njihovi postavi: ‘Sovražili so me brez vzroka.’ Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo metali; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da je opravil Bogu prijetno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda to sem vam povedal, da se boste spomnili, ko pride njihova ura, da sem vam povedal.« »Tega vam v začetku nisem povedal, ker sem bil pri vas; zdaj pa odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: ‘Kam greš?’ Toda žalost vam je napolnila srce, ker sem vam to povedal. Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride, bo prepričal svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe: Glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen. Še veliko bi vam rad povedal, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjeval. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: iz mojega jemlje in vam bo oznanjeval.« »Še malo in me ne boste več videli, in spet malo, pa me boste videli.« Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: »Kaj pomeni to, kar pravi: ‘Še malo in me ne boste videli, in spet malo, pa me boste videli,’ in kaj: ‘Grem k Očetu.’?« Rekli so: »Kaj pomeni, kar pravi, ‘malo’? Ne razumemo, kaj govori.« Jezus je spoznal, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: »O tem se sprašujete, ker sem rekel: ‘Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli.’? Resnično resnično vam povem: jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi, se ne spominja več bolečin zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. A spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. Tisti dan me ne boste ničesar spraševali. Resnično resnično vam povem: če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.« »To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom vse o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne rečem, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi radi mene in verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu.« Njegovi učenci so rekli: »Poglej, zdaj govoriš čisto jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in ni treba, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da boste imeli mir v meni. Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal.« Ko je to izrekel, je vzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast čez vse ljudi, da bi podaril večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal. Zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so ohranili tvojo besedo. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Sprejeli so jih in v resnici spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Zanje prosim. Ne prosim za svet, temveč za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; vse moje je tvoje in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče! Ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, edino sin pogubljenja, da se spolni Sveto pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih z resnico, tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni z resnico. Toda ne prosim samo za té, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In dal sem jim slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, preden je svet nastal. Pravični Oče! Svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in tudi ti so spoznali, da si me ti poslal. Razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez hudournik Cédron. Tam je bil vrt in stopil je vanj, sam in njegovi učenci. Tudi izdajalec Juda je vedel za ta kraj, ker se je Jezus tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih pripeljal tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse se bo zgodilo z njim, šel ven in jih vprašal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa nazaréjca.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Pri njih je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in popadali po tleh. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Odgovorili so: »Jezusa nazaréjca.« Jezus je dejal: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se spolnila beseda, ki jo je bil povedal: »Nikogar izmed teh, katere si mi dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in mahnil po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Služabniku je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki, poveljniki in judovski stražarji Jezusa zgrabili in zvezali. Peljali so ga najprej k Hanu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik. Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: »Bolje je, da en človek umrje za ljudstvo.« Simon Peter in neki drugi učenec pa sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom vred na dvorišče v palači vélikega duhovnika; Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, govoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je mlada vratarica rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« Odgovoril je: »Nisem.« Služabniki in stražarji so pripravili žerjavico, stali tam in se greli, ker je bil mraz. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa po njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič govoril. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril, saj vedo, kaj sem povedal.« Ko je to izrekel, je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, Jezusa udaril po licu in rekel: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem nápak govoril, dokaži, da nápak; če pa prav, kaj me tolčeš?« Nato ga je Hana zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kajfu. Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel. Od Kajfa torej peljejo Jezusa v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. Pilat je prišel ven k njim in vprašal: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so mu: »Če ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« Tedaj jim je Pilat rekel: »Vzemite ga in ga sodíte po svoji postavi.« Judje so mu odgovorili: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« S tem se je spolnila Jezusova beseda, s katero je nakazal, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in ga vprašal: »Ti si judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš to sam od sebe, ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni odtod.« Pilat mu je rekel: »Torej si vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Zato sem rojen in zato sem prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu reče: »Kaj je resnica?« Ko je to izgovoril, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobenega vzroka za obsodbo. Pri vas pa je navada, da za veliko noč koga izpustim. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Spet so zavpili: »Ne tega, ampak Barába!« Barába pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatno rdečim plaščem. Stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga tolkli po obrazu. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste uvideli, da ne najdem na njem nobenega vzroka za obsodbo.« Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlatno rdeč plašč. Pilat jim reče: »Poglejte, to je človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki zagledali, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim reče: »Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem na njem nobenega vzroka za obsodbo.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.« Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in vprašal Jezusa: »Odkod si?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu Pilat reče: »Meni ne odgovarjaš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu odgovori: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki ti me je izročil.« Odslej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so vpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Kdor se dela kralja, se upira cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Posadil ga je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog šeste ure. Pilat je rekel Judom: »Poglejte, to je vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč, proč, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi ga križali. Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, ki se imenuje Lobanja, po hebrejsko Gólgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je dal napraviti tudi napis in ga pritrditi na križ. Napisano je bilo: »Jezus nazaréjec, judovski kralj.« Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so Jezusa križali, blizu mesta in je bilo napisano hebrejsko, latinsko in grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj rekli Pilatu: »Nikar ne piši: ‘Judovski kralj,’ ampak da je on rekel: ‘Judovski kralj sem.’« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.« Ko so vojaki Jezusa križali, so mu vzeli oblačila — razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del — in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha izcela stkana. Dejali so med seboj: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je spolnilo Sveto pismo, ki pravi: »Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.« Vojaki so to storili. Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus zagledal svojo mater in zraven nje učenca, ki ga je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Jezus je vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se Sveto pismo izpolnilo do kraja, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizópovo stebelce in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« Nato je nagnil glavo in izdihnil. Ker je bil dan pripravljanja in da ne bi ostala trupla čez soboto na križu, so Judje prosili Pilata, naj bi jim noge strli in jih sneli, kajti tisto soboto je bil velik praznik. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila z Jezusom vred križana. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, temveč je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On vé, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je spolnilo Sveto pismo: »Nobene kosti mu ne bodo zlomili.« In še na drugem mestu pravi Sveto pismo: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.« Potlej je Jožef iz Arimatéje, Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi naskrivaj, prosil Pilata, da bi snel Jezusovo telo. Pilat je dovolil. Prišel je torej in snel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je prvič ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega ni bil pokopan še nihče. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja. Prvi dan v tednu pride Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in vidi, da je kamen odvaljen od groba. Tedaj steče in pride k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima reče: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se odpravila na pot in šla h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je oni drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje na tleh, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje na tleh in prtič, ki je bil na njegovi glavi, vendar ni ležal med povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; videl je in veroval. Nista namreč še doumela Svetega pisma, da mora vstati od mrtvih. Nato sta se učenca vrnila domov. Marija pa je stala zunaj pred grobom in se jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri znožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Ogovorila sta jo: »Žena, zakaj jokaš?« Odgovorila jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in po hebrejsko reče: »Rabuní« (to pomeni Učenik). Jezus ji reče: »Ne zadržuj me! Nisem še namreč šel k Očetu; stopi pa k mojim bratom in jim povej: ‘Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.’« Marija Magdalena je šla k učencem in jim oznanila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal. Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se zadrževali učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Ko je to izrekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas.« Ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« Rekel jim je: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, že ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi mednje in jim reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Položi svoj prst semkaj in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren.« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!« Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu. Potem se je Jezus spet prikazal učencem pri Tibêrijskem jezeru. Prikazal pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim reče: »Ribe grem lovit.« »Tudi mi gremo s teboj,« mu pravijo. Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim reče: »Dečki, imate kaj prigrizniti?« Odgovorijo mu: »Nič.« Tedaj jim veli: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa jè zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Učenec, ki ga je Jezus ljubil, reče tedaj Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal haljo, ker je bil le za silo oblečen, in se vrgel v jezero. Medtem so drugi učenci pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so zagledali žerjavico na tleh in ribo na njej ter kruh. Jezus jim reče: »Prinesite rib, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter je tedaj stopil na breg in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: »Kdo si?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je pristopil, vzel kruh in jim ga ponudil; prav tako tudi ribo. To je bilo že v tretje, da se je Jezus prikazal učencem, odkar je vstal od mrtvih. Ko so pojedli, Jezus vpraša Simona Petra: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Odgovori mu: »Dà, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta!« Spet v drugo ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Dà, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Reče mu: »Pasi moje ovce!« V tretje ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se užalosti, ker ga je v tretje vprašal: »Ali me imaš rad?« in mu odvrne: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu reče: »Pasi moje ovce! Resnično resnično ti povem: ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in te odvedel, kamor ne boš hotel.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. Ko je to izrekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« Peter se je obrnil in videl, da gre za njima učenec, ki ga je Jezus ljubil in se je pri zadnji večerji naslonil na njegove prsi in ga vprašal: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« Ko ga je Peter zagledal, je rekel Jezusu: »Gospod, kaj bo pa s tem?« Jezus mu je odvrnil: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!« Zavoljo tega se je med brati razširila govorica, da ta učenec ne bo umrl. Toda Jezus mu ni rekel, da ne bo umrl, temveč: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar.« To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično. Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi popisali drugo za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi jih bilo treba napisati. V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o božjem kraljestvu. Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu.« Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel na vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnih mej sveta.« Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alféjev sin Jakob in Simon Gorečnik in Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati. V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: »Bratje! Moralo se je spolniti pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. Bil je prištet med nas in deležen naše službe. Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je po sredini razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj po njihovo imenuje Hakéldama, to pomeni ‘njiva krvi’. V knjigi psalmov je namreč zapisano: ‘Njegovo bivališče naj bo opustelo, nihče naj v njem ne prebiva!’ In dalje: ‘Njegovo službo naj prevzame kdo drug!’ Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prebival med nami, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!« Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Jústus, in Matija. Nato so takóle molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, da prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, ko je šel na svoj kraj!« In žrebali so, žreb pa je določil Matija in pridružili so ga enajstim apostolom. Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, kako da jih vsakdo sliši govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Médijci in Elamíti in tisti, ki prebivamo v Mezopotámiji, Judeji in Kapadókiji, v Pontu in Aziji, v Frígiji in Pamfíliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Ciréne, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci — vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika božja dela!« Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: »Kaj naj to pomeni?« Nekateri pa so se norčevali in govorili: »Sladkega vina so se napili.« Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Ti ljudje niso pijani, kakor vi mislite, saj je šele tretja dnevna ura, temveč izpolnjuje se, kar je bilo napovedano po preroku Joélu: ‘In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha čez vse človeštvo, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah. Tudi čez svoje hlapce in čez svoje dekle bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali. In dal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji, kri in ogenj in dimne oblake. Sonce se bo spremenilo v temo in mesec v kri, preden sine véliki in sijajni Gospodov dan. In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.’ Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa nazaréjca, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so — prav kakor je Bog hotel in predvideval — izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. David namreč pravi o njem: ‘Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem. Zato se je razveselilo moje srce in vzdrhtel je moj jezik. In v upanju bo počivalo moje telo, ker moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal trohneti. Dal si mi spoznati pota življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.’ Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Maziljenca, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo telo ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan z božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega je razlil, kakor vidite in slišite. David ni šel v nebesa, in vendar sam pravi: ‘Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožnik tvojih nog.’ Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Maziljenca.« Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, in kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.« Prepričeval jih je še z mnogimi drugimi besedami in jih opominjal in govoril: »Rešíte se iz tega pokvarjenega rodu!« Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal take, ki so našli odrešenje. Peter in Janez sta šla ob deveti uri molit v tempelj. Prinesli so moža, ki je bil od rojstva hrom. Vsak dan so ga polagali pred tempeljska vrata, ki se imenujejo Lepa, da bi prosil vbogajme tiste, ki so prihajali v tempelj. Ko je mož videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: »Poglej naju!« Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa nazaréjca, hôdi!« In prijel ga je za desno roko in ga dvignil. V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji. Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga. Vsi ljudje so videli, kako hodi in hvali Boga. Prepoznali so ga: bil je prav tisti, ki je navadno sedèl pri tempeljskih Lepih vratih in prosil vbogajme. In čudili so se in bili čisto iz sebe spričo tega, kar se mu je zgodilo. Mož pa se je držal Petra in Janeza, zato so vsi ljudje od začudenja hiteli za njima v stebrišče, ki se imenuje Sálomonovo. Ko je Peter to videl, se je obrnil do ljudstva z besedami: »Možje Izraelci, kaj se temu čudite? Kaj strmite v naju, kot da bi bila s svojo močjo ali pobožnostjo dosegla, da je ta shodil? Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zavrgli pred Pilatom, ko je že razsodil, naj bi bil oproščen. Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili ubijalca, začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče. In ker je mož, ki ga vidite in poznate, veroval v njegovo ime, mu je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja po njegovem imenu, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli na svoje oči. In zdaj, bratje — vem, da ste ravnali iz nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji. Tako je Bog izpolnil, kar je napovedoval po ustih vseh prerokov, da bo njegov Maziljenec trpel. Skesajte se torej in spreobrnite se, da se vam izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam pošlje Maziljenca Jezusa, ki vam je namenjen. Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse prenovljeno. O tem je Bog govoril pred davnimi veki po ustih svojih svetih prerokov. Mojzes je rekel: ‘Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, karkoli vam bo govoril! In vsak, kdor ne bo poslušal tega preroka, bo iz ljudstva iztrebljen.’ Vsi preroki, kar jih je bilo od Sámuela in njegovih naslednikov naprej, so napovedovali te dneve. Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, ko je govoril Abrahamu: ‘In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.’ Bog je najprej za vas obudil in poslal svojega služabnika, da vas blagoslovi in vsakega od vas odvrne od njegovih hudobij.« Medtem ko sta govorila ljudstvu, so k njima pristopili duhovniki in poveljnik templja in saduceji. Bili so vznemirjeni, ker sta učila ljudstvo in oznanjala, da je v Jezusu vstajenje od mrtvih. Zgrabili so ju in ju zadržali v ječi do naslednjega dne, zakaj večerilo se je že. Mnogi od tistih, ki so slišali besedo, pa so sprejeli vero, in njihovo število je naraslo na kakih pet tisoč. Drugi dan so se v Jeruzalemu zbrali poglavarji, starešine in pismouki. Bili so tam véliki duhovnik Hana, Kajfa, Janez, Aleksander in vsi drugi iz rodu vélikih duhovnikov. Dali so ju privesti predse in ju zasliševali: »Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?« Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, odgovoril: »Poglavarji ljudstva in starešine! Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel? Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa nazaréjca, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami. On je ‘kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen.’ V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom nam ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje lahko rešili.« Videli so Petrovo in Janezovo pogumno odkritost; opazili so, da sta preprosta človeka in brez izobrazbe. Čudili so se in so spoznali, da sta se družila z Jezusom. Toda ker so videli človeka, ki je stal ozdravljen poleg njiju, jima niso mogli ugovarjati. Veleli so jima, naj se umakneta iz zbornice, ter se posvetovali. »Kaj naj storimo z njima?« so govorili. »Po njima se je zgodil očiten čudež. Stvar se je razvedela med vsemi jeruzalemskimi prebivalci; tega ne moremo tajiti. Da pa se ne bi glas o tem še bolj raznesel med ljudstvom, jima bomo zabičali, da ne smeta pred nikomer več govoriti o tem imenu.« In poklicali so ju nazaj in jima zapovedali, da nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu. Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« Nato so jima še huje grozili. Ker pa niso našli nobenega vzroka, da bi ju kaznovali, so ju odpustili zaradi ljudi, saj so vsi poveličevali Boga spričo tega, kar se je zgodilo; zakaj človek, ki je bil tako čudežno ozdravljen, je imel že čez štirideset let. Ko so ju izpustili, sta se vrnila k svojim in jim povedala vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine. Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar tam biva! V Svetem Duhu si govoril po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika: ‘Zakaj hrumijo narodi, zakaj se ljudstva zaganjajo v prazno? Zemeljski kralji so se dvignili in oblastniki so se zarotili proti Gospodu in njegovemu Maziljencu.’ V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Heród in Poncij Pilat, pogani in Izraelovi rodovi, da bi storili, kar si ti v svoji môči in v svojem sklepu vnaprej določil. In zdaj, Gospod, glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki pogumno oznanjali tvojo besedo! Iztegni roko, da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa!« In ko so odmolili, se je potresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so oznanjali božjo besedo brez strahu. Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval. Tudi Jožef, levít, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Bárnaba (to v prevodu pomeni »sin tolažbe«), je prodal njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov. Toda mož po imenu Hananíja je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. Peter mu je rekel: »Hananíja, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« Ko je Hananíja slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in zagrebli. Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni slutila, kaj se je bilo zgodilo. Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.« Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preskusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter jo zagrebli poleg njenega moža. In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali. Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Sálomonovem stebrišču. Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je raslo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni. Tedaj so se polni nevoščljivosti dvignili véliki duhovnik in njegovi somišljeniki iz ločíne saducejev. Prijeli so apostole in jih vrgli v mestno ječo. Toda Gospodov angel je ponoči odprl vrata ječe, popeljal apostole na prostost in jim rekel: »Pojdite, stopíte v tempelj in govorite ljudem vse besede tega življenja!« Apostoli so ubogali in zarana šli v tempelj ter začeli učiti. Medtem se je véliki duhovnik sešel s svojimi somišljeniki ter sklical véliki zbor in vse starešinstvo Izraelovih sinov; poslali so v ječo, da bi apostole privedli prednje. Stražarji so šli, vendar v ječi niso našli apostolov. Vrnili so se in sporočili: »Ječo smo našli skrbno zapahnjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej nikogar.« Ko so poveljnik templja in véliki duhovniki slišali te besede, so se v zadregi spraševali, kaj naj bi to pomenilo. Tu pa je nekdo vstopil in sporočil: »Glejte, možje, ki ste jih vrgli v ječo, stojijo v templju in učijo ljudstvo.« Tedaj je odšel poveljnik s stražarji in privedel apostole, vendar ne s silo; bali so se ljudi, da jih ne bi kamenjali. Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi! Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi se Izrael spreobrnil in dosegel odpuščanje svojih grehov. In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki ga poslušajo.« Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. Nato je spregovoril: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! Pred časom se je dvignil Tevdá, ki se je izdajal za nekaj posebnega in je imel kakih štiristo privržencev; ubili so ga in vsi, ki so mu sledili, so se razkropili in izginili. Za njim se je v času ljudskega štetja dvignil Juda iz Galileje in potegnil ljudstvo za sabo; tudi tega so ubili in njegovo gibanje je propadlo. In zdaj vam pravim: roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Poslušali so njegov nasvet. Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi (Jezusovega) imena. Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali Kristusa Jezusa. Število učencev je naraščalo. Helenisti pa so v tistih dneh začeli godrnjati čez Hebrejce, češ da so njihove vdove zapostavljene pri vsakodnevni oskrbi. Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: »Ni prav, da mi zanemarjamo božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.« Množica je predlog soglasno sprejela. Izvolili so Štefana, moža, ki je bil poln vere in Svetega Duha, Filipa, Próhorja, Nikánorja, Tímona, Parmenája in Nikolája, spreobrnjenca in priseljenca iz Antiohíje. Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke. In božja beseda je rasla, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo in tudi veliko duhovnikov je sprejelo vero. Štefan pa je bil poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi. Toda vstali so nekateri iz shodnice, ki se imenuje Shodnica osvobojencev in Kiréncev in Aleksandrijcev, in nekateri iz Kilíkije in Azije ter se prerekali s Štefanom. In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. Tedaj so naščuvali može, da so trdili: »Slišali smo, kako je govoril bogokletne besede proti Mojzesu in proti Bogu!« In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke, da so pristopili k njemu, ga zgrabili in odvlekli pred véliki zbor. Privedli so krive priče, ki so trdile: »Ta človek kar naprej govori zoper ta sveti kraj in zoper postavo. Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus nazaréjec razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.« Vsi, ki so sedeli v vélikem zboru, so uprli pogled v Štefana in videli, da je njegov obraz tak kakor angelov. Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?« Štefan je odgovoril: »Možje, bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotámiji, še preden se je naselil v Haránu, in mu rekel: ‘Zapústi svojo deželo in sorodnike in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!’ Tedaj je Abraham zapustil kaldéjsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate. In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa mu je, da bo dal deželo v last njemu in njegovemu potomstvu, čeprav je bil brez otrok. In Bog je takóle govoril: ‘Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi, kjer bodo živeli v suženjstvu in trpeli stisko štiristo let. Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji,’ je rekel Bog. ‘In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju.’ In dal mu je zavezo obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, ki ga je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov. Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim in ga je rešil iz vseh stisk ter mu izkazal milost in modrost pred faraonom, egiptovskim kraljem. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo. Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža. Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja. Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef prepoznati svojim bratom in faraon je spoznal Jožefov rod. Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset duš. In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje. Njihova trupla so prepeljali v Síhem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hemórjevih sinov v Síhemu. Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo raslo in se množilo v Egiptu, dokler ni nad Egiptom zavladal drug kralj, ki ni poznal Jožefa. Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri življenju. V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rasel v očetovi hiši. Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina. In Mojzes se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti in bil silen v besedah in dejanjih. Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal brate, Izraelove sinove. In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in se maščeval nad njegovim zatiralcem tako, da je Egipčana ubil. Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, da jih hoče Bog po njegovi roki rešiti; pa niso razumeli. Naslednjega dne je prišel mednje, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ‘Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?’ Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ‘ Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? Ali me hočeš ubiti, tako kakor si včeraj ubil Egipčana?’ Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova. Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sínajski gori prikazal angel v plamenu gorečega grma. Mojzes je ostrmel, ko je zagledal to prikazen, in se hotel približati, da bi jo bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas: ‘Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov.’ Mojzes je začel drgetati in si ni upal pogledati. Gospod pa mu je rekel: ‘Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja! Glej, videl sem stisko svojega ljudstva v Egiptu in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt!’ Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: ‘Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika?’ — tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu. On jih je odpeljal proč ter delal znamenja in čudeže v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let. To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: ‘Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene.’ Ta je bil pri množici, zbrani v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sínajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da jih nam izroči. Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt. Govorili so Aronu: ‘Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je popeljal iz Egipta — ne vemo, kaj se mu je zgodilo.’ In v tistih dneh so naredili tele, darovali maliku in se veselili nad izdelkom svojih rok. Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili vojsko nebesnih teles, kakor je zapisano v knjigi prerokov: ‘Ali ste mi prinašali žrtve in daritve štirideset let v puščavi, Izraelova hiša? Prevzeli ste Mólohov šotor in zvezdo svojega boga Rajfána, malike, ki ste jih naredili, da bi klečali pred njimi. Zato vas bom preselil onkraj Babilona.’ Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl. Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida, ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobovemu. Toda šele Sálomon mu je sezidal hišo. Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku človeških rok, kakor pravi prerok: ‘Nebo mi je prestol, govori Gospod, in zemlja podnožnik mojih nog. Kakšno hišo mi boste sezidali? Kje bo kraj mojega počitka? Ali ni moja roka naredila vsega tega?’ Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!« Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl božjo slavo in Jezusa, ki je stal na božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici!« Tedaj so zakričali z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamenjali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamenjali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal. Savel je bil med tistimi, ki so odobravali ta uboj. Tisti dan je nastalo veliko preganjanje Cerkve v Jeruzalemu. Vsi razen apostolov so se razkropili po krajih Judeje in Samaríje. Pobožni možje so pokopali Štefana in glasnó žalovali za njim. Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo. Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo. Filip je prišel v mesto Samaríjo in tam oznanjal Kristusa. Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal: veliko obsedencev so z glasnim krikom zapustili nečisti duhovi, veliko hromih in šepavih je bilo ozdravljenih. V mestu je zavladalo veliko veselje. V mestu je živel mož po imenu Simon, čarodej, ki je vzbujal začudenje med prebivalstvom Samaríje; govoril je, da je nekaj posebnega. Vsevprek ga je občudovalo, mlado in staro. Govorili so: »On je božja moč, ki se imenuje Velika moč.« Bili so njegovi privrženci, ker jih je že dolgo mešal s svojimi čarodejstvi. Ko pa so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal besedo o božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti. Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali. Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samaríja sprejela božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samó krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha. Ko je Simon videl, da apostola s polaganjem rok delita Svetega Duha, jima je prinesel denar in rekel: »Dajta tudi meni moč, da bo vsak, na kogar bom položil roke, prejel Svetega Duha!« Peter pa mu je rekel: »Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si božji dar lahko kupiš z denarjem! Ti nimaš deleža pri tem in ne pravice do tega, zakaj tvoje srce ni iskreno pred Bogom. Spreobrni se od svoje grdobije in prôsi Gospoda, morda ti odpusti namero tvojega srca! Vidim, da si poln grenkega žolča in ves v sponah krivičnosti.« Simon je odgovoril z besedami: »Molíta zame h Gospodu, da me ne bi zadelo kaj takega, kar sta rekla!« Potem ko sta izpričala in oznanila Gospodovo besedo, sta se napotila proti Jeruzalemu in ponesla veselo oznanilo v številne samaríjske vasi. Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: »Vstani in odpotuj proti jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!« Ta cesta je zapuščena. Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit. Sedèl je na vozu in glasno bral preroka Izaija. Duh je rekel Filipu: »Pohíti in pridruži se temu vozu!« Filip je pritekel in ga je slišal, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: »Ali razumeš, kaj bereš?« Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prisede. Odlomek iz svetega spisa, ki ga je bral, se je glasil takole: »Kakor jagnje so ga gnali v zakol, in kakor ovca ne dá glasu, kadar jo strižejo, tako tudi on ni odprl svojih ust. Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena. Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje …« Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: »Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?« Filip je spregovoril, izhajal je iz tega mesta v spisu, nato pa je navezal na veselo oznanilo o Jezusu. Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« [Filip je rekel: »Če veruješ iz vsega srca, je to mogoče.« In odgovoril je: »Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.«] Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil. Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti. Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezaréjo. Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca te poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem. Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in zvedel boš, kaj moraš storiti!« Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni mogel nič videti. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil. V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananíja. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananíja!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Hananíja, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« Hananíja je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« Hananíja je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« In v hipu so padle mrene z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči. Nekaj dni je preživel z učenci v Damasku. Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin. Vsi, ki so ga slišali, so osupnili in govorili: »Ali ni ta človek v Jeruzalemu hotel iztrebiti tiste, ki so klicali to ime? Ali ni prišel semkaj z namenom, da jih vklenjene prižene pred vélike duhovnike?« Savel pa je postal še srčnejši in je povsem zmedel Jude, ki so živeli v Damasku, ko jim je dokazoval: »Jezus je Maziljenec!« Ko je minilo že precéj dni, so Judje sklenili, da ga ubijejo. Savel je zvedel za njihov naklep. Tudi pri mestnih vratih so prežali dan in noč, da bi ga ubili. Zato so ga učenci neko noč vzeli in po vrvi v košari spustili čez mestno obzidje. Prišel je v Jeruzalem, kjer se je skušal pridružiti učencem. Toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec. Tedaj se je zanj zavzel Bárnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu. Poslej se je z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu. Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to zvedeli, so ga odpeljali v Cezaréjo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samaríji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v Gospodovem strahu ter rasla v tolažbi Svetega Duha. Peter je potoval vsepovsod in tako je prišel tudi med vernike, ki so prebivali v Lidi. Tam je našel moža z imenom Enéj, ki je že osem let ležal v postelji, ker je bil hrom. Peter mu je rekel: »Enéj, Jezus Kristus te ozdravlja! Vstani in postelji si ležišče!« In pri priči je vstal. Videli so ga vsi, ki prebivajo v Lidi in Šarónu, in se spreobrnili h Gospodu. V Jópi je živela učenka, ki ji je bilo ime Tabíta, kar bi v prevodu pomenilo Gazela; bila je polna dobrih del in rada je delila miloščino. Ravno v tistih dneh pa je zbolela in umrla. Umili so jo in položili v gornji prostor hiše. Jópa leži nedaleč od Lide. In ker so učenci slišali, da se tam mudi Peter, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: »Brez odlašanja pridi k nam!« Peter je vstal in šel z njima. Ko je prispel tja, so ga peljali v gornji prostor. Obstopile so ga vdove, ki so vse imele solze v očeh; razkazovale so mu halje in obleke, ki jih je sešila Gazela, ko je živela med njimi. Peter je poslal vse ljudi iz izbe, pokleknil in molil. Nato se je obrnil k truplu in rekel: »Tabíta, vstani!« Odprla je oči, in ko je zagledala Petra, je sedla. Dal ji je roko in ji pomagal vstati. Nato je poklical vernike in vdove in jim jo predstavil živo. Novica o tem se je razvedela po vsej Jópi in veliko ljudi je verovalo v Gospoda. Nato je Peter dalj časa ostal v Jópi pri nekem strojarju Simonu. V Cezaréji je živel mož z imenom Kornelij, stotnik kohorte, ki se je imenovala italska. Bil je pobožen in bogaboječ z vso svojo družino. Delil je obilno miloščino ljudem in vedno molil k Bogu. Podnevi — približno ob deveti uri — je v prikazni razločno videl, kako prihaja k njemu božji angel, ki ga je ogovoril: »Kornelij!« Kornelij se je zastrmel vanj in preplašen vprašal: »Kaj je, Gospod?« Angel mu je rekel: »Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle k Bogu in spomnil se je nate. In zdaj pošlji nekaj mož v Jópo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter! Ta je gost pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.« Ko je angel, ki mu je to govoril, odšel, je Kornelij poklical dva izmed svojih služabnikov in vojaka, pobožnega moža iz svojega zvestega spremstva. Povedal jim je vse in jih poslal v Jópo. Naslednjega dne, ko so bili ti na poti in so se že bližali mestu, se je Peter vzpel na teraso, da bi molil; bilo je okrog poldne. Postal je lačen in zaželel si je jesti. Pripravljali so mu jed, njega pa je obšlo zamaknjenje. Videl je odprto nebo, s katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali je obstala na zemlji. V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba. In do njega je prišel glas: »Vstani, Peter, zakolji in jej!« Peter je odgovoril: »Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega.« Glas pa mu je drugič rekel: »Kar je Gospod očistil, ne imenuj nečisto!« To se je ponovilo še tretjič in posoda se je v hipu dvignila v nebo. Peter je ugibal, kaj naj bi pomenila prikazen, ki jo je videl. In glej, možje, ki jih je bil poslal Kornelij, so poizvedovali, kje je Simonova hiša, in že so stali pri vratih. Zaklicali so in vprašali, ali se tu kot gost mudi Simon, ki se imenuje Peter. Peter je še vedno premišljal o videnju, ko mu je Duh rekel: »Glej, dva moža te iščeta. Vstani in stopi dol! Brez odlašanja odpotuj z njima, kajti jaz sem ju poslal!« Peter je stopil k njima in rekel: »Glejta, jaz sem tisti, ki ga iščeta! Kaj vaju je pripeljalo sem?« Odgovorila sta: »Stotnik Kornelij, pravičen in bogaboječ mož, ki uživa ugled pri vsem judovskem ljudstvu, je dobil od božjega angela naročilo, naj te povabi na svoj dom in posluša tvoje besede.« Povabil ju je v hišo in pogostil. Drugi dan je vstal in odpotoval z njima; spremljalo ga je nekaj bratov iz Jópe. Naslednjega dne je prispel v Cezaréjo; tam ga je že čakal Kornelij, ki je povabil k sebi svoje sorodnike in bližnje prijatelje. Peter je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena. Peter mu je vêlel vstati z besedami: »Vstani! Tudi jaz sem samo človek.« Medtem ko se je z njim pogovarjal, je stopil v hišo; tam je našel zbranih veliko ljudi. Rekel jim je: »Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega. Zato sem brez ugovora prišel, ko ste me poklicali. Toda rad bi vas vprašal, zakaj ste poslali pome.« Kornelij mu je odgovoril: »Bilo je pred štirimi dnevi, prav ob istem času. Molil sem ob deveti uri v svoji hiši in glej, predme je stopil mož v belem oblačilu in mi rekel: ‘Kornelij! Bog je uslišal tvojo molitev in se spomnil tvoje miloščine. Pošlji v Jópo in pokliči Simona, ki se imenuje Peter; kot gost se mudi pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.’ Takoj sem poslal pote. Lepo si storil, da si prišel. In tako smo zdaj vsi zbrani vpričo Boga, da slišimo vse, kar ti je naročil Gospod.« Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in pravično ravna. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil veselo oznanilo miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji s krstom, ki ga je oznanjal Janez: Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsem ljudem, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudem in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki: Vsakdo, kdor veruje vanj, so mu v njegovem imenu odpuščeni grehi.« Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh na vse, ki so poslušali. Verniki judovskega rodu, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so jih namreč, kako govorijo v raznih jezikih in poveličujejo Boga. Tedaj je Peter spregovoril: »Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?« In naročil je, naj jih krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Nato so ga prosili, naj ostane še nekaj dni med njimi. Apostoli in bratje, ki so prebivali v Judeji, so slišali, da so tudi pogani sprejeli božjo besedo. Ko je Peter prišel v Jeruzalem, so se tisti, ki so bili iz obreze, z njim prepirali. Rekli so mu: »Šel si v hišo neobrezanih in jedel z njimi.« Peter pa jim je začel razlagati vse po vrsti. »Bil sem v mestu Jópi in molil. Tedaj sem v zamaknjenju videl prikazen: posodo, podobno velikemu platnenemu prtu, ki se je s štirimi vogali spuščala z neba in prišla prav do mene. Pogledal sem vanjo in videl štirinožne zemeljske živali, zveri, laznino in ptice neba. Zaslišal sem tudi glas, ki mi je govoril: ‘Vstani, Peter, zakolji in jej!’ Odvrnil sem: ‘Ne, Gospod! Še nikdar ni v moja usta prišlo nič omadeževanega in nečistega.’ Glas z neba pa je spet odgovoril: ‘Kar je Bog očistil, tega ne imej za nečisto!’ To se je zgodilo še tretjič, nato pa se je vse dvignilo nazaj v nebo. In glej, nenadoma so stali trije možje pred hišo, v kateri smo se mudili; bili so poslani k meni iz Cezaréje. Duh mi je rekel, naj grem brez odlašanja z njimi. Z mano je šlo tudi teh šest bratov in stopili smo v hišo tistega človeka. Povedal je, kako je videl angela, ki se je ustavil v njegovi hiši in rekel: ‘Pošlji v Jópo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter! Ta ti bo govoril besede, po katerih boste zveličani ti in vsa tvoja hiša.’ Ko sem začel govoriti, je prišel nanje Sveti Duh, kakor je prišel ob začetku na nas. Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ‘Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni v Svetem Duhu.’ Torej jim je Bog dal tisti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?« Ko so to slišali, so se pomirili in slavili Boga z besedami: »Torej je Bog tudi poganom podelil spreobrnjenje, ki vodi v življenje!« Tisti, ki so se razbežali pred preganjanjem ob Štefanovi smrti, so prišli do Feníkije, Cipra in Antiohíje; vendar niso nikomur oznanjali besede razen Judom. Med njimi pa je bilo tudi nekaj mož s Cipra in iz Ciréne, ki so po prihodu v Antiohíjo navezali stike tudi z Grki in jim prinesli veselo oznanilo o Gospodu Jezusu. Gospodova roka je bila z njimi in veliko ljudi se je spreobrnilo h Gospodu in sprejelo vero. Glas o njih je prišel do ušes jeruzalemske Cerkve, tako da so poslali Bárnaba v Antiohíjo. Ko je prišel tja in videl božjo milost, se je razveselil in vzpodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili. Bil je dober človek, poln Svetega Duha in vere. In veliko ljudi se je pridružilo Gospodu. Nato je odpotoval v Tarz po Savla. Ko ga je našel, ga je odpeljal s sabo v Antiohíjo. Vse leto sta delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico. In v Antiohíji so učence najprej začeli imenovati ‘kristjane’. V tistih dneh so prišli preroki iz Jeruzalema v Antiohíjo. Vstal je eden izmed njih, po imenu Agab, in z močjo Duha napovedal, da bo prišla velika lakota čez ves svet; to se je uresničilo pod Klávdijem. Sklenili so, naj vsak izmed učencev po svojih močeh pošlje podporo bratom, ki prebivajo v Judeji. To so tudi storili ter po posredovanju Bárnaba in Savla pošiljali prispevke starešinam. V tistem času se je kralj Heród namenil, da udari po nekaterih udih Cerkve. Z mečem je dal usmrtiti Janezovega brata Jakoba. Ko je videl, da je to Judom všeč, je dal zgrabiti tudi Petra; bilo je v dneh opresnikov. Dal ga je prijeti in vreči v ječo ter ukazal štirim četvericam vojakov, naj ga stražijo. Namenil se je, da mu bo po veliki noči javno sodil. Peter je bil tedaj v ječi, Cerkev pa je zanj goreče molila k Bogu. Tisto noč, preden ga je Heród nameraval pripeljati pred ljudstvo, je Peter spal med dvema stražarjema. Bil je vklenjen v dvojne verige in vojaka sta stala na straži pred vrati. In glej, Gospodov angel je stopil k njemu in svetloba je oblila celico. Angel je Petra sunil v bok, ga prebudil in mu rekel: »Hitro vstani!« In verige so mu padle z rok. Nato mu je angel rekel: »Opaši se in priveži si sandale!« In storil je tako. Nato mu je rekel: »Ogrni si plašč in pojdi za menoj!« Šel je iz ječe in stopal za njim. In ni vedel, da je res, kar se dogaja po angelu; mislil je, da vidi prikazen. Šla sta mimo prve in mimo druge straže ter prispela do železnih vrat, ki držijo v mesto. Vrata so se jima sama od sebe odprla. Stopila sta na prosto in hodila po ulici; in angel je nenadoma izginil. Tedaj se je Peter zavedel in rekel: »Zdaj vem, da je res! Gospod je poslal svojega angela in me rešil iz Heródove roke in pred vsemi nakanami judovskega ljudstva.« In ko si je o tem prišel na jasno, je stopil do hiše Marije, matere Janeza Marka, kjer je bilo veliko zbranih in so molili. Potrkal je na vežna vrata in služkinja z imenom Roda je šla poslušat, kdo trka. Prepoznala je Petrov glas in od samega veselja ni odprla vrat, ampak je stekla povedat: »Peter stoji pred vrati!« Rekli so ji: »Blede se ti!« Ona pa je zatrjevala, da je res. Tedaj so rekli: »Njegov angel je.« Peter je še kar naprej trkal. Ko so nazadnje le odprli, so ga zagledali in osupnili. Z roko jim je dal znamenje, naj bodo tiho, in povedal jim je, kako ga je Gospod rešil iz ječe. »Sporočite to Jakobu in bratom!« je naročil, nato pa odšel in odpotoval v drug kraj. Ko se je zdanilo, je zavladal med vojaki nemajhen preplah: Kaj neki se je zgodilo s Petrom? Heród je ukazal, naj ga poiščejo. Ko ga ni našel, je zasliševal stražarje in jih dal usmrtiti. Nato je Peter odšel iz Judeje in ostal nekaj časa v Cezaréji. Heród je bil ves divji na meščane Tira in Sídona. Ti so napotili k njemu skupno poslanstvo, si pridobili kraljevega dvorjana Blasta in prosili miru, ker je njihova dežela dobivala živež iz kraljeve dežele. Na določeni dan si je Heród nadel kraljevsko oblačilo, sedel na prestol in imel slovesen govor. In ljudstvo je vzklikalo: »Božji glas je to in ne človeški.« V hipu pa ga je udaril Gospodov angel, ker ni dal Bogu časti. Razjedli so ga črvi in izdihnil je. Božja beseda pa je rasla in se širila. Bárnaba in Savel sta opravila svojo nalogo v Jeruzalemu in se vrnila; s sabo sta vzela Janeza Marka. V antiohíjski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Bárnaba, Símeon z vzdevkom Niger, Lúkij iz Ciréne, Manaén, ki je bil v mladosti vrstnik četrtnega oblastnika Heróda, in Savel. Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Bárnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!« Nato so med postom in molitvijo položili roke nanju in ju odposlali. Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu in prispela v Selevkíjo, od tam pa sta odplula na Ciper. Tam sta v Salamíni po judovskih shodnicah oznanjala božjo besedo; in za pomočnika sta imela Janeza. Obhodila sta ves otok do Páfa. Tam sta naletela na judovskega vražarja in krivega preroka z imenom Barjézus; ta je spremljal prokonzula Sergija Pavla, ki je bil bister mož. Poklical je Bárnaba in Savla k sebi, ker je želel slišati božjo besedo. Toda Elíma, ‘vražar’, to namreč v prevodu pomeni njegovo ime, jima je nasprotoval in skušal prokonzula odvrniti od vere. Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha rekel: »O ti, ki si poln vseh zvijač in vse hudobije, ti sin hudičev, sovražnik vse pravičnosti! Ali ne boš nehal kriviti Gospodovih ravnih potov? Glej, udarila te bo Gospodova roka, oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca!« In v hipu sta ga zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog in iskal, da bi ga kdo peljal za roko. Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je veroval; tako ga je prevzel Gospodov nauk. Pavel je s spremljevalcema odplul iz Páfa in prispel v Perge v Pamfíliji. Tu se je Janez ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem. Onadva pa sta iz Perg potovala naprej in prišla v pizídijsko Antiohíjo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla. Ko so prebrali postavo in preroke, so se načelniki shodnice obrnili k njima in rekli: »Brata, če imata kako spodbudno besedo za ljudstvo, povejta!« Tedaj je Pavel vstal, dal znamenje z roko in rekel: »Možje Izraelci in vi, ki se Boga bojite, poslušajte! Bog našega izraelskega ljudstva je izvolil naše očete in namnožil ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter ga z dvignjeno roko popeljal iz tuje dežele. Kakih štirideset let jih je hranil v puščavi. Pokončal je sedem narodov v kanaánski deželi in jim razdelil njihovo zemljo v dediščino. To je trajalo približno štiristo petdeset let. Nato jim je dal sodnike do preroka Sámuela. Tedaj so si zaželeli kralja in Bog jim je dal Savla, Kíševega sina, moža iz Bénjaminovega rodu, za štirideset let. Ko ga je zavrgel, jim je za kralja obudil Davida. O njem je sam potrdil: ‘Našel sem Davida, Jésejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnil vse, kar želim.’ Iz njegovega rodu je Bog, kakor je bil obljubil, poslal Izraelu odrešenika Jezusa, ki ga je pred njegovim prihodom Janez s krstom pokore napovedoval vsemu izraelskemu ljudstvu. Ko pa je Janez končaval svoj tek, je govoril: ‘Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.’ Bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in vi, ki se Boga bojite! Nam je bila poslana ta beseda odrešenja. Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto. Čeprav niso našli nobene krivde, da bi zaslužil smrt, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti. In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli s križa in položili v grob. Toda Bog ga je obudil od mrtvih. Več dni se je prikazoval tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom. In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: ‘Ti si moj sin, danes sem te rodil.’ Rekel je, da ga je obudil od mrtvih, ker noče, da bi se vrnil v trohnobo. In prav tako je rekel: ‘Zvesto vam bom izpolnil obljube, dane Davidu.’ Zato tudi drugje pravi: ‘Svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.’ David je s svojim rodom služil Bogu pri tem načrtu; umrl je in bil pokopan k očetom in spoznal je trohnobo. Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnobe. Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi. Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih: ‘Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh — če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.’« Ob odhodu so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed. Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Bárnaba. Onadva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti. Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo. Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in ga sramotili. Tedaj sta Pavel in Bárnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti božja beseda. Ker pa jo zavračate in sami sebe nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom. Tako nam je namreč naročil Gospod: ‘Postavil sem te za luč narodom, da prineseš odrešenje do skrajnih mej sveta.’« Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero. In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi. Medtem so Judje nahujskali pobožne in ugledne žene in mestne prvake; zanetili so preganjanje zoper Pavla in Bárnaba ter ju izgnali iz svoje dežele. Onadva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala v Ikónij, njuni učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha. Podobno se je zgodilo v Ikóniju: šla sta v judovsko shodnico in govorila tako, da je veliko Judov in Grkov sprejelo vero. Tisti Judje pa, ki so vero zavračali, so začeli hujskati in ščuvati pogane proti bratoma. Kljub temu sta tam ostala precéj časa in pogumno pridigala z zaupanjem v Gospoda, ki je potrjeval besedo svoje milosti tako, da so se po njunih rokah dogajala znamenja in čudeži. Med mestnim prebivalstvom je nastal razdor: eni so držali z Judi, drugi z apostoloma. Tedaj so se pogani in Judje s svojimi voditelji namenili, da apostola mučijo in kamenjajo. Apostola sta to zvedela, zato sta se zatekla v mesta Likaónije — v Listro, Derbo in sosedne kraje — in tam oznanjala božjo besedo. V Listri je živel mož, ki ni imel moči v nogah; bil je že od rojstva hrom in nikoli ni mogel hoditi. Sedèl je in poslušal Pavlove besede. Pavel ga je premeril z očmi, in ko je videl, da ima vero, ki bi ga lahko rešila, mu je zaklical z močnim glasom: »Vstani! Postavi se na noge!« In mož je poskočil in hodil. Ko so množice videle, kaj je storil Pavel, so povzdignile glas in v likaónskem jeziku govorile: »Bogova v človeški podobi sta se spustila med nas.« In Bárnaba so imenovali Zevsa, Pavla pa Hêrmesa, ker je prvi spregovoril. Svečenik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati bike in vence, ker je hotel z množico opraviti žrtvovanje. Ko sta apostola Bárnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico in zavpila: »Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam, da se morate obrniti proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar biva na njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota. In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in srca napolnjeval z veseljem.« S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev. Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohíje in Ikónija; pridobili so množice ter kamenjali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev. Toda ko so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto. Naslednjega dne je z Bárnabom odpotoval v Derbo. Ko sta v to mesto prinesla veselo oznanilo in pridobila veliko učencev, sta se vrnila v Listro, od tam v Ikónij in od tam v Antiohíjo. Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v božje kraljestvo,« sta učila. V vsaki Cerkvi sta določila starešine in jih z molitvijo in postom priporočala Gospodu, v katerega so verovali. Prepotovala sta Pizídijo in prispela v Pamfílijo. Oznanjala sta besedo v Pergi in se nato spustila v Atálejo. Od tam sta odplula v Antiohíjo, kjer sta se bila priporočila božji milosti za delo, ki sta ga zdaj opravila. Ob njunem prihodu se je zbrala vsa Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njima in kako je poganom odprl vrata vere. Nato sta precéj časa ostala med svojimi učenci. Tedaj pa so prišli neki ljudje iz Judeje in učili brate: »Če se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete zveličati.« Pavel in Bárnaba sta se jim odločno postavila po robu in razpravljala z njimi o tem; sklenili so, naj Pavel in Bárnaba in še nekateri drugi odpotujejo k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razjasnili to sporno vprašanje. Cerkev jih je slovesno pospremila. Potovali so čez Feníkijo in Samaríjo in pripovedovali, kako se pogani spreobračajo, in to je vse brate navdalo z velikim veseljem. Ko sta prišla v Jeruzalem, jih je sprejela Cerkev z apostoli in starešinami in poročali so, kaj vse je Bog storil po njih. Tedaj pa so vstali nekateri iz kroga farizejev, ki so bili sprejeli vero, in rekli: »Treba jih je obrezati in jim naročiti, naj se držijo Mojzesove postave.« Apostoli in starešine so se zbrali, da bi presodili to zadevo. Po daljšem razpravljanju je Peter vstal in jim spregovoril: »Bratje! Vi veste, da me je Bog že pred davnim časom izbral izmed vas, da bi pogani po mojih ustih slišali besedo veselega oznanila in sprejeli vero. Bog, ki pozna srca, je to potrdil tako, da jim je dal Svetega Duha prav tako kakor nam. Nobene razlike ni naredil med nami in njimi, saj je z vero očistil srca. Zakaj torej zdaj skušate Boga in hočete naložiti na tilnik učencev jarem, ki ga ne naši očetje ne mi nismo mogli nositi? Mi vendar verujemo, da smo po milosti Gospoda Jezusa zveličani tako kakor oni.« Vsi, ki so bili zbrani, so utihnili. Nato so poslušali Bárnaba in Pavla, ko sta pripovedovala, kako velika znamenja in čudeže je Bog po njima storil med pogani. Ko sta umolknila, je spregovoril Jakob: »Poslušajte me, bratje! Simon nam je razložil, kako je Bog že od začetka gledal, da bi si iz vrst poganov izbral ljudstvo zase. S tem se tudi ujemajo besede prerokov, kakor je zapisano: ‘Tedaj se bom vrnil in spet bom sezidal Davidovo hišo iz razvalin, na ruševinah jo bom obnovil in na novo postavil. Takrat bodo iskali Boga tudi drugi ljudje in vsa ljudstva, nad katerimi se kliče moje ime. Tako govori Gospod, ki uresničuje, kar mu je znano od vekomaj.’ Zato mislim, da ne smemo delati težav ljudem, ki se od poganstva spreobračajo k Bogu. Rajši jim naročimo, naj se ne omadežujejo s tem, kar je darovano malikom, naj se vzdržijo nečistovanja in mesa zadavljenih živali in krvi. Mojzes ima namreč že od davnih časov svoje oznanjevalce po vseh mestih, saj ga vsako soboto beró po shodnicah.« Tedaj so apostoli in starešine z vso Cerkvijo sklenili, da izberejo iz svojih vrst dva moža in ju s Pavlom in Bárnabom pošljejo v Antiohíjo; to sta bila Juda s priimkom Bársaba in Sila, moža, ki sta uživala velik ugled med brati. Po njima so poslali tole pismo: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohíji, Siriji in Kilíkiji! Slišali smo, da so vas nekateri naši, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaša srca. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Bárnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: Vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Poslanci so se poslovili in odpotovali v Antiohíjo, tam so sklicali množico in izročili pismo. Ob branju spodbudnih besed je zavladalo veliko veselje. Juda in Sila, ki sta bila tudi sama preroka, sta s svojimi govori potolažila brate in jim vlila pogum. Nekaj časa sta se mudila med njimi, nato sta se s pozdravom miru poslovila od njih in se vrnila k tistim, ki so ju bili odposlali. [Toda Sila je sklenil, da ostane med njimi, in tako je Juda odpotoval sam.] Pavel in Bárnaba pa sta ostala v Antiohíji in z mnogimi drugimi učila in oznanjala Gospodovo besedo. Čez nekaj dni je Pavel rekel Bárnabu: »Obiščiva še enkrat vse kraje, kjer sva oznanjala Gospodovo besedo, in poglejva, kako je z brati!« Bárnaba je hotel vzeti s sabo na pot tudi Janeza Marka. Pavel pa je bil proti temu, da bi vzela s sabo človeka, ki ju je zapustil v Pamfíliji in ni šel z njima na delo. Tedaj je med njima prišlo do spora, tako da sta se razšla. Bárnaba je z Markom odplul na Ciper. Pavel pa si je izbral Sila in odpotoval z njim; in bratje so ga priporočili Gospodovi milosti. Potoval je skozi Sirijo in Kilíkijo in tam utrjeval cerkvena občestva. Prišel je v Derbo in od tam v Listro. Tam je živel učenec z imenom Timótej, sin Judinje, ki je sprejela vero, njegov oče pa je bil Grk. Bratje v Listri in v Ikóniju so imeli o njem zelo dobro mnenje. Pavel ga je hotel vzeti s sabo, zato ga je dal obrezati. To je storil zaradi Judov, ki so živeli v tistih krajih; vsi so namreč vedeli, da je bil njegov oče Grk. Ko so potovali skozi mesta, so vernikom naročali, naj se držijo navodil, ki so jih sprejeli apostoli in starešine v Jeruzalemu. Cerkvena občestva so se utrjevala v veri in po številu rasla iz dneva v dan. Potovali so skozi Frígijo in deželo Galačanov, ker jim Sveti Duh ni dal, da bi oznanjali besedo v provinci Aziji. Ko so prišli do Mízije, so poskušali priti v Bitínijo, toda Jezusov Duh jim tega ni dovolil. Zato so potovali prek Mízije in se spustili v Troádo. Neko noč pa je Pavel imel videnje. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!« In ko je imel to videnje, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nam Bog veleva, naj tja ponesemo veselo oznanilo. Iz Troáde smo po najkrajši poti odjadrali do Samotráke, naslednjega dne pa v Neápolo. Od tam smo odrinili v Filípe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija; v tem mestu smo ostali nekaj dni. Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata ob reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale. Poslušala nas je tudi ženska po imenu Lidija, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatíri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam. Ko se je dala krstiti tudi njena hiša, nas je povabila z besedami: »Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopíte v mojo hišo in ostanite tu!« Primorala nas je, da smo vstopili. Nekega dne smo šli k molitvi. Srečala nas je dekla, ki je imela duha vedeževanja in je s prerokbami prinašala precéj zaslužka svojim gospodarjem. Pritekla je za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja.« To je počenjala več dni. Nazadnje se jè je Pavel naveličal, se obrnil in rekel duhu: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« In pri priči jo je duh zapustil. Ko so njeni gospodarji videli, da jim je splahnelo upanje na dobiček, so prijeli Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne poglavarje. Prignali so ju pred zastopnike rimske oblasti in rekli: »Ta dva netita nemir v našem mestu. Juda sta in širita običaje, ki jih mi kot Rimljani ne moremo sprejeti in ne smemo spolnjevati.« Tudi ljudstvo se je dvignilo proti njima. Rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti. Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo, ječarju pa zabičali, naj skrbno pazi nanju. Ječar je izpolnil ukaz in ju vrgel v najbolj notranjo temnico, nogé pa jima je vklenil v klado. Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali. Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige. Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili. Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!« Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila, nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?« Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino. Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga. Ko pa se je zdanilo, sta oblastnika poslala redarje z naročilom: »Osvobôdi tista človeka!« Ječar je te besede sporočil Pavlu: »Oblastnika sta naročila, naj vaju izpustim. Pojdita torej, potujta v miru!« Toda Pavel je sporočil redarjem: »Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj odpravili. Ne, tako ne gre! Naj prideta zastopnika oblasti sama semkaj in naju spremita na prostost!« Redarji so te besede sporočili zastopnikoma oblasti. Le-tá sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana. Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta. Ko sta Pavel in Sila zapustila ječo, sta odšla v Lidijino hišo. Tam sta našla brate in jih osrčila v veri. Nato sta odpotovala. Potovala sta skozi Amfípolo in Apolónijo ter prispela v Tesaloníko, kjer so Judje imeli shodnico. Pavel je po svoji navadi šel mednje in tri sobote zapovrstjo razpravljal z njimi. Iz Svetega pisma jim je razlagal in dokazoval, da je Kristus moral trpeti in vstati od mrtvih. »Ta Kristus,« je govoril, »ki vam ga jaz oznanjam, je Jezus.« Nekateri od njih so se dali prepričati in se pridružili Pavlu in Sili, prav tako pa tudi precéj Grkov, ki so častili Boga, med njimi nemalo uglednih žená. Judje so besneli od nevoščljivosti. Najeli so si nekaj izprijencev, ki so postopali po trgu, ter z njimi zanetili nemir in razgrajali po mestu. Pridrli so pred Jázonovo hišo, ko so iskali Pavla in Sila, da bi ju odgnali pred skupščino. Ko ju niso našli, so Jázona in nekaj bratov odvlekli pred mestne načelnike in kričali: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam in Jázon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug — Jezus.« S temi besedami so nahujskali množico in mestne načelnike. Jázon in drugi so morali plačati varščino, nato so jih izpustili. Takoj ko se je znočilo, so bratje Pavla in Sila odpravili v Berójo. Ko sta prispela tja, sta odšla v judovsko shodnico. Tamkajšnji Judje so bili bolj prijazni od tistih v Tesaloníki. Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali svete spise, če je res tako. Mnogi med njimi so sprejeli vero, in tudi nemalo uglednih grških žená in mož. Ko pa so Judje v Tesaloníki zvedeli, da Pavel tudi v Beróji oznanja božjo besedo, so prišli tudi tja, da bi vznemirili in nahujskali množice. Tedaj so bratje Pavla nemudoma odpravili, da je odpotoval do morja; Sila in Timótej pa sta ostala v Beróji. Spremljevalci so Pavla pripeljali do Aten; nato so se vrnili z naročilom, naj Sila in Timótej čimprej prideta za njim. Ko je Pavel v Atenah čakal nanju, ga je v dno duše prizadelo, ker je videl, kako je mesto polno malikov. Pogovarjal se je z Judi in z bogaboječimi v shodnici, pa tudi s tistimi, ki jih je vsak dan po naključju srečeval na trgu. Tudi nekaj epikurejskih in stoiških modrijanov je razpravljalo z njim. Eni so govorili: »Le kaj bi neki rad povedal ta kvasač?« Drugi pa: »Verjetno je glasník kakih tujih božanstev.« Oznanjal je namreč veselo sporočilo o Jezusu in o vstajenju. Vzeli so ga s sabo in odpeljali v Areopág ter vprašali: »Ali bi lahko zvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš? To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi vedeli, kaj to pomeni.« Vsi Atenci in tujci, ki živijo med njimi, namreč ne poznajo večjega užitka, kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice. Tedaj je Pavel stopil v sredino Areopága in spregovoril: »Možje Atenci! Po vsem, ker vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ‘Nepoznanemu bogu’. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. On sploh ne potrebuje, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: ‘… sáj smo po ródu iz njéga.’ Ker smo torej božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost. Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spokorijo. Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.« Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« Tako je Pavel odšel iz njihove srede. Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionízij Areopagít, dalje žena po imenu Dámaris in še nekaj drugih. Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint. Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Akvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Priskílo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klávdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, in ker je znal isto obrt, je ostal pri njima in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov. Vsako soboto pa je razpravljal v shodnici ter prepričeval Jude in Grke. Ko sta iz Makedonije prišla za njim Sila in Timótej, se je Pavel lahko ves posvetil oznanjevanju besede in Judom dokazoval, da je Jezus Maziljenec. Ko pa so mu nasprotovali in grdo govorili, je otresel prah s svojih oblačil in jim rekel: »Vaša kri nad vašo glavo! Jaz tega nisem kriv. Odslej bom hodil med pogane.« Umaknil se je od tam in šel k bogaboječemu možu, ki mu je bilo ime Títij Jústus in čigar hiša je bila tik ob shodnici. Krísp, načelnik shodnice, je z vso svojo hišo sprejel vero v Gospoda. In tudi veliko Korinčanov, ki so ga slišali, je verovalo in se dalo krstiti. Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: »Ne boj se! Govôri in ne mólči! Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, zakaj v tem mestu imam veliko svojih ljudi.« Ostal je tam eno leto in šest mesecev ter učil božjo besedo med njimi. Ko pa je bil Galíon cesarski namestnik v Aháji, so se Judje kakor en mož dvignili zoper Pavla, ga privlekli pred sodišče in rekli: »Ta človek zavaja ljudi, da bi častili Boga tako, kot ni v skladu s postavo.« Pavel je že hotel spregovoriti, ko je Galíon rekel Judom: »Če bi šlo za kako krivično dejanje ali hudodelstvo, bi bila moja dolžnost, Judje, da vas poslušam. Če pa gre za sporna vprašanja o vaši besedi in izrazih in postavah, razčistite sami: v teh zadevah jaz ne maram biti sodnik.« In odgnal jih je izpred sodišča. Tedaj so se vsi spravili nad Sosténa, načelnika shodnice in ga pred sodiščem pretepli. Toda Galíon se za to sploh ni zmenil. Pavel je še precéj časa ostal v Korintu. Nato se je od bratov poslovil in odplul proti Siriji, in z njim tudi Priskíla in Akvila. Preden se je v Kenhréjah vkrcal, se je dal ostriči, ker se je bil zaobljubil. Prispeli so v Efez. Tam ju je pustil, sam pa je šel v shodnico, da bi razpravljal z Judi. Prosili so ga, naj bi ostal še dlje, pa ni privolil. Odplul je iz Efeza in se poslovil z besedami: »Še se vrnem k vam, če Bog dá.« Ko se je izkrcal v Cezaréji, je šel peš naprej, da bi pozdravil Cerkev. Nato se je napotil v Antiohíjo. Tam je ostal nekaj časa, nato pa je po vrsti prehodil deželo Galačanov in Frígijo ter povsod utrjeval učence. Medtem je v Efez prišel Jud, ki mu je bilo ime Apólo in je bil po rodu iz Aleksandríje. Bil je izobražen in dobro izveden v svetih spisih. Tudi z Gospodovim naukom je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samó Janezov krst. Začel je pogumno oznanjati v shodnici. Priskíla in Akvila sta ga slišala, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila božji nauk. Ko je nameraval odpotovati v Ahájo, so ga bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga prijazno sprejmejo. Prišel je tja in po božji milosti vernikom veliko koristil. Z vso odločnostjo je namreč oporekal Judom in iz svetih spisov javno dokazoval, da je Jezus Maziljenec. Medtem ko se je Apólo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev in jih vprašal: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so odvrnili učenci. In vprašal jih je: »V kaj ste bili tedaj krščeni?« »V Janezovem krstu,« so odgovorili. Pavel pa je rekel: »Janez je delil krst pokore in ljudem govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.« Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa. Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so v tujih jezikih in prerokovali. Bilo je vsega skupaj kakih dvanajst mož. Nato je šel v shodnico, tam je kake tri mesece pogumno govoril, razpravljal in prepričeval o božjem kraljestvu. Toda nekateri so se zakrknili in se niso dali prepričati, temveč so pred množico sramotili nauk. Tedaj jim je Pavel obrnil hrbet in odpeljal svoje učence ter dan za dnem razpravljal v Tiránovi šoli. To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo. Bog je po Pavlovih rokah delal nenavadne čudeže, tako da so ljudje prinašali bolnikom robce ali rute, ki so se dotaknile Pavlovega telesa, in bolezni so izginjale in zli duhovi so jih zapuščali. Tudi nekateri Judje, ki so hodili okoli in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: »Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.« Neki Skevá, ki je bil judovski véliki duhovnik, je imel sedem sinov; tudi ti so to delali. Toda hudobni duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?« In človek, v katerem je bil hudobni duh, je planil nanje, jih vse obvladal in potolkel, tako da so goli in ranjeni zbežali iz njegove hiše. To se je razvedelo med vsemi Judi in Grki, ki so prebivali v Efezu; vse je obšla velika groza in poveličevali so ime Gospoda Jezusa. Prihajalo je veliko vernikov, ki so javno priznavali svoja dejanja. Številni med temi, ki so se pečali z vražarstvom, so znesli knjige na kup in jih javno sežgali. Preračunali so njihovo ceno in ugotovili, da so bile vredne petdeset tisoč srebrnikov. Tako je Gospodova beseda v môči rasla in se krepila. Po teh dogodkih se je Pavel namenil, da skozi Makedonijo in Ahájo odpotuje v Jeruzalem. »Potem ko bom tam,« je rekel, »moram obiskati tudi Rim.« Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji. V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi nauka. Neki zlatar z imenom Demétrij je izdeloval srebrne odlitke Artémidinega templja in s tem omogočal rokodelcem čeden zaslužek. Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje. Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredi človeška roka, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji. Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj vélike boginje Artémide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa naša provinca in ves obljudeni svet.« Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Mogočna je Artémida Efeška!« V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristárha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti. Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili. Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in odsvetovali, da bi se napotil v gledališče. Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli. Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico. Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Mogočna je Artémida Efeška!« Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artémide in njeno podobo, ki je padla z neba. Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite! Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje. Če Demétrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo! Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini. Obstaja nevarnost, da nas obtožijo zaradi današnjih dogodkov, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.« Po teh besedah je razpustil zborovanje. Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo. Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike. Naposled je prišel v Grčijo in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne čez Makedonijo. Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristárh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tíhik in Trófim iz province Azije. Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi. Mi pa smo po prazniku opresnikov odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli teden dni. Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je pogovor zavlekel do polnoči. V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk. Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Evtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja, tako da so ga pobrali mrtvega. Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje v njem.« Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel. Fanta pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo. Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Asos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel iti peš. Ko se je z nami sešel v Asosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno. Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Híosu. Drugega dne smo se prepeljali na Sámos in dan pozneje prišli v Milét. Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu. Iz Miléta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine. Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami. Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preskušnjah, ko so me Judje zalezovali. Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih. Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa. In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo. Vem edinole, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske. Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam veselo oznanilo o božji milosti. In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da me ne bo več videl nobeden izmed vas. Zato vam današnji dan slovesno povem: če bo kateri pogubljen, ni moja krivda. Ničesar nisem zamolčal, vso božjo voljo sem vam oznanil. Pazíte nase in na vso čredo, kateri vas je Sveti Duh postavil za skrbnike, da bi pasli božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo. Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo. Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas! Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi. Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke. Dobro veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci. Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ‘Večja sreča je dajati kakor prejemati.’« Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili. Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali. Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, da ga poslej ne bodo več videli. Nato so ga pospremili do ladje. Ko smo se od njih odtrgali in odrinili, smo pluli po najkrajši poti na Kos, naslednji dan na Ródos in od tam v Pátaro. Tam smo našli ladjo za Feníkijo, se nanjo vkrcali in odpluli. Zagledali smo Ciper, ga objadrali ob južni obali in pluli v Sirijo. Pristali smo v Tiru, kamor je bil namenjen ladijski tovor. Tam smo našli učence in pri njih smo ostali teden dni. Ti so Pavla v môči Duha svarili, naj ne hodi v Jeruzalem. Toda ko so se dnevi iztekli, smo potovali naprej. Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili. Nato smo se poslovili drug od drugega in se vkrcali na ladjo, oni pa so se vrnili na svoje domove. Pluli smo naprej in iz Tira prišli v Ptolemáido. Tam smo pozdravili brate in ostali en dan pri njih. Naslednji dan smo šli naprej in prispeli v Cezaréjo. Stopili smo v hišo oznanjevalca Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali pri njem. Imel je štiri neporočene hčere, ki so imele dar prerokovanja. Tam smo ostali več dni. Tedaj je prišel iz Judeje prerok z imenom Agab. Stopil je k nam, vzel Pavlov pas, si z njim zvezal noge in roke ter rekel: »To govori Sveti Duh: Takó bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moža, ki nosi ta pas, in ga izročili poganom.« Ko smo to slišali, smo z domačini vred Pavlu prigovarjali, naj ne hodi v Jeruzalem. Pavel pa je odvrnil: »Kaj počnete? Zakaj jokate? Zakaj mi trgate srce? Pripravljen sem ne samo biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.« Ker se ni dal pregovoriti, smo odnehali in rekli: »Zgôdi se Gospodova volja!« Po teh dneh smo se pripravili in odpotovali v Jeruzalem. Spremljalo nas je tudi nekaj učencev iz Cezaréje. Peljali so nas k nekemu Mnázonu, pri katerem naj bi prenočevali; bil je s Cipra in učenec iz prvih časov. V Jeruzalemu so nas bratje prisrčno sprejeli. Naslednji dan je šel Pavel z nami k Jakobu; tam so se zbrali tudi vsi starešine. Pozdravil jih je in jim izčrpno poročal, kaj je Bog po njegovi službi naredil med pogani. Ko so ga slišali, so slavili Boga in mu rekli: »Ali vidiš, brat, koliko deset tisočev Judov je sprejelo vero? In vsi so vneti privrženci postave. O tebi pa so slišali, da učiš Jude, ki živijo med pogani, naj odpadejo od Mojzesa; govoriš jim, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se ne držijo starodavnih šeg. In kaj zdaj? Gotovo bodo zvedeli, da si tu. Stôri, kar ti pravimo: med nami so štirje možje, ki so se zaobljubili. Vzemi jih s sabo in opravi z njimi očiščevalne obrede! Plačaj zanje, da se bodo ostrigli! Tako bodo vsi spoznali, da ni res, kar govorijo o tebi, ampak da si na pravi poti in se držiš postave. Glede tistih iz vrst poganov, ki so sprejeli vero, pa smo že odločili in jim naročili, naj se vzdržijo živali, ki so bile darovane malikom, in krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja.« Tedaj je Pavel vzel može s sabo. Naslednjega dne je šel z njimi v tempelj k očiščevanju. Sporočil je, kdaj se jim dopolnijo dnevi očiščevanja, ko naj se za vsakega izmed njih opravi zaobljubljena daritev. Ko se je že skoraj izteklo sedem dni, so ga Judje iz province Azije opazili v templju. Nahujskali so množico, ga popadli in kričali: »Možje Izraelci! Na pomoč! Tu je človek, ki vsepovsod vse ljudi uči proti ljudstvu, zoper postavo in zoper ta kraj. Zdaj je celó Grke pripeljal v tempelj in onečastil ta sveti prostor!« Malo poprej so namreč v mestu videli v njegovi družbi Efežana Trófima, pa so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj. Vse mesto je bilo na nogah, ljudje so drli skupaj. Zgrabili so Pavla, ga vlekli iz templja in takoj zaprli tempeljska vrata. Že so ga nameravali ubiti, tedaj pa je poveljnik kohorte zvedel, da je po vsem Jeruzalemu izbruhnil nemir. Takoj je vzel s sabo vojake in stotnike in odhitel nadnje. Ko pa so ljudje zagledali poveljnika in vojake, so Pavla nehali pretepati. Tedaj se mu je poveljnik približal, ga dal prijeti in ga ukazal vkleniti z dvojnimi verigami. Vprašal je: »Kdo je ta človek? Kaj je naredil?« V množici so vpili eden to, drugi drugo, tako da poveljnik zaradi zmešnjave ni mogel ugotoviti nič zanesljivega; zato ga je dal odgnati v vojašnico. Ko so bili na stopnicah, so ga morali vojaki nesti, da bi ga zavarovali pred nasiljem drhali, ki jih je spremljala in kričala: »Proč z njim!« Ko so ga ravno hoteli odpeljati v vojašnico, je Pavel vprašal poveljnika: »Ali ti smem nekaj reči?« »Kaj? Grško znaš?« je vprašal poveljnik. »Potemtakem ti nisi tisti Egipčan, ki je pred dnevi zanetil upor in odpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?« Pavel mu je odgovoril: »Jud sem iz Tarza v Kilíkiji, meščan mesta, ki ni brez slovesa. Prosim te, dovôli mi, da spregovorim ljudem!« Ko mu je dovolil, se je Pavel na stopnicah ustavil in dal z roko znamenje ljudem. Zavladala je velika tišina in Pavel je spregovoril po hebrejsko: »Možje, bratje in očetje, poslušajte zdaj, kaj vam imam povedati v svoj zagovor!« Ko so slišali, da govori po hebrejsko, so še bolj utihnili. Nato je nadaljeval: »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilíkiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamaliélovih nogah sem se natančno poučil, kaj veleva postava naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. Smrtno sem preganjal ta nauk: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo. Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdita, da govorim resnico. Od njih sem tudi prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani. Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‘Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?’ Vprašal sem: ‘Kdo si, Gospod?’ In rekel mi je: ‘Jaz sem Jezus nazaréjec, ki ga ti preganjaš.’ Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, pa niso slišali glasu, ki je govoril z mano. Vprašal sem: ‘Kaj naj naredim, Gospod?’ Gospod pa mi je vêlel: ‘Vstani in pojdi v Damask! Tam boš zvedel vse, kar moraš storiti!’ Oslepila me je močna svetloba, tako da so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask. V Damasku je živel neki Hananíja, pobožen mož, ki se je držal postave in užival velik ugled med vsemi tamkajšnjimi Judi. Prišel je k meni, se ustavil pred mano in rekel: ‘Brat Savel, odpri oči!’ In tisti trenutek sem ga zagledal. Nato je rekel: ‘Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!’ Zgodilo pa se mi je tole: Vrnil sem se v Jeruzalem, in ko sem molil v templju, me je obšlo zamaknjenje. Videl sem njega, ki mi je rekel: ‘Pohíti, nemudoma zapústi Jeruzalem, ker ne bodo sprejeli tvojega pričevanja o meni!’ Jaz pa sem odvrnil: ‘Gospod, saj dobro vedo, da sem zapiral tvoje vernike in jih dal po shodnicah pretepati. In ko je bila prelita kri tvojega pričevalca Štefana, sem bil tudi jaz zraven. Odobraval sem njihovo početje in varoval oblačila njegovih ubijalcev.’ Gospod pa mi je rekel: ‘Pojdi, poslal te bom daleč med pogane!’« Do tu so ga poslušali. Pri teh besedah pa so začeli vpiti: »Proč z njim! Ta ne sme ostati živ!« Kričali so, trgali svoja oblačila in jih metali v zrak, da se je dvigal prah. Poveljnik je ukazal, naj ga odpeljejo v vojašnico; naročil je, naj ga z bičanjem zaslišijo, da bi zvedel, zakaj tako kričijo zoper njega. Ko pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel vprašal stotnika, ki je stal zraven: »Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen?« Stotnik je odhitel k poveljniku in mu sporočil, kaj je slišal, ter ga vprašal: »Ali veš, kaj počenjaš? Ta človek je vendar rimski državljan!« Poveljnik je prišel k Pavlu in ga vprašal: »Povej mi: ali si res rimski državljan?« »Dà,« je odvrnil Pavel. Poveljnik mu je rekel: »Jaz sem si moral državljanstvo kupiti za drag denar.« »Jaz pa ga imam od rojstva,« je pripomnil Pavel. In takoj so odstopili od njega tisti, ki so ga nameravali zasliševati. Tudi poveljnik se je zbal, ko je zvedel, da je dal zvezati človeka, ki je rimski državljan. Poveljnik pa je hotel zanesljivo zvedeti, česa Judje obtožujejo Pavla. Zato mu je drugi dan dal sneti vezi, hkrati pa je ukazal, naj se zberejo véliki duhovniki in ves zbor starešin. Nato je dal pripeljati Pavla in ga postavil prednje. Pavel je uprl pogled v zbor starešin in rekel: »Bratje! Vse do današnjega dne sem živel pred Bogom s čisto vestjo.« Ob tem je véliki duhovnik Hananíja ukazal tistim, ki so stali zraven: »Udarite ga po ustih!« »Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!« mu je rekel Pavel. »Tukaj sediš, da bi mi sodil po postavi, pa velevaš, naj me tolčejo mimo postave?« Tisti, ki so stali okrog njega, so mu rekli: »Vélikega duhovnika božjega psuješ?« Pavel je odvrnil: »Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik. Zakaj pisano je: Voditelja svojega ljudstva ne boš sramotil!« Pavel je vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, zato je zaklical: »Bratje! Jaz sem farizej, sin farizejev! Moral sem pred sodišče, ker upam v vstajenje od mrtvih!« Ob teh njegovih besedah se je vnel prepir med farizeji in saduceji in množica se je razcepila. Saduceji namreč trdijo, da ni vstajenja in ne angelov in duhov, farizeji pa vse to priznavajo. Nastalo je veliko vpitje. Nekaj pismoukov iz stranke farizejev je vstalo in odločno ugovarjalo: »Nič slabega ne najdemo na tem človeku. Kaj, če mu je govoril duh ali angel?« Prepir je postajal vse bolj vroč. Poveljnik se je zbal, da ne bi Pavla raztrgali. Zato je ukazal, naj pride oddelek vojakov. Ti so Pavla potegnili iz njihove srede in ga odgnali v vojašnico. Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in mu rekel: »Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.« Ko se je zdanilo, so se Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo. Več kot štirideset se jih je tako zaklelo. Odšli so k vélikim duhovnikom in starešinam in rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla na ubijemo. Vi v soglasju z zborom starešin sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj.« Sin Pavlove sestre pa je zvedel za ta naklep. Šel je in stopil v vojašnico in o tem obvestil Pavla. Pavel je poklical enega izmed stotnikov in mu rekel: »Odpelji tega fanta k poveljniku! Nekaj mu ima sporočiti.« Stotnik ga je vzel s sabo, ga peljal k poveljniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega fanta odpeljem k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.« Poveljnik je fanta prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem vprašal: »Kaj bi mi rad sporočil?« »Judje so se dogovorili,« je rekel, »da te poprosijo, naj bi jutri pripeljal Pavla pred zbor starešin, češ da bi radi podrobneje raziskali njegov primer. Nikar jim ne verjemi! V zasedi bo namreč prežalo več kot štirideset mož, ki so se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo. Že so pripravljeni, samo na tvojo odločitev še čakajo.« Poveljnik je fantu naročil: »Nikomur ne povej, da si mi to sporočil!« Nato ga je odslovil. Nato je poklical dva stotnika in jima ukazal: »Pripravita dvesto vojakov, sedemdeset konjenikov in dvesto lahkooborožencev, da ob tretji nočni uri odrinejo v Cezaréjo!« Tudi konja naj pripravita, da bodo nanj posadili Pavla in ga varno spravili do cesarskega namestnika Feliksa. Zanj je napisal pismo s tole vsebino: »Klávdij Lízija spoštovanemu cesarskemu namestniku Feliksu pozdrav! Tega moža so Judje prijeli in nameravali ubiti. Zvedel sem, da je rimski državljan, zato sem z vojsko posegel vmes in ga rešil. Hotel sem ugotoviti, česa ga obtožujejo, zato sem ga dal pripeljati pred njihov zbor starešin. Odkril sem, da ga obtožujejo zaradi spornih vprašanj v svoji postavi, da pa obtožbe ne vsebujejo ničesar, za kar bi zaslužil smrt ali ječo. Ker sem bil obveščen, da mu strežejo po življenju, sem ga takoj poslal k tebi, hkrati pa sem tožnikom sporočil, da lahko zoper njega nastopijo pred tabo.« Vojaki so vzeli Pavla, kakor jim je bilo ukazano, in ga ponoči pripeljali do Antipatríde. Drugi dan so se vrnili v vojašnico, konjenike pa so pustili, da so odšli z njim naprej. Prispeli so v Cezaréjo, izročili pismo namestniku in tudi Pavla pripeljali predenj. Ta je pismo prebral in vprašal Pavla, iz katere province je. Ko je zvedel, da je iz Kilíkije, mu je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki.« Nato je ukazal, naj ga imajo pod stražo v Heródovem dvorcu. Čez pet dni je prišel tja véliki duhovnik Hananíja z nekaj starešinami in z nekim pravnikom Tertúlom. Poklicali so Pavla in Tertúl je začel obtožbo s temile besedami: »Velespoštovani Feliks! Po tvoji zaslugi že dolgo uživamo mir in po tvoji prizadevnosti se je marsikaj izboljšalo za naše ljudstvo. To ti vedno in povsod priznavamo z iskreno hvaležnostjo. Vendar te ne bi rad preveč nadlegoval, zato te prosim, prisluhni nam s svojo blago naklonjenostjo! Odkrili smo, da je ta človek kuga, da neti nemire med vsemi Judi po svetu in da je kolovodja ločíne nazaréjcev. Poskusil je celo tempelj oskruniti, pa smo ga prijeli. [Hoteli smo mu soditi po naši postavi. Pa je posegel vmes poveljnik Lizija in ga iztrgal iz naših rok ter ukazal, naj tožniki zoper njega nastopijo pred tabo.] Če ga boš zaslišal, boš lahko sam ugotovil vse, česar ga obtožujemo.« Judje so mu pritrjevali in govorili, da je to čista resnica. Ko mu je namestnik namignil, je Pavel odgovoril z besedami: »Vem, da že vrsto let deliš pravico našemu ljudstvu, zato se poln zaupanja zagovarjam pred tabo. Lahko se prepričaš, da ni minilo več kot dvanajst dni, odkar sem prišel molit v Jeruzalem. Niso me zalotili, da bi se bil s kom prepiral v templju. Tudi nisem povzročal nemirov med ljudstvom — ne v shodnicah ne drugod po mestu. Svojih sedanjih obtožb zoper mene ne morejo podpreti z nobenim dokazom. Priznam pa ti tudi to, da po tem nauku, ki ga označujejo kot ‘ločíno’, služim Bogu naših očetov. Verujem v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih, in zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi ti tukaj. Zato si tudi sam prizadevam, da bi imel vseskozi čisto vest pred Bogom in pred ljudmi. Po več letih sem se vrnil med svoje rojake, da bi prinesel miloščino in opravil daritve. Ko sem se s tem namenom očistil v templju, so me našli nekateri Judje iz province Azije, vendar ne med množico ali v hrupu; ti bi se morali zglasiti pri tebi in me tožiti, če imajo kaj zoper mene. Ali pa naj tile tukaj sami povedo, kakšen prekršek so našli, ko sem stal pred zborom starešin! Morda tisti stavek, ki sem ga vzkliknil, ko sem stal sredi med njimi: ‘Zaradi vstajenja mrtvih mi danes sodite!’« Feliks je precéj natančno poznal nauk, zato je obravnavo preložil z besedami: »O vaši zadevi bom razsodil, ko pride poveljnik Lízija.« Stotniku je ukazal, naj Pavla drži pod stražo, vendar z olajšavami, in naj nobenemu izmed njegovih ne brani, da bi mu stregel. Čez nekaj dni je prišel Feliks s svojo ženo Druzílo, ki je bila Judinja. Dal je poklicati Pavla in ga poslušal, ko je govoril o veri v Jezusa Kristusa. Ko pa je beseda nanesla na pravičnost, vzdržnost in prihodnjo sodbo, se je Feliks prestrašil, zato je rekel: »Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical.« Ob tem pa je tudi upal, da bo od Pavla prejel denar. Zato ga je dal še večkrat poklicati in se z njim pogovarjal. Ko sta se dopolnili dve leti, je Feliksa zamenjal Pórkij Fest. Feliks se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavla pustil v ječi. Fest je tri dni po tem, ko je prevzel upravo province, odpotoval iz Cezaréje v Jeruzalem. Véliki duhovniki in judovski prvaki so se oglasili pri njem z obtožbami zoper Pavla in ga prosili, naj jim izkaže naklonjenost, tako da bi dal Pavla prepeljati v Jeruzalem; pripravljali so se namreč, da ga spotoma iz zasede umorijo. Fest pa jim je odgovoril, da ostane Pavel zaprt v Cezaréji; tja da namerava tudi sam nemudoma odpotovati. »Vaši veljaki lahko odpotujejo z mano,« je rekel, »in če ima mož kaj slabega na vesti, ga lahko obtožijo.« Med njimi ni ostal dlje kot osem ali deset dni, nato se je vrnil v Cezaréjo. Naslednje jutro je sédel na sodni stol in ukazal, naj Pavla privedejo predenj. Ko se je Pavel prikazal, so ga obstopili Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekli zoper njega veliko hudih obtožb, vendar jih niso mogli dokazati. Pavel se je branil: »Z ničimer se nisem pregrešil ne zoper judovsko postavo ne zoper tempelj ne zoper cesarja.« Fest se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavlu odgovoril z besedami: »Ali si pripravljen iti v Jeruzalem, da se tvoja zadeva razsodi tam v moji navzočnosti?« Pavel je odgovoril: »Pred cesarjevim sodnim stolom stojim in tu se mora razsoditi moja zadeva. Judom nisem storil krivice, in ti to tudi prav dobro veš. Če sem kriv in če sem storil hudodelstvo, zaradi katerega zaslužim smrt, se ne branim umreti. Če pa so njihove obtožbe neresnične, me nihče ne more njim izročiti. Na cesarja se sklicujem!« Tedaj se je Fest pogovoril s svetovalci in odvrnil: »Na cesarja si se skliceval, pred cesarja pojdeš!« Čez nekaj dni sta prišla kralj Agrípa in Bereníka v Cezaréjo na vljudnostni obisk k Festu. Ko sta se več dni mudila tam, je Fest kralju razložil Pavlov primer z besedami: »Feliks je pustil v ječi nekega moža. Ko sem prišel v Jeruzalem, so se oglasili zaradi njega pri meni véliki duhovniki in judovski starešine in so zahtevali njegovo obsodbo. Odgovoril sem jim: ‘Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, dokler se obtoženec ni soočil s tožitelji in dokler ni imel priložnosti, da bi se branil pred obtožbami.’ Ko so se zbrali tukaj, nisem izgubljal časa, ampak sem takoj naslednji dan sedel na sodni stol in ukazal, naj moža privedejo. Tožitelji so ga obstopili, vendar niso mogli navesti nobene obtožbe zaradi hudodelstev, kakor sem pričakoval, temveč so se z njim prerekali o svojih verskih vprašanjih in o nekem Jezusu, ki je umrl, Pavel pa je trdil, da živi. Ker nisem vedel, kako naj raziščem ta primer, sem ga vprašal, če je pripravljen odpotovati v Jeruzalem, da se zadeva razsodi tam. Toda Pavel je vložil priziv: dokler ne razsodi njegovo veličanstvo, hoče ostati v ječi. Zato sem ukazal, naj ga zadržijo v ječi, dokler ga ne pošljem pred cesarja.« »Tega človeka bi tudi jaz rad slišal,« je rekel Agrípa Festu. Naslednje jutro sta v velikem sijaju prišla Agrípa in Bereníka. Ko sta v spremstvu višjih častnikov in mestnih veljakov stopila v sprejemno dvorano, je Fest ukazal, naj pripeljejo Pavla. In Fest je spregovoril: »Kralj Agrípa in vi vsi, ki ste z nami tu navzoči! Zdaj vidite človeka, zaradi katerega me je nadlegovala vsa judovska skupnost v Jeruzalemu in tukaj in kričala, da ne sme več ostati živ. Jaz pa nisem mogel ugotoviti ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen. Ker je obtoženi vložil priziv na njegovo veličanstvo, sem odločil, da ga pošljem predenj. Vendar ne vem, kaj naj pravzaprav o njem poročam svojemu gospodu. Zato sem ukazal, naj ga pripeljejo sèm pred vas, zlasti predte, kralj Agrípa, da bi po zaslišanju vedel, kaj naj poročam. Zdi se mi namreč nerazumno, da bi poslal koga kot jetnika, ne da bi navedel, kakšne obtožbe ga bremenijo.« Agrípa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je, da govoriš o svoji zadevi.« Pavel je vzdignil roko in začel svoj zagovor: »Mislim, da sem srečen, da se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agrípa, ker temeljito poznaš vse judovske postave in sporna vprašanja. Zato te prosim, da me potrpežljivo poslušaš! Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu. Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski ločíni, kot farizej. Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom. Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj. Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog obuja mrtve? Sam pri sebi sem mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa nazaréjca. In to sem res počel v Jeruzalemu. S pooblastilom vélikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to. Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih.« »S takšnim namenom sem po pooblastilu vélikih duhovnikov in z njihovim dovoljenjem potoval tudi v Damask. Na poti tja sem opoldne zagledal luč, o kralj, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je z neba posijala čezme in čez moje sopotnike. Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: ‘Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.’ Vprašal sem: ‘Kdo si, Gospod?’ Gospod pa je rekel: ‘Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temé k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.’ Zato, kralj Agrípa, nisem mogel biti neposlušen nebeški prikazni, ampak sem najprej v Damasku in Jeruzalemu ter po vsej Judeji, nato pa med pogani oznanjal, naj se spokorijo in spreobrnejo k Bogu in naj opravljajo dela, ki so v duhu spokornosti. Zato so me Judje prijeli v templju in me poskušali umoriti. Toda vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kakor to, kar se je moralo zgoditi po besedi prerokov in Mojzesa: da mora Kristus trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč (judovskemu) ljudstvu in poganom.« Ko je to povedal v svoj zagovor, je Fest na ves glas zavpil: »Ne bodi nor, Pavel! Prevelika učenost ti je zmešala pamet.« Pavel pa mu je odvrnil: »Nisem nor, spoštovani Fest. Resnične in pametne besede govorim. Kralj se na to razume, in ker zaupam vanj, govorim prostodušno. Prepričan sem, da mu nobena teh stvari ni tuja, saj se niso zgodile v kakšnem zakotju. Ali verjameš prerokom, kralj Agrípa? Vem, da verjameš.« Agrípa pa je rekel Pavlu: »Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan.« Pavel je odvrnil: »Še malo ali še veliko — daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kakor sem jaz, le da brez teh verig.« Kralj in namestnik sta vstala, prav tako tudi Bereníka in vsi, ki so sedeli z njimi. Oddaljili so se in se pogovarjali med sabo: »Ta človek ne dela nič takega, da bi zaslužil smrtno ali zaporno kazen.« Agrípa je rekel Festu: »Tega človeka bi lahko izpustili, ko se ne bi skliceval na cesarja.« Ko je bilo sklenjeno, da odplovemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih jetnikov izročili stotniku Júliju iz Avgustove čete. Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je bila namenjena v kraje ob obali province Azije, in odpluli; spremljal nas je Aristárh, Makedonec iz Tesaloníke. Drugi dan smo pristali v Sídonu. Júlij je s Pavlom človeško ravnal; dovolil mu je, da obišče prijatelje in ti so poskrbeli zanj. Ko smo odrinili od tam, smo pluli za Ciprom, kamor so nas gnali neugodni vetrovi. Prejadrali smo morje ob Kilíkiji in Pamfíliji in prispeli v Miro v Líkiji. Tam je stotnik našel ladjo, ki je plula iz Aleksandríje v Italijo, in nas vkrcal nanjo. Pluli smo zelo počasi in potrebovali precéj dni, tako da smo komaj prispeli do bližine Knida. Ker nam je veter nagajal, smo jadrali za Kreto mimo Salmóne. Z veliko muko smo pluli vzdolž otoka, dokler nismo prispeli v kraj, ki se imenuje Dobri Pristani, nedaleč od mesta Lasáje. Zgubili smo precéj časa in plovba je postajala čedalje bolj nevarna, saj so že minili postni dnevi. Zato je Pavel svaril in govoril: »Možje, vidim, da bo plovba nevarna in pogubna ne samo za tovor in za ladjo, ampak tudi za naše življenje.« Toda stotnik je bolj zaupal krmarju in ladijskemu lastniku kakor Pavlovim besedam. In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina sklenila, da odplujemo naprej, da bi po možnosti dospeli do Fojniksa in tam prezimili. To je pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu. Začel je pihljati rahel južni veter in mislili so že, da se jim je načrt posrečil: dvignili so sidra in pluli naprej blizu obale Krete. Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon. Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil. Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kávda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln. Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej. Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan začeli z ladje odmetavati tovor, tretji dan pa so s krova sami od sebe odvrgli ladijsko opremo. Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako nam je izginjalo vsako upanje na rešitev. Že dolgo nam ni nobena jed več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo. A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo. Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim, in mi je rekel: ‘Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!’ Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. Mora nas zanesti na kak otok.« Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina. Spustili so grezilo in namerili petnajst sežnjev. Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo. Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca. Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.« Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo. Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane. Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo las izgubil z glave.« Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti. Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani. Na ladji nas je bilo vsega dvesto šestinsedemdeset. Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja. Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja. Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Obenem so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju. Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in ostal nepremičen, krma pa se je začela lomiti pod silo valov. Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil. Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho. Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno. Ko smo se tako rešili na suho, smo zvedeli, da se otok imenuje Malta. Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je napravljalo k dežju in nas je zeblo, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem. Pavel je nabral kup dračja in ga vrgel na ogenj; tedaj pa je zaradi vročine iz dračja švignila kača in se mu privila na roko. Ko so domačini videli, kako mu žival visi od roke, so govorili med sabo: »Ta človek je gotovo morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa mu Pravičnost ne pusti, da bi živel.« Pavel pa je kačo stresel v ogenj, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo. Pričakovali so, da bo otekel ali da se bo hipoma zgrudil mrtev. Dolgo so čakali; nazadnje pa so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega. Tedaj so spremenili svoje mnenje in govorili: »To je bog!« V okolici tega kraja so bila zemljišča; njihov lastnik je bil prvak otoka, z imenom Públij. Ta nas je prijazno sprejel in nas gostil tri dni. Públijev oče je prav tedaj ležal bolan, dajala sta ga mrzlica in griža. Pavel je prišel k njemu in molil, položil nanj roke in ga ozdravil. Po tem dogodku so prihajali tudi drugi bolniki z otoka in bili so ozdravljeni. Zato so nas obsipali z velikimi častmi in ob odhodu so nas oskrbeli z vsem, da ne bi trpeli pomanjkanja. Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandríje in je imela znamenja Dioskúrov. Pripluli smo v Sirakúze, kjer smo ostali tri dni. Od tam smo vzdolž obale jadrali v Région. Naslednji dan je začel pihati jug, tako da smo bili v dveh dneh že v Putéolih. Tam smo našli brate; ti so nas povabili, naj ostanemo pri njih teden dni. In tako smo prišli v Rim. Tamkajšnji bratje so slišali o nas, zato so nam prišli naproti do Apijevega Trga in do Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrasel mu je pogum. Ko smo prišli v Rim, so Pavlu dovolili, da lahko stanuje zasebno z vojakom, ki ga je stražil. Tri dni po tem je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je rekel: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoj narod ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom. Ti so me zaslišali in me hoteli izpustiti, ker na meni niso našli krivde, da bi moral umreti. Toda Judje so ugovarjali. Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod. Iz tega vzroka sem vas prosil, da bi vas smel videti in z vami govoriti: zaradi Izraelovega upanja me namreč oklepajo te verige.« Oni pa so mu odgovorili: »Mi nismo iz Judeje dobili nobenega pisma o tebi. Tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi nam sporočil ali povedal kaj slabega o tebi. Vseeno pa bi radi slišali, kaj ti misliš, zakaj o tem nauku nam je znano samó, da mu povsod ugovarjajo.« Dogovorili so se za dan, ko jih je še več prišlo k njemu v stanovanje. Od jutra do večera jim je razlagal, jim pričeval o božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa z besedami iz Mojzesove postave in prerokov. In eni so se dali prepričati, drugi pa niso verovali. Razšli so se, ne da bi bili enih misli, ob tem pa jim je Pavel rekel samó še tole: »Kako resnično je, kar je Sveti Duh po preroku Izaiju govoril vašim očetom z besedami: ‘Pojdi k temu ljudstvu in mu reci: Poslušali boste, poslušali — a ne boste razumeli, gledali boste, gledali — a ne boste spoznali. Zakaj srce tega ljudstva je okamenelo, zamašili so si ušesa, zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi s srcem razumeli in se spreobrnili in bi jih jaz ozdravil.’ Zato védite, da je bilo to božje odrešenje poslano poganom: ti ga bodo tudi poslušali.« [In ko jim je to govoril, so Judje odšli in med sabo živahno razpravljali.] Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir. Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za oznanjevanje božjega evangelija, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih knjigah, torej za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po telesu rodil iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za mogočnega Božjega Sina. To je Jezus Kristus, naš Gospod, po katerem smo prejeli milost apostolskega poklica, da bi v slavo njegovega imena privedli vse narode k poslušnosti vere. Med njimi ste tudi vi, ki vas je poklical Jezus Kristus. Vsem, ki ste v Rimu božji ljubljenci in poklicani k svetosti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Najprej se po Jezusu Kristusu zahvaljujem svojemu Bogu za vas vse, ker gre glas o vaši veri po vsem svetu. Bog, kateremu služim z vsem srcem, s tem da oznanjam evangelij njegovega Sinú, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah. Prosim Boga, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to njegova volja. Hrepenim namreč po tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšno duhovno milost, ki naj vas utrdi, še več, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni. Védite, bratje, da sem se že večkrat namenil priti k vam, da bi tudi med vami dosegel kaj sadu kakor med drugimi narodi, a mi je bilo do danes to onemogočeno. Dolžnik sem, tako Grkom kakor barbarom, tako izobraženim kakor preprostim, zato sem pripravljen, kar zadeva mene, ponesti veselo oznanilo tudi vam, ki živite v Rimu. Ne sramujem se evangelija, saj je vendar božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: »Pravični bo živel iz vere.« Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so se poneumili in veličastvo neminljivega Boga so zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev. Zato jih je Bog prepustil nečistosti, kamor jim je težilo srce, tako da so sami oskrunjali svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je blagoslovljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali plačilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovi blodni pameti, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. Čeprav poznajo božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo. Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdorkoli že si. Zakaj s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto. Vemo pa, da Bog izvaja svojo sodbo nad tistimi, ki počenjajo takšne stvari, v skladu z resnico. Mar misliš, o človek, ki sodiš tiste, ki počenjajo takšne stvari, pa jih tudi sam počenjaš, da boš ubežal božji sodbi? Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju? Toda s svojo zakrknjenostjo in z nespokorjenim srcem si nakopavaš srd za dan jeze, ko se bo Bog razodel s pravično sodbo. On bo vsakomur povrnil po njegovih delih, in sicer z večnim življenjem tistim, ki z vztrajanjem pri dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost; z jezo in srdom pa tistim, ki iz sebičnosti ne sledijo resnici, ampak se pokoravajo krivici. Stiska in bridkost se zgrneta nad dušo vsakega človeka, ki dela zlo, najprej nad Juda, potem nad Grka; slava, čast in mir pa nad vsakogar, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka. Zakaj pri Bogu ni pristranosti. Vsi, ki so grešili brez postave, se bodo tudi pogubili brez postave; in vsi, ki so grešili pod postavo, bodo sojeni po postavi. Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, pač pa bodo opravičeni tisti, ki postavo spolnjujejo. Zakaj kadar pogani, ki nimajo postave, po naravnem vzgibu spolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. S tem dokazujejo, da je to, kar ukazuje postava, zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest, saj jih notranje sodbe bodisi obtožujejo bodisi zagovarjajo. To se bo pokazalo na dan, ko bo Bog v skladu z mojim evangelijem po Jezusu Kristusu sodil, kar se skriva v ljudeh. Če pa se ti imenuješ Jud, če se brezskrbno opiraš na postavo, če se ponašaš z Bogom in poznaš njegovo voljo, če poučen o postavi znaš razločevati, kaj je boljše, če si prepričan, da si vodnik slepim, luč tistim, ki so v temi, vzgojitelj neukih, učitelj preprostih, ker imaš v postavi vodilo spoznanja in resnice, če torej poučuješ druge, kako to, da ne poučiš sam sebe? Kako to, da oznanjaš: »Ne kradi,« pa kradeš? Da praviš: »Ne prešuštvuj,« pa prešuštvuješ? Da s studom zavračaš malike, obenem pa ropaš svetišča? Da se ponašaš s postavo, a žališ Boga s kršenjem postave? Zakaj zaradi vas se preklinja božje ime med pogani, kakor je pisano. Obreza je namreč v korist, če spolnjuješ postavo; če pa postavo prelamljaš, tvoja obreza postane neobreza. Če se torej neobrezani drži tega, kar predpisuje postava, mar ne bo njegova neobreza veljala za obrezo? In tisti, ki je telesno neobrezan, pa spolnjuje postavo, bo sodil tebe, ki kršiš postavo, Svetemu pismu in obrezi navkljub. Jud namreč ni tisti, ki je takšen na zunaj, pa tudi obreza ni tista, ki se kaže v mesu; pač pa je Jud tisti, ki je to v srcu, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga. V čem je torej prednost Judov? Ali kakšna je korist obreze? Velika, in to vsestransko. Najprej zato, ker so jim bila zaupana božja razodetja. Kaj zato, če nekateri niso verovali? Bo mar njihova nevera uničila božjo zvestobo? Nikakor ne. Naj se rajši pokaže, da je Bog resnicoljuben, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: »Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo.« Kaj pa bomo rekli, če se ob naši krivičnosti še bolj pokaže božja pravičnost? Morda ne, da je Bog krivičen, ko nas udarja s svojo jezo? Govorim pač po človeško. Nikakor ne! Kajti kako naj bi sicer Bog sodil svet? Če pa sem s svojo lažjo pomagal, da božja resnica še bolj žari v božjo slavo, le kako me zadeva obsodba, češ da sem grešnik? Ali naj bi počenjali zlo, da bi iz tega prišlo dobro, kakor nam obrekljivo podtikajo nekateri. Obsodba takih je pravična. Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar ugotovili, da so vsi, Judje in Grki, v oblasti greha, kakor je pisano: »Ni pravičnega, niti enega ne, ni razumnega, nikogar ni, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili in se vsi skupaj izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega. Njihovo grlo je odprt grob, s svojimi jeziki pletejo zvijače, pod njihovimi ustnicami je kačji strup, usta so jim polna kletev in grenkobe. Noge jim hitijo prelivat kri, na njihovih poteh je uničenje in beda, poti miru ne poznajo. Ni strahu božjega pred njihovimi očmi.« Vemo pa: karkoli govori postava, govori tistim, ki so pod postavo, da bi vsak jezik umolknil in bi se ves svet priznal krivega pred Bogom. Zakaj noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh. Sedaj pa se je neodvisno od postave pokazala božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost pa se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, v môči odrešenja, ki je prišlo po Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, potem ko je v času potrpežljivosti prizanesel prej storjenim grehom. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. V imenu kakšne postave? V imenu del? Ne, temveč po postavi vere. Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, neodvisno od del postave. Je morda Bog samo Bog Judov? Ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov. Saj je en sam Bog, ki bo obrezane opravičil iz vere, neobrezane pa po veri. Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, pač pa s tem postavo uveljavljamo. Kaj bomo torej rekli, da je dosegel Abraham, naš praoče, po telesu? Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. Kaj namreč pravi Sveto pismo? »Abraham je veroval Bogu in to mu je bilo všteto v pravičnost.« Kdor dela, temu se plačilo ne daje kot dar, ampak kot dolžno izplačilo. Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera prišteva v pravičnost. Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost ne glede na dela: »Blagor tistim, ki so jim hudobije odpuščene in njihovi grehi pokriti; blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha.« Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: »Vera je bila Abrahamu všteta v pravičnost.« Kako mu je bila torej všteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan. Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti, ta pa je izvirala iz vere, ki jo je bil prejel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prisodila tudi njim. Obenem pa naj bi postal tudi oče obrezanih, in sicer tistih, ki niso samo obrezani, temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan. Zakaj obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti, ki izvira iz vere. Če bi namreč postali dediči tisti, ki se sklicujejo na postavo, bi se vera izvotlila, obljuba pa bi bila brez učinka. Kajti postava povzroča jezo. Kjer pa ni postave, tudi ni prestopka. Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je pred Bogom oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, ker je veroval njemu, ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Upal je proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: »Takó bo s tvojim potomstvom.« In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. Ob božji obljubi ni maloverno omahoval, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je bil obljubil, tudi uresničiti. Zato mu je tudi bilo to všteto v pravičnost. To, da mu je bilo všteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, temveč tudi zaradi nas. Saj bo všteto tudi nam, ker verujemo v njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda: on je bil izročen v smrt zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja. Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo z bridkostmi, saj vemo, da bridkost rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Zakaj ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrotnika. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze sedaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Zakaj če nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo sedaj dosegli spravo. Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili …; greh je bil namreč na svetu, preden je nastopila postava. In čeprav se greh ne prisoja, če ni postave, je vendar od Adama do Mojzesa smrt kraljevala tudi nad tistimi, ki se niso pregrešili podobno kakor Adam. On pa je podoba njega, ki je imel priti. Vendar pa z milostjo ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega mnogi umrli, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge milost, ki prihaja od Boga, in dar, ki prihaja od enega človeka, Jezusa Kristusa. Z darom milosti pa ni kakor z grehom enega človeka: sodba, ki je izhajala iz enega greha, se je povzpela v obsodbo, medtem ko se je milost, ki je prišla po mnogih grehih, iztekla v opravičenje. Zakaj če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem človeku, bodo tembolj tisti, ki v obilju prejemajo milost in dar pravičnosti, kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč zaradi nepokorščine enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi pokorščine enega mnogi postali pravični. Postava pa je nastopila zato, da bi se greh pomnožil. Toda, kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje. Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost? Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem? Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja. Če smo namreč njemu postali podobni v njegovi smrti, mu bomo tudi pridruženi v njegovem vstajenju. Dobro vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Zakaj kdor je umrl, je osvobojen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umrje; smrt nad njim nima več oblasti. Zakaj smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. Zatorej naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. Ne izročajte svojih udov grehu, da bi postali orožje zla, marveč izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orožje pravičnosti. Zakaj greh ne bo več gospodoval nad vami, saj ne živite pod postavo, ampak pod milostjo. Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost? Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste se iz srca uklonili nauku, ki vam je bil posredovan. Osvobodili ste se greha in postali služabniki pravičnosti. Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in hudobiji, da bi živeli v zlu, tako dajte svoje ude v službo pravičnosti, da bi se posvetili. Zakaj ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj vodijo v smrt. Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in začeli služiti Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, za konec pa imate večno življenje. Plačilo za greh je namreč smrt; dar pa, ki ga milostno daje Bog, je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Ali ne veste, bratje — govorimo namreč ljudem, ki poznajo postavo — da ima postava oblast nad človekom samo, dokler je živ? Poročena žena je namreč po postavi vezana na moža, dokler ta živi; če pa mož umrje, je oproščena postave, ki jo je vezala na moža. Če torej gre z drugim moškim, dokler njen mož živi, bo veljala za prešuštnico; če pa ji mož umre, je oproščena postave, tako da ni prešuštnica, če gre z drugim moškim. Prav tako ste tudi vi, bratje moji, bili po Kristusovem telesu usmrčeni glede na postavo, da bi pripadli nekomu drugemu, namreč njemu, ki je vstal od mrtvih, tako da bi mi obrodili sadove za Boga. Ko smo bili namreč v mesu, so grešne strasti, ki jih je postava še prebujala, rovarile po naših udih, da smo obrodili sadove za smrt. Sedaj pa smo bili oproščeni postave in smo odmrli temu, kar nas je uklepalo, tako da služimo v novosti duha in ne v okostenelosti črke. Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila »Ne požêli!« Ob tej zapovedi je greh sprostil v meni vsakršne strasti; zakaj če ni postave, je greh mrtev. Nekoč sem živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel in jaz sem umrl; izkazalo se je, da je zapoved, ki naj bi mi bila v življenje, bila v smrt. Greh, ki je ob zapovedi dobil povod, me je namreč prevaral in me prek nje usmrtil. Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa je to postal greh. Da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Zaradi zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu. Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; zakaj dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega razuma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti? Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z razumom služim božji postavi, z mesom pa postavi greha. Zdaj ni torej več nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Zakaj postava Duha, ki daje življenje v Kristusu Jezusu, te je osvobodila postave greha in smrti. Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi zmagal greh, je obsodil greh v mesu. Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas, ki ne hodimo po smernicah mesa, ampak duha. Zakaj tisti, ki se usmerjajo po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki se usmerjajo po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno. Toda težnje mesa vodijo v smrt, težnje duha pa vodijo v življenje in v mir. Zakaj v težnjah mesa je sovraštvo do Boga, ker se ne podrejajo božji postavi in se podrejati tudi ne morejo. Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa ne živite po mesu, ampak po duhu, če le prebiva v vas božji Duh. Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi opravičenja. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z duhom morite dela telesa, boste živeli. Zakaj vsi, ki se dajo voditi božjemu Duhu, so božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo božji otroci. Če smo pa otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Zakaj stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo minljivosti, in sicer ne po svoji volji, ampak po volji njega, ki ga je podvrgel, a vendar v upanju: da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki je uresničeno, pa ni več upanje; kdo bo upal to, kar že vidi. Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kaj je treba prositi, toda sam Duh prosi za nas z nedopovedljivim zdihovanjem. In on, ki preiskuje srca, vé, kaj namerava Duh: saj prosi za svete, v skladu z božjo voljo. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Zakaj tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, pa je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal. Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega? Kdo bo obtoževal božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, je vstal od mrtvih in sedi na božji desnici ter prosi za nas? Kdo nas bo ločil od ljubezni, s katero nas ljubi Kristus? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: »Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce.« Toda v vseh teh preskušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Zakaj prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne oblastva ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Zakaj želel bi biti sam zavržen in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesni strani Kristus, Bog, ki je nad vsem, blagoslovljen na veke, amen. Vendar pa božja beseda ni odpovedala. Saj niso Izraelci vsi, ki so se rodili iz Izraela. In tisti, ki so potomci Abrahama, niso vsi božji otroci. Pač pa: »V Izaku boš imel svoje potomstvo.« To se pravi: za božje otroke ne veljajo otroci po mesu, marveč otroci po obljubi. Obljuba se namreč glasi takole: »V tem času bom prišel in Sara bo dobila sina.« To pa še ni vse: ampak tudi Rebéka, ki je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom. Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno, — da bi ostal božji načrt po izvolitvi, ker se ne opira na dela, ampak nanj, ki kliče —: »Starejši bo služil mlajšemu,« kakor je pisano: »Vzljubil sem Jakoba, Ézava pa zasovražil.« Kaj bomo torej rekli? Je mar Bog krivičen? Nikakor ne! Saj pravi Mojzesu: »Usmilil se bom, kogar se bom hotel, in milosrčen bom, s komer bom hotel.« Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. Saj pravi Sveto pismo faraonu: »Prav zato sem ti dal nastopiti, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji!« Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče. Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja, če se nihče ne more upirati njegovi volji?« O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?« Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi posodo, namenjeno izjemni rabi, kakor posodo, namenjeno vsakdanji rabi? Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje. S tem je pokazal bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, vnaprej določenim za poveličanje, se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov … To je tisto, kar pravi pri Ozéju: »Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno. In zgodilo se bo tole: prav tam, kjer jim je bilo rečeno: ‘Niste moje ljudstvo,’ tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.« In glede Izraela kliče Izaija: »Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek: zakaj Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji.« In kakor je napovedal Izaija: »Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomstva, bi bili postali kakor Sódoma in bili bi podobni Gomóri.« Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere. Izrael pa, ki je iskal postavo, ki naj bi mu dala pravičnost, ni prišel do tega, da bi jo spolnjeval. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike, kakor je pisano: »Glej, na Síon postavim kamen spotike in skalo pohujšanja, toda kdor bo veroval vanj, ne bo osramočen.« Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se zveličali. Saj jim priznam, da so goreči za božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju. Ker namreč niso poznali božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili božji pravičnosti. Zakaj konec postave je Kristus, zato se daje pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč takole opisuje pravičnost, ki je iz postave: »Človek, ki se ravna po njej, bo živel od nje.« Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: »Ne govôri v svojem srcu: ‘Kdo se bo povzpel v nebesa?’ To pomeni pripeljal dol Kristusa. Ali: ‘Kdo se bo spustil v podzemlje?’ To pomeni pripeljal Kristusa nazaj od mrtvih.« Kaj torej pravi? »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu;« namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Zakaj če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, da bi prišli do opravičenja, z usti pa izpovedujemo vero, da bi prišli do zveličanja. Saj pravi Sveto pismo: »Kdorkoli vanj veruje, ne bo osramočen.« Ni namreč razločka med Judom in Grkom, zakaj isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan.« Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: »Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrem!« Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: »Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju?« Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa posredovanje Kristusove besede. Sprašujem: mar niso slišali? O, pač! »Njihov glas se je razlegal po vsej zemlji in njihove besede do skrajnih mejá sveta.« Vendar sprašujem: morda Izrael ni razumel? Mojzes je prvi, ki pravi: »Storil bom, da boste ljubosumni na narod, ki ni narod, da se boste jezili na nerazumno ljudstvo.« Izaija si celo upa reči: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni.« O Izraelu pravi: »Ves dan sem stegoval svoje roke proti neposlušnemu in upornemu ljudstvu.« Vprašam torej: je mar Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Bénjaminovega rodu. Bog ni zavrgel svojega ljudstva, ki si ga je bil izvolil od vsega začetka. Ali mar ne veste, kaj pravi Sveto pismo na tistem mestu, kjer Elíja kliče Boga proti Izraelu? »Gospod, pobili so tvoje preroke; razkopali so tvoje oltarje, jaz sem edini ostal in še meni strežejo po življenju.« Toda kaj mu odgovori božji glas? »Prihranil sem si sedem tisoč mož, ki niso upognili kolen pred Báalom.« Prav tako se je tudi v sedanjem času rešil ostanek, ki je bil odbran po milosti. Če pa je bil odbran po milosti, ni bil po delih, sicer milost ne bi bila več milost. Kaj naj rečemo? Izrael ni dobil tega, kar je iskal, pač pa so to dobili izvoljenci. Vsi drugi pa so se zakrknili, kakor je pisano: »Bog jim je dal duha omrtvelosti: oči, da ne vidijo, ter ušesa, da ne slišijo, in to vse do današnjega dne.« David pa pravi: »Njihova miza naj se jim sprevrže v past in zanko, v spotaknjenje in v povračilo, oči naj jim otemnijo, da ne bodo videli, in njihov hrbet za zmeraj upogni!« Sprašujem torej: So se mar spotaknili tako, da so obležali za zmeraj? Nikakor ne! Vendar je zaradi njihovega padca odrešenje prešlo k poganom, da bi zbudilo njihovo ljubosumnost. Če pa je njihov padec postal bogastvo za svet in njihovo pomanjšanje bogastvo za pogane, kaj bo šele prineslo njihovo polnoštevilno spreobrnjenje! Vam, poganom, pa pravim: Kolikor sem apostol za pogane, častno spolnjujem svojo službo v upanju, da zbudim tekmovalnost svojih rojakov in rešim vsaj nekatere izmed njih. Zakaj če je njihovo zavrženje postalo sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne prehod od smrti k življenju? Če je kvas svét, bo sveto tudi testo; in če je korenina svéta, bodo svete tudi veje. Če pa so bile nekatere veje odlomljene in si bil ti, divja oljka, vcepljen na njihovo mesto in začel iz korenin črpati sočnost oljke, se ne prevzemaj na račun vej. Če pa se prevzemaš, vedi, da ne nosiš ti korenine, pač pa korenina nosi tebe. Gotovo boš rekel: »Veje so bile odlomljene zato, da bi bil jaz vcepljen.« Pravilno: odlomljene so bile zaradi nevere, ti pa stojiš zaradi vere. Zato se ne prepuščaj domišljavosti, ampak se boj! Če namreč Bog ni prizanesel naravnim vejam, tudi tebi ne bo prizanesel. Poglej torej, kako je Bog dober in strog: strog do tistih, ki so padli, dober pa do tebe, če ostaneš zvest božji dobroti, sicer boš tudi ti odsekan. Pa tudi oni bodo vcepljeni, če ne bodo vztrajali v svoji neveri, saj ima Bog moč, da jih ponovno vcepi. Če si bil torej ti odsekan z divje oljke, kateri si po naravi pripadal, in bil proti naravi vcepljen v žlahtno oljko, koliko bolj bodo ti, ki so iste narave, vcepljeni na lastno oljko! Nočem namreč, bratje, da bi ne vedeli te skrivnosti, da se ne bi imeli za pametne: del Izraela se je zakrknil, dokler ne pristopijo k veri množice poganov. In tako bo rešen ves Izrael, kakor je pisano: »S Síona bo prišel rešitelj, odvrnil bo brezbožnost od Jakoba; to bo moja zaveza z njimi, ko bom odvzel njihove grehe.« Glede na evangelij so sovražniki, in to v vaš prid, glede na izvolitev pa jih Bog ljubi zaradi očetov; zakaj Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve. Kakor ste bili namreč vi nekoč Bogu neposlušni, sedaj pa ste zaradi njihove neposlušnosti dosegli usmiljenje, tako so sedaj tudi ti zaradi usmiljenja, ki ste ga bili deležni, postali neposlušni, da bi tudi oni prišli do usmiljenja. Bog je namreč vse uklenil v nepokorščino, da bi vsem izkazal usmiljenje. O globočina bogastva in modrosti in vednosti v Bogu! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota! »Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel? Ali kdo mu je bil za svetovalca? Ali mu je kdo prej kaj dal, da bi moral dobiti povračilo?« Zakaj iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen. Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev! Tako bo vaše bogoslužje duhovno. In nikar se ne prilagajajte miselnosti tega sveta, ampak se tako preobrazujte, da boste prenavljali svojega duha. Tako boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. Sicer pa naročam v imenu milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne dajajte na svojo pamet več, kot je treba dati, ampak samo toliko, kolikor je razumno; vsak pač po deležu vere, ki mu ga je Bog dal. Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo udov, ti udje pa nimajo vsi iste vloge, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si udje med seboj. Imamo različne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar slúženja, naj ga uporablja za slúženje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor se posveča dobrodelnosti, naj to dela z veseljem. Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, pomagajte svetim v potrebi, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne preklinjajte. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug do drugega gojite ista čustva, ne hrepenite po visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte delati dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne obračunavajte na svojo roko, predragi, ampak prepuščajte obračun božji jezi, saj je pisano: »Meni gre maščevanje, jaz bom povrnil,« pravi Gospod. Nasprotno: »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, mu boš sipal na glavo žarečega oglja.« Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim. Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. Oblast je namreč božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; božja služabnica je, da pravično kaznuje tistega, ki počenja húdo. Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo iz strahu pred kaznijo, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjavajo, božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za bratovsko ljubezen; kdor namreč ljubi bližnjega, je izpolnil postavo. Zakaj zapovedi »Ne prešuštvuj, Ne ubijaj, Ne kradi, Ne požêli,« pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej spolnitev postave. Prepoznavajte čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naše zveličanje bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenímo si orožje luči. Živímo pošteno, kakor se v dnevni svetlobi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v nečistosti in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za svoje telo, s tem da strežete njegovim strastem. Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel med svoje. Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga drži pokonci. Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj skuša poglobiti svoje osebno prepričanje. Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. Zakaj nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; če pa umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Zakaj Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred božji sodni stol. Zakaj pisano je: »Kakor je res, da živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga.« Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi. Zatorej nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje. Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto. Če je torej tvoj brat vznemirjen zaradi tega, kar ješ, ne ravnaš več v skladu z ljubeznijo. Nikar ne pogubljaj s svojo jedjo človeka, za katerega je Kristus umrl! Naj se torej nikakor ne jemlje čast dobrini, ki vam je dana. Zakaj božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. Kdor namreč s tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh. Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid míru in medsebojni spodbudi. Nikar ne razdiraj božjega dela zaradi jedi! Vse stvari so sicer čiste, vendar pa je slabo za človeka, če z jedjo koga pohujšuje. Zato je dobro ne jesti mesa niti piti vina niti delati karkoli, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati. Prepričanje, ki ga imaš iz vere glede jedi, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil. Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz prepričanja. Karkoli pa ne izvira iz prepričanja, je greh. Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa iskati lastno ugodje. Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo spodbudo. Saj tudi Kristus ni iskal lastnega ugodja, ampak kakor je pisano: »Sramotenje tistih, ki te sramotijo, me je prizadelo.« Karkoli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Sveto pismo, zdržali v upanju. Bog, vir potrpežljivosti in tolažbe, pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, kakor hoče Jezus Kristus, in da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo. Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze, da bi dokazal božjo verodostojnost ter uresničil obljube, dane očakom, medtem ko narodi slavijo Boga, ker se jih je usmilil. Kakor je pisano: »Zato te bom slavil med narodi in pel v čast tvojemu imenu.« In še pravi Sveto pismo: »Veselite se, narodi, skupaj z njegovim ljudstvom!« In še: »Hvalíte Gospoda, vsi narodi, in slavijo naj ga vsa ljudstva!« In Izaija še pravi: »Pognala bo Jésejeva korenina, on, ki prihaja vladat narodom: narodi bodo upali vanj.« Bog upanja pa naj napolni vaše verovanje z vsem veseljem in mirom, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja. Sicer pa sem glede vas tudi sam prepričan, bratje moji, da ste tudi sami od sebe polni dobrote, napolnjeni z vsakršnim znanjem, sposobni, da se tudi medsebojno svarite. Vendar sem vam mestoma napisal nekoliko drzneje, da bi vas spomnil na to, kar že veste; to pa v môči milosti, ki mi jo je dal Bog. Po njej sem služabnik Kristusa Jezusa med pogani in opravljam sveto službo za božji evangelij, da bi tako pogani postali Bogu prijetna daritev, posvečena v Svetem Duhu. Kar torej zadeva božjo stvar, se smem ponašati v Kristusu Jezusu. Saj si tudi ne bi upal govoriti o stvareh, ki jih ne bi bil Kristus naredil po meni, da bi bili pogani poslušni, in sicer z besedo in z dejanjem, z močjo znamenj in čudežev, z močjo božjega Duha. Vse od Jeruzalema tja do Ilírika sem v velikem krogu oznanjal Kristusov evangelij. Vendar je zame stvar časti, da pridigam evangelij tam, kjer Kristus še ni bil znan, da ne bi zidal na tujem temelju, temveč kakor je pisano: »Videli ga bodo tisti, ki jim ni bil oznanjen, in razumeli bodo tisti, ki niso slišali o njem.« Zaradi tega mi je bilo večkrat preprečeno, da bi prišel k vam. Sedaj pa v teh krajih nimam več dela in si že nekaj let želim priti k vam, ko bom potoval v Španijo. Upam namreč, da vas bom spotoma videl in da mi boste pomagali iti tja, potem ko se bom nekoliko naužil vaše družbe. Sedaj pa odhajam v Jeruzalem, da bi služil svetim. Makedonija in Ahája sta namreč sklenili napraviti nabirko za uboge med svetimi v Jeruzalemu. To sta sklenili, ker sta njihovi dolžnici. Zakaj če so pogani postali deležni njihovih duhovnih dobrin, so jim dolžni pomagati tudi v njihovih telesnih potrebah. Ko bom torej to opravil in jim v redu izročil to darilo, bom mimo vas šel v Španijo. In ko bom prišel k vam, vem, da bom prišel v polnosti Kristusovega blagoslova. Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah. Prosíte Boga zame, da bi bil rešen nevernikov v Judeji in bi sveti v Jeruzalemu radi sprejeli mojo podporo, tako da bi veselo prišel k vam in se odpočil med vami, če bo Bog dal. Bog miru naj bo z vami vsemi. Amen. Priporočam vam našo sestro Fójbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhréjah: sprejmite jo v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji stojte ob strani v vsem, kar bi potrebovala od vas, saj je bila tudi ona v pomoč mnogim in tudi meni. Pozdravite Prísko in Akvila, moja sodelavca v Jezusu Kristusu, ki sta tvegala glavo, da bi mi rešila življenje. Hvaležen sem jima ne samo jaz, ampak tudi vse Cerkve med pogani. Pozdravite tudi skupnost, ki se zbira v njuni hiši. Pozdravite mojega dragega Epájneta, prvega, ki ga je dala Azija Kristusu. Pozdravite Marijo, ki se je zelo trudila za vas. Pozdravite Andrónika in Júnija, moja rojaka in sojetnika, odlična apostola, ki sta bila že pred mano v Kristusu. Pozdravite Ampliáta, ki mi je drag v Gospodu. Pozdravite Urbána, našega sodelavca v Kristusu, in mojega dragega Stáhija. Pozdravite Apéla, ki se je izkazal v Kristusu. Pozdravite Aristobúlove domače. Pozdravite mojega rojaka Heródiona. Pozdravite tiste člane Narcísove hiše, ki so v Gospodu. Pozdravite Trífajno in Trifózo, ki se trudita v Gospodu. Pozdravite drago Pêrsido, ki se je veliko trudila v Gospodu. Pozdravite Rúfa, izvoljenca v Gospodu, in njegovo mater, ki je tudi moja. Pozdravite Asínkrita, Flégona, Hêrmesa, Patrobája, Hermája in brate, ki so z njimi. Pozdravite Filológa in Júlijo, Neréja in njegovo sestro, Olimpája in vse svete, ki so z njimi. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vse Kristusove Cerkve. Opominjam pa vas, bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in stavljajo ovire nauku, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih! Zakaj taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak lastnemu trebuhu, in s privzdignjenim in priliznjenim govorjenjem varajo srca preprostih. Glas o vaši poslušnosti je prodrl povsod. Veselim se vas torej, obenem pa hočem, da si pametno prizadevate za dobro in da ste nedovzetni za zlo. Bog miru pa bo prav kmalu strl satana pod vašimi nogami. Milost našega Gospoda naj bo z vami! Pozdravlja vas moj sodelavec Timótej in moji rojaki Lúkij, Jázon ter Sozípater. Pozdravljam vas v Gospodu jaz, Têrtij, ki sem napisal to pismo. Pozdravlja vas Gaj, pri katerem uživam gostoljubje jaz in celotna skupnost. Pozdravlja vas mestni blagajnik Erást ter brat Kvart. [Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa z vami vsemi. Amen.] Njemu pa, ki vas more po mojem evangeliju in po oznanjevanju Jezusa Kristusa utrditi v veri — v skladu z razodetjem skrivnosti, ki je bila zamolčana skozi večne čase, a je bila zdaj razodeta in je po ukazu večnega Boga oznanjena v preroških pisanjih vsem narodom, da bi bili poslušni veri — Bogu, ki je edini moder, po Jezusu Kristusu slava na veke. Amen. Pavel, po božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa, in brat Sostén božji Cerkvi v Korintu. Vam, ki ste posvečeni v Kristusu Jezusu in poklicani k svetosti z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa kjer si bodi, na svojem ali našem kraju: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu. V njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, tako da ne pogrešate nobenega daru milosti, ko pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ta vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom. Bratje, kljub temu vas opominjam v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: v govorjenju bodite vsi enih misli in naj ne bo med vami razprtij! Med seboj bodite povezani v istem duhu in istem mišljenju! Hlóini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. V mislih imam, da ta ali oni izmed vas govori: »Jaz sem Pavlov, jaz Apólov, jaz Kéfov, jaz pa Kristusov.« Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime? Hvala Bogu, da nisem krstil nobenega izmed vas, razen Kríspa in Gaja. Tako nihče ne more reči, da ste bili krščeni v moje ime. Pač, krstil sem tudi Stefanájevo družino. Sicer pa ne vem, da bi bil še koga drugega krstil. Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij, in sicer brez govorniške spretnosti, da Kristusov križ ne bi zgubil svoje moči. Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, nespamet; nam, ki smo na poti zveličanja, pa božja moč. Pisano je: »Uničil bom modrost modrih in spodnesel razumnost razumnih.« Kje je modrijan, kje je pismouk, kje je učenjak tega sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v nespamet? Ker pač svet s svojo modrostjo ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog sklenil rešiti tiste, ki verujejo, po nespameti oznanila. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, ki je Judom v spotiko, poganom nespamet. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, oznanjamo Kristusa, božjo moč in božjo modrost. Zakaj to, kar je nespametno pri Bogu, je modrejše od ljudi, in kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi. Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani! Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek. Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal božja modrost, pravičnost, posvečenje in odrešenje, kakor je zapisano: »Kdor se ponaša, naj se ponaša v Gospodu.« Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z izbranimi besedami ali z modrostjo oznanjal božjo skrivnost. Sklenil sem, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer za križanega. K vam sem prišel slaboten, v strahu in velikem trepetu. Nisem govoril in nisem oznanjal s prepričevalnimi besedami modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na božji môči. In vendar oznanjamo modrost med zrelimi; pa ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi. Oznanjamo pa skrivnostno božjo modrost, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše zveličanje. Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Zakaj ko bi jo bili spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali. Nasprotno, zapisano je: » Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,« to nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo božje globine. Kdo izmed ljudi pa vé, kaj je v človeku? Mar ne človekov Duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo božji Duh. Mi pa nismo prejeli posvetnega duha, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali to, kar nam je Bog milostno podaril. To tudi oznanjamo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovno razlagamo z duhovno govorico. Posvetni človek pa ne sprejema tega, kar prihaja iz božjega Duha. Zanj je to nespamet in tega ne more razumeti, ker se to presoja duhovno. Duhovni človek pa presoja vse, le njega ne presoja nihče. »Kdo je spoznal Gospodovo misel? Kdo bo njega učil?« Mi pa imamo Kristusovo misel! Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj čutnim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj jè še niste zmogli. Pa tudi zdaj jè še ne zmorete. Še ste namreč zgolj čutni. Mar niste še vedno zgolj čutni in živite po človeško, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir? Ali ne ravnate po človeško, če kdo pravi »Jaz sem Pavlov,« drug pa »Jaz sem Apólov.« Kaj je vendar Apólo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem sadil, Apólo je zalival, Bog pa je dajal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. Kdor sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po lastnem prizadevanju. Božja sodelavca sva, vi pa ste božja njiva in božja zgradba. Po božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder stavbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti razen tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. Naj kdo na ta temelj zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo, delo vsakega bo postalo vidno! Razkril ga bo namreč tisti dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preskusil, kakšno je delo tega ali onega. Tisti, čigar delo bo zdržalo, bo prejel plačilo; tisti pa, katerega delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor bi šel skozi ogenj. Mar ne veste, da ste božji tempelj in da božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo božji tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi. Nihče naj se ne vara! Če kdo izmed vas misli, da je moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder, zakaj modrost tega sveta je v božjih očeh nespamet. Zapisano je namreč: »Modre ujame v njihovo lastno zvijačnost,« in zopet: »Gospod vé, da so misli modrih prazne.« Zato naj se nihče ne ponaša s tem ali onim človekom! Vse je namreč vaše: Pavel, Apólo, Kéfa, svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji. Imejte nas torej za Kristusove služabnike, za oskrbnike božjih skrivnosti. Seveda pa se od oskrbnikov zahteva, da so zvesti. Meni je malo mar, če o meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče, pa tudi jaz o sebi ne sodim. Ne zavedam se sicer nobene krivde, vendar zato še nisem opravičen. Moj sodnik je namreč Gospod. Zato ničesar ne sodíte prezgodaj, dokler ne pride Gospod. On bo osvetlil, kar je skrito v temi. Razodel bo misli src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje, ki mu gre. Bratje, to sem pa obrnil nase in na Apóla, in sicer zaradi vas, da bi se na nama naučili, kaj pomeni pregovor: »Ne prek tega, kar je napisano!« Nihče med vami naj se ne napihuje v prid enega proti drugemu. Kdo ti namreč more dati prednost? Kaj imaš, česar bi ne bil prejel? Kaj se ponašaš, kakor bi ne bil prejel, če si pa prejel? Vi ste že nasičeni, vi ste že obogateli. Brez nas ste zakraljevali. O, da bi bili res zakraljevali, tako bi tudi mi z vami prišli do kraljevanja. Občutek imam namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor da smo obsojeni na smrt, kakor da smo postali igralci, ki zabavajo svet, angele in ljudi. Mi smo zaradi Kristusa nespametni, vi pa v Kristusu pametni. Mi slabotni, vi močni. Vi slavni, mi zaničevani. Prav do tega trenutka smo lačni in žejni, revno oblečeni smo, tepejo nas, iz kraja v kraj begamo, trudni smo, ker delamo z lastnimi rokami. Kadar nas sramotijo, blagoslavljamo, kadar nas preganjajo, prenašamo, kadar nas preklinjajo, odgovarjamo blágo. Postali smo kakor smeti sveta, kakor odpadek vseh, do tega trenutka. Tega vam ne pišem zato, da bi vas sramotil, marveč da bi vas kot svoje ljube otroke posvaril. Čeprav bi namreč imeli na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz. Prosim vas torej, posnemajte me. Tudi Timóteja, svojega dragega zvestega sina v Gospodu, vam zato pošiljam. On vam bo priklical v spomin moja pota v Kristusu Jezusu, ki jih učim povsod po vseh Cerkvah. Ker pa so nekateri mislili, da me k vam ne bo, so postali prevzetni. Pa bom prav kmalu prišel, če bo Gospod hotel, in bom pozvedel ne le, kaj ti prevzetneži govorijo, ampak kaj zmorejo. Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v dejanju. Kaj vam je po volji? Naj pridem k vam s palico ali z ljubeznijo in krotkim srcem? Slišim o nečistosti med vami, in sicer o taki, kakršne niti med pogani ni, tako da nekdo živi z ženo svojega očeta. Vi se pa celo bahate, namesto da bi bili žalostni in bi tistega, ki to grdobijo počne, pognali iz svoje srede. Res sem telesno odsoten, toda v duhu sem navzoč. Zato sem — kakor če bi bil pri vas — v imenu našega Gospoda Jezusa že sklenil: ko bomo zbrani vi in moj duh, bom tega, ki to počne, v môči našega Gospoda Jezusa izročil satanu v telesno pogubo, da bi se njegova duša rešila na Gospodov dan. Ni lepo, da se ponašate. Mar ne veste, da ščepec kvasu prekvasi vse testo! Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, saj ste opresni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je namreč darovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in malopridnosti, ampak z opresniki čistosti in resnice. Pisal sem vam v pismu: »Ne družite se z nečistniki.« Pa nisem mislil na nečistnike tega sveta ali na lakomnike in roparje in na malikovalce na splošno, ker bi sicer morali vi oditi s tega sveta. Sedaj pa vam pišem: ne družite se s takim, ki se ima za brata, pa je nečistnik ali lakomnik ali malikovalec ali obrekljivec ali pijanec ali ropar. S takim niti ne jejte skupaj! Sicer pa, čemú naj bi jaz sodil tiste, ki so zunaj? Mar ne sodite tudi vi le tiste, ki so znotraj? One zunaj bo sodil Bog. »Izločite hudobneža iz svoje srede!« Kako si upa kdo izmed vas, ki ima tožbo zoper drugega, iskati pravico pred nepravičnimi in ne pred svetimi? Mar ne veste, da bodo svet sodili sveti? In če boste vi sodili svet, ste mar nevredni, da bi bili sodniki v majhnih rečeh? Ali ne veste, da bomo sodili angele, pa ne bi vsakdanjih reči? Kako da v pravdah o vsakdanjih rečeh postavljate za sodnike take, ki v Cerkvi nimajo ugleda? Povem vam, da vas je lahko sram. Potemtakem med vami ni nobenega modrega, ki bi mogel razsojati med svojimi brati. Pa se pravda celo brat z bratom, in še pred neverniki! Sploh je za vas sramotno že to, da se pravdate. Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj si raje ne pustite jemati? Ne, vi sami delate krivico in kradete, in sicer takim, ki so vaši bratje. Ali ne veste, da krivičniki ne bodo deležni božjega kraljestva? Ne motíte se! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotníki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči božjega kraljestva. In taki ste bili nekateri. Toda umili ste se, se posvetili in opravičenje dosegli v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. »Vse mi je dovoljeno,« toda ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje storil za nepotrebno. Telo ni za nečistost, ampak za Gospoda, Gospod pa je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje! Ali bom vzel Kristusove ude in iz njih napravil ude za hotníco? Nikakor! Mar ne veste, da tisti, ki se druži s hotníco, postane z njo eno telo! Saj je rečeno: »Dva bosta eno telo.« Kdor pa se z Gospodom druži, je z njim en duh. Bežíte pred nečistostjo! Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. Mar ne veste, da je vaše telo, ki ga imate od Boga, tempelj Svetega Duha, ki je v vas! Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu. Zdaj pa k vprašanjem iz vašega pisma. »Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika.« Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta posvetila molitvi. Potem pa bodita zopet skupaj, da vaju zaradi vajine zdržnosti ne bi skušal satan. To pa velja kot privolitev, ni pa ukaz. Želel pa bi, da bi bili vsi ljudje kakor jaz. Toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden takó, drugi takó. Povem pa neporočenim in vdovam, da je zanje dobro, če ostanejo kakor jaz. Če pa se ne morejo obvladati, naj se poročijo, ker je boljše, da se poročijo, kakor da bi jih žgalo. Zakonskim pa naročam — ne jaz, temveč Gospod — naj se žena ne loči od moža. Če pa se že loči, naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča. Drugim pravim jaz, ne Gospod: če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna živeti z njim, naj jè ne odpušča, in če ima kakšna žena nevernega moža, pa je ta voljan živeti z njo, naj moža ne odpušča. Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po možu. Sicer bi bili vaši otroci nečisti, tako pa so sveti. Če pa se neverni hoče ločiti, naj se loči. Brat ali sestra v takih primerih nista suženjsko vezana. Bog vas je namreč poklical k miru. Kaj veš, žena, če boš rešila moža, ali kaj veš, mož, če boš rešil ženo. Sicer pa naj vsak živi tako, kakor mu je odmeril Gospod in kakor je koga poklical Bog. Tako ukazujem po vseh Cerkvah. Kdor je bil poklican obrezan, naj tega ne taji. Kdor je bil poklican neobrezan, naj se ne dá obrezati. Obreza ni nič, tudi neobrezanost ni nič, pač pa spolnjevanje božjih zapovedi. Vsak naj ostane v tistem stanu, v katerem je bil poklican. Si bil suženj, ko si bil poklican? Nič ne maraj za to. Nasprotno, če bi tudi mogel postati svoboden, raje še živi kot suženj. Suženj, ki ga je Gospod poklical, je namreč Gospodov osvobojenec, in prav tako je tisti, ki ga je poklical kot svobodnega, Kristusov suženj. Za visoko ceno ste bili odkupljeni, zato ne bodite sužnji ljudem. Bratje, vsak naj ostane pred Bogom v tistem stanu, v katerem je bil poklican. Glede deviških nimam Gospodovega naročila, dajem pa nasvet, ker sem prejel milost od Gospoda, da sem vreden zaupanja. Mislim, da je to dobro zaradi sedanje stiske, da je torej dobro, če človek živi tako. Če si vezan na ženo, ne išči razveze, če nisi vezan na ženo, žene ne išči. Pa tudi če se oženiš, ne grešiš; in če se deviška omoži, ne greši, vendar bodo taki morali prenašati hude preskušnje. Jaz pa vam bi rad prizanesel. To pa vam povem, bratje, da je čas kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, veseljaki, kakor da ne bi bili veseli, trgovci, kakor da ne bi imeli lastnine, in tisti, ki ta svet uživajo, kakor da ga ne bi uživali, zakaj podoba tega sveta je minljiva. Želim pa, da bi bili vi brez skrbi. Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je posvetno, kako bi ugajal ženi, in je razdeljen. Neomožena ali samska skrbi za to, kar je za Gospoda, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Tista pa, ki je omožena, skrbi za svetne reči, za to, kako bi ugajala možu. To pa pravim vam v korist, nikakor ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu. Če kdo misli, da bi svoje dekle spravil v sramoto, ko bi se postarala, in se mora za nekaj odločiti, naj stori, kakor se je odločil. Greši ne. Omoži naj se. Kdor pa je v svojem srcu trden in ga nič ne priganja ter obvlada svojo voljo in je odločen v svojem srcu, da bo za svoje dekle skrbel, bo storil prav. Kdor torej omoži svoje dekle, stori prav, kdor pa jè ne omoži, stori še bolje. Žena je vezana, dokler njen mož živi. Če pa mož umrje, je prosta. Naj se omoži, s komer hoče, da se le v Gospodu. Bolj srečna pa bo, če bo ostala takó, po mojem nasvetu. Mislim pa, da imam tudi jaz božjega Duha. Glede malikom darovanega mesa! Vemo, da imamo vsi spoznanje. Spoznanje sámo napihuje, zida pa ljubezen. Če kdo misli, da kaj vé, še ni spoznal, kakor bi bilo treba vedeti. Če pa kdo ljubi Boga, ga tudi Bog pozna. O jedeh, ki so bile darovane malikom, pa vemo to: noben malik ne biva v svetu in noben bog; samo Eden je. Čeprav je veliko tako imenovanih bogov na nebu in na zemlji — in res je veliko bogov in gospodarjev — pa je vendar za nas en Bog, Oče, od katerega je vse, mi pa zanj, in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem. Vendar nimajo vsi spoznanja. Nekateri namreč, ki so bili vse do tega trenutka navajeni na malika, jedo meso, kot da bi bilo darovano malikom. In tako se njihova vest omadežuje, ker je pač slabotna. Toda jed nas ne bo približala Bogu. Če namreč ne jemo, nismo nič slabši, in če jemo, nismo nič boljši. Pazíte pa, da zavest o vaši svobodi ne bo v spotiko slabotnim! Če namreč kdo opazi tebe, ki imaš spoznanje, kako sediš v malikovalnici za mizo, ali ga ne bo njegova vest zavêdla, da bo jedel, kar je darovano malikom, ker je pač slaboten? Tako bo pač zaradi tvojega spoznanja propadel slabotni brat, ki pa je Kristus zanj umrl. Če tako grešite proti bratom in s tem prizadenete njihovo slabotno vest, grešite proti Kristusu. Zato pa: če jed pohujša mojega brata, nikoli več ne bom jedel mesa, da ne pohujšam svojega brata. Mar nisem svoboden! Mar nisem apostol! Mar nisem videl Jezusa, našega Gospoda! Ali niste vi moje delo v Gospodu? Če nisem apostol drugim, sem pa vendar vam! Vi ste namreč pečat mojega apostolstva v Gospodu. Moj zagovor pred tistimi, ki me tožijo, je ta: Ali res nimamo pravice jesti in piti? Ali nimamo pravice s seboj vzeti žensko kot sestro, kakor drugi apostoli in Gospodovi bratje in Kéfa? Ali samó jaz in Bárnaba nimava pravice, da bi opustila ročno delo? Kdo je že kdaj služil vojaščino na svoje stroške? Kdo nasadi vinograd in ne uživa njegovega sadu? Kdo pase čredo in ne uživa mleka od črede? Govorim po človeško. Mar ne pravi tega tudi postava? V Mojzesovi postavi namreč piše: »Ne natikaj volu torbe, kadar mane.« Pa je bil Bog res v skrbeh za vole? Mar ne govori prav o nas? Dà, zaradi nas je bilo zapisano, da mora orač orati v upanju in mlatič upati na delež. Če smo torej mi vam sejali duhovne dobrine, ali bi bilo preveč, če bi želi vaše zemeljske dobrote? Če so pri vas drugi deležni te pravice, ali jè nismo toliko bolj mi? Vendar nismo izkoristili te pravice. Nasprotno, vse prenašamo, da le ne bi povzročili kakšne ovire Kristusovemu evangeliju. Ali ne veste, da tisti, ki skrbijo za bogoslužje, živijo od svetišča in da dobijo delež pri oltarju tisti, ki delajo pri oltarju. Tako je tudi Gospod določil, naj tisti, ki oznanjajo evangelij, živijo od oznanjevanja evangelija. Jaz pa se s tem nisem okoristil. Tudi tega ne pišem zato, da bi take pravice uveljavljal. Raje bi umrl kakor … No, nihče mi ne bo vzel tega ponosa! Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, ker mi je naložena dolžnost. Zakaj gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal. Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel pravico do plačila. Če pa tega ne delam na lastno pobudo, mi je zaupano poslanstvo. Kaj je torej moje plačilo? To, da oznanjam evangelij zastonj in da pri tem ne uveljavljam svojih pravic, ki mi gredo iz oznanjevanja evangelija. Čeprav sem neodvisen od vseh, sem vendar služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. Tistim, ki so brez postave, kakor bi bil sam brez postave. Pa nisem brez božje postave, ker sem pod Kristusovo postavo, da bi pridobil tiste brez postave. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih vsaj nekaj rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub. Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec naj se odpove vsemu, oni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom. V sužnosti ga držim, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim. Nočem namreč, bratje, da vi ne bi vedeli, da so bili naši očetje pod oblakom in da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, in ta skala je bil Kristus. Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so namreč v puščavi. To se je zgodilo v zgled nam, da mi ne bi drveli za hudim, kakor so oni. Ne bodite malikovalci, kakor so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: »Ljudje so sedli jest in pit in vstali, da bi se zabavali.« Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. Ne preskušajmo Kristusa, kakor so nekateri izmed njih izzivali in so jih pomorile kače. Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pokončevalec uničil. To se je ónim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, ki smo dočakali dopolnitev časov. Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. Saj vas je zgrabila le skušnjava, ki ne presega človeških moči. Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez vaše moči, ampak bo ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali. Zato, preljubi, bežite od malikovanja, saj govorim razumnim ljudem. Sami pa presodite, kaj govorim. Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha. Glejte Izraelov rod! Mar niso tisti, ki uživajo od daritev, deležni oltarja? Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se daruje malikom, da je morda malik sam nekaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar darujejo, darujejo hudim duhovom in ne Bogu. Nočem pa, da bi vi postali družabniki hudih duhov. Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha hudih duhov, ne morete biti deležni Gospodove mize in hkrati mize hudih duhov. Ali hočemo izzivati Gospoda? Ali smo močnejši od njega? »Vse je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse je dovoljeno,« toda ni vse ustvarjalno! Nihče naj ne misli nase, marveč na bližnjega. Vse, kar je na trgu naprodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti, »zakaj Gospodova je zemlja in vse stvari na njej.« Če vas kdo izmed nevernikov povabi in bi radi šli, jejte vse, kar postavijo pred vas. Nič se ne sprašujte glede vesti! Če pa bi vam kdo rekel: »To je darovano bogovom,« ne jejte zaradi tistega, ki vas je opozoril in zaradi vesti. Tu pa ne mislim na vašo vest, ampak vest bližnjega. Le čemú bi vest drugega presojala mojo zavest svobode? Če pa se udeležim pojedine in se zahvalim, zakaj bi me kdo zaradi tega obiral, če sem se zahvalil? Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v božjo slavo. Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne božji Cerkvi! Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa nimam pred očmi svoje koristi, ampak to, da bi se mnogi zveličali. Posnemajte mene, kakor jaz posnemam Kristusa! Hvalim vas, ker se me vedno spominjate in ker se držite izročil, kakor sem vam jih dal. Hočem pa, da veste: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženski je moški, glava Kristusu pa Bog. Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela sramoto svoji glavi. Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to isto, kakor če bi bila ostrižena. Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še ostriže! Če je pa za žensko sramotno, da bi se ostrigla ali obrila, naj se pokriva. Moškemu ni treba, da bi si glavo pokrival, ker je podoba in odsev Boga. Ženska pa je odsev moškega. Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega, in ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega. Zato mora imeti na glavi pokrivalo, ker se tako vedejo angeli, sicer pa v Gospodu ni ženske brez moškega in ne moškega brez ženske. Kakor namreč ženska izvira iz moškega, tako moški prejme življenje od ženske, vse je pa od Boga. Sami presodite, ali se spodobi, da bi ženska razoglava molila Boga! Ali vas ne uči že narava sama, da je za moškega nespodobno, če si pusti dolge lase, ženski pa v čast, če ima dolge lase. Njej so namreč dani dolgi lasje za ogrinjalo. Če bi kdo rad ugovarjal, mi te navade nimamo, božje Cerkve pa tudi ne. Ko vam to naročam, vas ne morem pohvaliti. Ne shajate se namreč tako, da bi se poboljšali. Slabši postajate. Najprej tole: slišim, da so med vami razprtije, kadar se zberete pri bogoslužju. Deloma verjamem. Med vami pač morajo biti ločíne, da bodo med vami izstopali tudi tisti, ki so zanesljivi. Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo, saj se vsem mudi pojesti svojo večerjo in je tako eden lačen, drugi pa že pijan. Mar nimate domov, da bi jedli in pili? Ali hočete zaničevati božjo Cerkev in sramotiti tiste, ki nimajo? Kaj naj vam rečem? Naj vas hvalim? V tem vas ne hvalim. Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza, sklenjena z mojo krvjo. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in takó jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če se ne zaveda, da je to Gospodovo telo. Med vami je veliko slabotnih in bolehnih in veliko jih spi. Ko bi sami sebe presojali, bi ne bili sojeni. Če pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili s svetom vred obsojeni. Bratje moji! Kadar se shajate k jedi, počakajte drug drugega! Če je kdo lačen, naj jé doma, da se ne boste shajali v obsodbo. Drugo bom uredil, ko pridem. Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. Zato vam pravim, da nihče, ki govori v božjem Duhu, ne reče: »Preklet bodi Jezus,« in nihče ne more reči »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razodetje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu po istem Duhu beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu darovi ozdravljanja, drugemu čudežna moč, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa dela isti Duh, ki daje vsakomur, kakor hoče. Kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so eno, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu namreč smo bili vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni iz enega uda, ampak iz več. Če bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. Če bi uho reklo: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. Kje bi bil sluh, če bi bilo vse telo oko! Kje bi bil vonj, če bi bilo vse telo sluh! Tako pa je Bog vse posamezne ude v telesu razpostavil, kakor je hotel. Ko bi bilo vse skupaj en sam ud, kje bi bilo telo! Tako pa je veliko udov, telo pa je eno. Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vas.« Še več, telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tistim, ki se nam zdijo na našem telesu manj vredni časti, izkazujemo večje spoštovanje in z manj uglednimi lepše ravnamo. Naši ugledni udje pa ničesar ne potrebujejo. Dà, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razdvojenosti, marveč da bi udje enako skrbeli drug za drugega. Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje. Vi ste pa Kristusovo telo in vsak zase ud. Tisti, ki jih je Bog v Cerkvi postavil, pa so: prvič apostoli, drugič preroki, tretjič učitelji, potem darovi moči, potem darovi ozdravljanja, pomaganja, vodenja in različnih jezikov. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali imajo vsi čudežne moči, ali imajo vsi darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike, mar jih vsi razlagajo? Hrepenite pa po večjih darovih! Pokazal vam bom namreč še odličnejšo pot. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vso vednost in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, pa ne bi imel ljubezni, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne dá razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, vednost bo prešla, kajti nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo minilo nepopolno. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem dal slovo temu, kar je otroškega. Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam nepopolno, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen. Prizadevajte si za ljubezen! Hrepenite po duhovnih darovih, posebno še, da bi prerokovali. Kdor namreč govori z darom jezika, ne govori ljudem, temveč Bogu. Nihče ga namreč ne razume, ker v Duhu govori o skrivnosti. Kdor pa prerokuje, govori ljudem in jih spodbuja, osrčuje in tolaži. Kdor govori z darom jezika, oblikuje sam sebe, kdor pa prerokuje, gradi Cerkev. Želim, da bi vi vsi govorili z darom jezikov, še bolj pa, da bi prerokovali. Večji je namreč tisti, ki prerokuje, kakor tisti, ki govori z darom jezikov, razen če tudi razlaga in tako gradi Cerkev. Kaj bi vam koristil, bratje, če bi prišel k vam in govoril z darom jezikov, pa vam ne bi povedal ne razodetja ne spoznanja ne prerokbe ne nauka! Podobno je z neživimi stvarmi, ki dajejo glas, kakor sta piščal in citre. Kako bomo razumeli, kaj igra piščal ali kaj igrajo citre, če ne dasta različnih glasov! Kdo se bo pripravil za boj, če trobenta ne bi dala razločnega glasu. Tako tudi vas ne bodo mogli razumeti, kaj pravite, če z darom jezika govorite nerazumljive besede. V zrak boste govorili. Kdo vé, koliko vrst jezikov je na svetu, pa ni nobeden nerazumljiv. Če torej ne vem, kaj pomeni glas, bom za tistega, ki govori, tujec, in tisti, ki govori, bo zame tujec. Tako se tudi vi, ker hrepenite po duhovnih darovih, potrudite, da boste obilno koristili pri graditvi Cerkve. Kdor torej govori z darom jezika, naj prosi, da bi mogel tudi razlagati. Če namreč molim z darom jezika, moli moj duh, toda moj razum ostane brez sadu. Kaj torej? Molil bom v duhu, molil pa tudi z razumom. Prepeval bom v duhu, prepeval pa tudi z razumom. Zakaj če moliš zahvalno molitev v duhu, kako bo mogel preprost človek na tvojo zahvalno molitev reči »amen«, ko pa ne vé, kaj govoriš. Res da se ti lepo zahvaljuješ, a drugemu to ni v spodbudo. Hvala Bogu, bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov, toda v Cerkvi hočem raje povedati pet razumljivih besed, da bi tudi druge poučil, kakor pa na tisoče besedí v daru jezika. Bratje, ne bodite otroci glede razumnosti. V hudobiji le bodite otroški, glede razumnosti pa bodite odrasli. V postavi piše: »V tujih jezikih in z ustnicami tujcev bom govoril temu ljudstvu, pa me tudi tako ne bodo poslušali,« govori Gospod. Zato dar jezikov ni znamenje za vernike, temveč za nevernike, preroštvo pa ni znamenje za nevernike, temveč za vernike. Če bi se torej zbrala na istem kraju vsa Cerkev in bi vsi govorili z darom jezikov, pa bi vstopili neuki in neverni, ali ne bodo rekli, da blaznite? Če pa bi vsi prerokovali in bi vstopil kakšen neveren ali neuk človek, bi ga vsi opominjali in presojali. Tedaj se bodo razkrile skrivnosti njegovega srca. Padel bo na obraz, molil Boga in priznal, da je resnično Bog v vas. Kaj torej, bratje? Kadar se shajate, vsak nekaj prispeva: ta pesem, oni nauk, eden razodetje, drugi dar jezika, tretji razlaganje. Vse pa naj bo v spodbudo. Če kdo govori z darom jezika, naj nastopita dva ali kvečjemu trije, in sicer po vrsti, eden pa naj razlaga. Če razlagalca ni, naj na shodu molči, govori pa sebi in Bogu. Od prerokov naj spregovorijo dva ali trije, drugi pa naj razsojajo. Če pa pride razodetje drugemu, ki sedi, naj prejšnji umolkne. Vsi morete prerokovati, in sicer po eden, da se bodo vsi učili in vsi prejeli spodbudo. Duhovi prerokov se namreč prerokom podrejajo, kajti Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru. Kakor v vseh Cerkvah svetih, naj žene na shodih molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti. Podložne naj bodo, kakor pravi tudi postava. Če pa se hočejo v čem poučiti, naj doma vprašajo svoje može, ker ne bi bilo lepo, če bi žena imela besedo v cerkvi. Ali je božja beseda od vas izšla, ali je morda dospela samo do vas? Če kdo misli, da je prerok ali da je navdihnjenec, naj spozna, da je to, kar vam pišem, Gospodova zapoved. Če pa kdo tega ne spozna, tudi sam ne bo spoznan. Zato si prizadevajte, bratje moji, da bi prerokovali, govoriti z darom jezikov pa tudi ne branite. Vse naj poteka spodobno in urejeno. Spominjam vas pa, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter vztrajate v njem. Po njem ste na poti zveličanja, če se ga trdno držite, kakor sem vam ga oznanil, razen če ste zaman postali verni. Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v knjigah Svetega pisma. Pokopan je bil. Tretji dan je vstal, kakor je v knjigah Svetega pisma. Prikazal se je Kéfu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še sedaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev. Po božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni ostala brez sadov. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne le jaz, ampak božja milost, ki je z menoj. Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste vero sprejeli. Če oznanjamo, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna. To pa bi tudi nas napravilo za lažnive božje priče, ker smo proti Bogu pričali, da je obudil Kristusa, ki ga potemtakem ni obudil, če je res, da mrtvi ne vstajajo. Če torej mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tostranskega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvenec Kristus, potem pa tisti, ki bodo Kristusovi ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev. Spodnesel bo vsakršno poglavarstvo in sleherno oblast in moč, kraljevanje pa izročil Bogu Očetu. Zakaj on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod svoje noge. Kot zadnji sovražnik pa bo uničena smrt, zakaj »vse je položil pod njegove noge«. Ko pa pravi, da mu je vse podvrženo, je jasno, da razen tistega, ki mu je vse podvrgel. Ko mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem. Kaj bi sicer koristili mrtvim tisti, ki se dajejo krstiti zanje? Če sploh mrtvi ne vstajajo, čemú se dajejo še krstiti zanje? Čemú se tudi mi vsak trenutek izpostavljamo nevarnosti! Dan za dnem sem v smrtni nevarnosti. Tako to drži, bratje: kakor je res, da sem v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, na vas ponosen! Kaj mi koristi, če sem se v Efezu »boril z zvermi,« kakor temu pravijo? Če mrtvi ne vstajajo, »jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli.« Nikar se ne dajte zapeljati! Slaba družba pokvari dobre nravi. Zares se streznite in ne grešite! Nekateri namreč ne poznajo Boga. Sram vas bodi, da moram tako reči. Pa bo kdo rekel: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?« Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In to, kar vseješ, ni prihodnja rastlina, ampak golo zrno pšenice ali česa drugega. Bog pa mu dá steblo, kakor je sklenil, in sicer vsakemu izmed semen lastno steblo. Niso vsa živa bitja iz istega mesa, ampak je drugo pri ljudeh, drugo pa meso pri živini, drugo je ptičje meso, drugo pa ribje. So nebesna in zemeljska telesa. Toda drug je sijaj nebesnih, drug zemeljskih teles. Drug je sijaj sonca in drug sijaj lune, drug sijaj zvezd. Pa še zvezda se od zvezde razlikuje po sijaju. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Kar sejemo v nečasti, vstaja v slavi. Kar sejemo v slabosti, vstaja v môči. Sejemo zemeljsko telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja zemeljsko telo, obstaja tudi duhovno. Tako tudi piše: Prvi »človek« Adam »je postal živo bitje,« poslednji Adam pa oživljajoč duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je zemeljsko, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo imeli podobo zemeljskega, bomo imeli tudi podobo nebeškega. To pa povem, bratje: meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva, pa tudi minljivost ne podeduje neminljivosti. Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili, hipoma, kakor bi trenil z očmi, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali neuničljivi in mi bomo spremenjeni. Zakaj to, kar je uničljivo, si mora obleči neuničljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je uničljivo, obleklo neuničljivost, in kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo spolnila beseda, ki je zapisana: » Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vedno uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Glede nabirke za svete pa storite tudi vi, kakor sem naročil Cerkvam v Galatíji. Vsak prvi dan v tednu naj vsak izmed vas doma deva na stran in zbira, kolikor more, da ne bodo zbirali šele tedaj, ko pridem. Ko pa pridem, bom tiste, ki jih boste priporočili, s pismom poslal, da bodo odnesli vaše darove v Jeruzalem. Če pa bo primerno, da bi šel tudi jaz, bodo šli z menoj. K vam bom prišel, ko bom končal pot po Makedoniji; potovati namreč nameravam skozi Makedonijo. Morda bom ostal pri vas ali celo prezimil, da me boste opremili za pot, kamor bom pač šel. Tókrat vas namreč nočem obiskati le mimogrede. Upam namreč, da bom nekaj časa ostal pri vas, če bo Gospod dovolil. V Efezu bom ostal do binkošti. Odprla so se mi velika in pomembna vrata, pa tudi nasprotnikov je veliko. Če pride Timótej, glejte, da bo pri vas brez strahu, ker dela za Gospoda kakor jaz. Nihče naj ga torej ne prezira. V miru ga opremite za pot, da pride k meni, ker ga pričakujem z brati. Glede brata Apóla pa tole: silno sem ga prosil, da bi šel z brati k vam, pa ga nikakor ni bila volja, da bi šel zdaj. Pride pa, ko bo utegnil. Budni bodite, bodite trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. Prosim vas, bratje: vi veste, da je Stefanájeva hiša prvenec Aháje in da so se posvetili službi svetim. Tudi vi ubogajte take in vsakega, ki sodeluje z njimi in se trudi. Veselim se, da so pri meni Stefaná in Fortunát in Ahájik, ker so nadomestili vašo odsotnost. Poživili so namreč mojega in vašega duha. Zato take spoštujte! Pozdravljajo vas Cerkve v Aziji. Iskreno vas v Gospodu pozdravljata Akvila in Príska s Cerkvijo, ki se zbira v njuni hiši. Pozdravljajo vas vsi bratje. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Pozdrav z mojo, Pavlovo roko. Če kdo ne ljubi Gospoda, bodi izobčen! Maránata. Milost Gospoda Jezusa z vami. Moja ljubezen z vami vsemi v Kristusu Jezusu! Pavel, po božji volji apostol Kristusa Jezusa, in brat Timótej božji Cerkvi, ki je v Korintu, kakor tudi vsem svetim, ki so po vsej Aháji: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa! Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki stiski, tako da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski, in sicer s spodbudo, s kakršno nas same Bog spodbuja. Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega vse meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba. Če smo v stiskah, smo v vašo tolažbo in odrešenje. Če nas kaj spodbuja, nas spodbuja v vašo tolažbo, ki pomaga, da potrpežljivo prenašate isto trpljenje, ki ga prenašamo tudi mi. Naše zaupanje v vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja. Nočemo namreč, bratje, da vi ne bi vedeli za našo stisko, ki nas je zadela v Aziji. Čez mero in čez naše moči nas je potrlo, tako da smo obupali celo nad življenjem. Dà, sami sebi smo že izrekli smrtno obsodbo, tako da nismo več zaupali vase, ampak v Boga, ki obuja mrtve. Le on nas je rešil iz tako velike nevarnosti. In še nas bo reševal. Vanj zaupamo, da nas bo še rešil. V tem nas z drugimi tudi vi podpirate z molitvijo. In tako se bo v mojem imenu veliko ljudi zahvaljevalo za milostni dar, ki nam je bil podeljen. Naš ponos je v tem, kar govori naša vest, in sicer: v svetu in še posebno pri vas smo se vêdli preprosto in z iskrenostjo, ki jo daje Bog, torej ne v posvetni modrosti, ampak po božji milosti. Pišemo vam namreč samo to, kar lahko v pismu berete in razumete. Seveda pa upam, da boste do dna razumeli, saj ste nas deloma že razumeli, da smo tudi mi vam v ponos, kakor boste vi nam v ponos na dan našega Gospoda Jezusa. V tem prepričanju sem hotel najprej priti k vam, da bi vi v drugo prejeli milost. Od vas sem hotel odpotovati v Makedonijo in iz Makedonije zopet k vam, da bi me vi preskrbeli za potovanje v Judejo. Sem mar res lahkomiselno ravnal, če sem se odločil tako? Mar po človeško sklenem, kar sklenem? Je pri meni moj »dà« hkrati »ne«? Bog mi je priča, da naša beseda do vas ni »dà« in hkrati »ne«. Saj Božji Sin Jezus Kristus, ki smo ga med vami oznanili jaz in Silván in Timótej, ni »dà« in hkrati »ne«. V njem je samo »dà«. Vse božje obljube imajo v njem svoj »dà«. Zato se po njem dviga k Bogu v slavo tudi naš »amen«. Nas in vas utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog, ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha. Boga kličem za pričo in prisegam pri svojem življenju, da v Korint nisem šel samo zato, ker sem vam prizanašal. Saj vendar ne maramo gospodovati nad vašo vero, nasprotno, zavzeti smo za vaše veselje. V veri ste namreč že utrjeni. Vendar sem sklenil sam pri sebi: v drugo k vam ne bom hodil, da bi vas žalostil. Če vam jaz povzročam žalost, le kdo bo razveselil mene, če ne tisti, ki mu jaz povzročam žalost? In prav zato vam pišem, da mi ob mojem prihodu ne bi povzročili žalosti tisti, ki bi me morali razveseliti. O vas vseh sem namreč prepričan, da je moje veselje tudi veselje vas vseh. Pišem vam namreč v veliki stiski in tesnobi srca in v mnogih solzah, vendar ne zato, ker bi vas hotel prizadeti, ampak da bi spoznali ljubezen, ki jo imam prav posebno do vas. Če je kdo povzročil žalost, jè ni povzročil le meni, ampak deloma vsem vam, čeprav ne bi rad pretiraval. Za takega zadostuje tista kazen, ki mu jo naloži skupnost. Zato mu raje odpustite in ga potolažite, da se tak človek morda ne bi pogreznil v preveliko žalost. Zato vas prosim, da ga ponovno vzljubite. Saj sem vam bil prav zato tudi pisal, da bi spoznal in preskusil, če ste res poslušni. Komur namreč vi odpustite, odpuščam tudi jaz. Če pa jaz kaj odpustim in kar odpustim, odpustim zaradi vas pred Kristusom, da nas ne bi ukanil satan. Njegove namere pa nam niso neznane. Ko sem prišel v Troádo, da bi oznanjal Kristusov evangelij, in so mi bila v Gospodu vrata odprta, za svojega duha nisem našel miru, ker nisem našel svojega brata Tita. Zato sem se poslovil od njih in odšel v Makedonijo. Hvala Bógu, ki nas po Kristusu kar naprej venča z zmagoslavjem in ki po nas razširja po vseh krajih prijeten vonj njegovega spoznanja. Pred Bogom smo namreč prijeten Kristusov vonj med tistimi, ki so na poti zveličanja, in tistimi, ki so na poti pogubljenja, za ene vonj po smrti, ki vodi v smrt, za druge vonj po življenju, ki vodi v življenje. Le kdo je zmožen za tolikšno poslanstvo? Vsaj mi nismo kakor množica tistih, ki kupčujejo z božjo besedo. Mi govorimo iskreno, kakor iz Boga, pred Bogom, v Kristusu. Mar začenjamo znova sami sebe priporočati? Mar res potrebujemo, kakor nekateri, priporočilna pisma za vas ali pa od vas? Naše pismo ste vi; pismo, ki je zapisano v naših srcih in ga poznajo in berejo vsi ljudje. Znano je, da ste Kristusovo pismo, ki sem ga pisal jaz in ga nisem pisal s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table človeških src. Zaupanje, ki ga imamo po Kristusu v Boga, je takšno, da nismo sami od sebe zmožni, da bi se sami nase zanašali, ampak vse zmoremo v Bogu. On nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja. Če je bila že služba, ki vodi v smrt, v črkah vklesana v kamen, obdana s takšnim sijajem, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi sijaja na obličju, čeprav je bil minljiv, kako ne bo še bolj obdana s sijajem služba Duha? Če je bila sijajna že služba, ki je vodila v obsodbo, je tembolj sijajna služba, ki vodi v pravičnost. Pa saj v tem primeru zaradi tega neizmernega sijaja oni sijaj sploh ni sijaj. Če je bilo namreč sijajno že to, kar naj bi izginilo, je toliko bolj sijajno to, kar ostane. Ker imamo torej tako veliko upanje, živimo v popolnem zaupanju, in ne kakor Mojzes, ki si je zagrinjal obraz, da Izraelovi sinovi ne bi uzrli konca tega, kar mineva. Toda njihov um je otopel. Vse do današnjega dne namreč še leži isto zagrinjalo nad branjem Stare zaveze neodgrnjeno, ker ga odgrinja šele Kristus. Dà, vse do danes leži na njihovem srcu zagrinjalo, kadarkoli berejo Mojzesa. Samo če se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo. Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov duh, tam je svoboda. Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom kakor ogledalo odsevamo Gospodovo slavo, se spreminjamo v isto podobo, iz sijaja v sijaj, kakor deluje v nas Gospodov Duh. Ker imamo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni, to službo, ne omagujemo. Odrekli smo se skrivnih del, ki bi se jih morali sramovati. Ne ravnamo zvijačno, tudi ne pačimo božje besede, marveč oznanjamo resnico in se pred Bogom priporočamo vsaki človeški vesti. Če je pa naš evangelij zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil um, tako da jim ne zasveti luč evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga. Saj ne oznanjamo sebe, ampak Gospoda Jezusa Kristusa, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa. Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, da bi jasno spoznali veličastvo Boga, ki žari na obrazu Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta obilna moč od Boga in ne od nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, a nismo pobiti. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo Jezusovo življenje. Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu. Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje. Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: »Veroval sem, zato sem govoril,« tudi mi verujemo in zato tudi govorimo. Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in hkrati z vami postavil predse. Vse prenašamo zaradi vas, da bi milost po mnogih obogatila češčenje in prekipela v božjo slavo. Zato ne zgubljamo poguma. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša sedanja lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave, ker ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je bežno, kar pa se ne vidi, je večno. Vemo namreč to: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih božjo zgradbo, hišo, ki je niso naredile človeške roke in je večna. Zato tudi v tem svojem stanju hrepenimo in si vroče želimo kar po vrhu obleči naše nebeško bivališče, seveda, če se tudi izkažemo, da smo oblečeni in ne goli. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in tlači nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi kar povrh oblekli, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. Tisti pa, ki nam je to željo vsadil, je Bog, in on nam je za jamstvo dal Duha. Vedno smo polni zaupanja, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v telesu, saj le v veri potujemo in ne v gledanju. Vendar zaupamo in si želimo, da bi se izselili iz telesa in se vselili h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, bodisi da živimo v telesu bodisi da se izselimo. Vsi se bomo namreč morali prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo. Ker torej vemo, kaj je strah pred Gospodom, skušamo ljudi prepričevati. Bog pa nas pozna in upamo, da nas pozna tudi vaša vest. S tem se vam nočemo ponovno opravičevati, marveč vam ponujamo oporo, da boste lahko ponosni na nas, da boste imeli kaj odgovoriti tistim, ki so ponosni le na zunaj, v srcu pa ne. Če sem bil namreč ves iz uma, sem bil zaradi Boga, če pa smo pametni, smo zaradi vas. Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal. Zato odslej nikogar več ne poznamo po človeško. Čeprav smo Kristusa poznali po človeško, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo! Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave. Vsekakor pa je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih grehov, nam pa naložil, da oznanimo besedo sprave. V Kristusovem imenu smo torej poslani, kakor če bi Bog opominjal po nas: v Kristusovem imenu vas prosimo, spravite se z Bogom. Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas napravil greh, da bi mi v njem postali božja pravičnost. Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo: božje milosti vendar ne boste prejemali kar tjavdan! Pravi namreč: »Ob času milosti te uslišim in na dan rešitve ti pomagam.« Glejte, zdaj je čas milosti! Glejte, zdaj je dan rešitve! V ničemer ne dajemo nobenega pohujšanja, da se naša služba ne bi grajala, ampak se v vsem vedemo kot božji služabniki: v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v nesrečah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v prečutih nočeh, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, z velikodušnostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desnici in levici, v časti in ponižanju, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljivci, a vendar resnicoljubni, kakor nepoznani, a vendar poznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor pretepeni, a ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse. Korinčani! Naša usta so vam govorila odkrito, naše srce je na široko odprto. V meni ni pretesno za vas, je pa zame tesno v vas. Kakor otrokom vam povem: povrnite tudi vi meni z enako odprtostjo! Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki! Kaj imata namreč skupnega pravičnost in krivičnost? Kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliárjem? Kaj imata skupnega vernik in nevernik? Kaj ima božje svetišče skupnega z maliki? Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: »Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Zato pojdite iz njihove družbe in se ločite od njih!« Tako pravi Gospod. »In nečistega se ne dotikajte! In jaz vas bom sprejel. In jaz vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere,« tako govori vsemogočni Gospod. Take obljube torej imamo, predragi. Zato se očistimo vseh človeških madežev in madežev duha in v božjem strahu dopolnjujmo svoje posvečenje! Imejte srce za nas! Nikomur nismo storili krivice, nikomur nismo naredili škode, nikogar nismo prevarali. Tega ne pravim zato, da bi vas obsojal, saj sem že prej povedal, da ste z mojim srcem povezani na življenje in smrt. Silno zaupam v vas, zelo sem ponosen zaradi vas. Pri vsej svoji stiski sem poln tolažbe in prekipevajočega veselja. Tudi po prihodu v Makedonijo nismo imeli nobenega pokoja. Na vse načine nas je tlačilo: zunaj boji, znotraj strah. Toda Bog tolaži potrte in potolažil nas je s Titovim prihodom, pa ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki ste mu jo dali vi. Pripovedoval nam je namreč o vašem hrepenenju, o vaši žalosti in o vaši vnemi zame. In tako sem bil še bolj vesel. Čeprav sem vas s prejšnjim pismom užalostil, mi tega ni žal … Čeprav mi je bilo hudo — vidim namreč, da vas je tisto pismo vsaj za nekaj časa užalostilo — sem zdaj vesel, pa ne zato, ker sem vas spravil v žalost, ampak zato, ker je žalost v vas sprožila spreobrnitev. Užalostili ste se namreč po božji volji in tako od nas niste trpeli nobene škode. Žalost, ki je po božji volji, namreč rodi stanovitno spreobrnitev, ki pelje v zveličanje, svetna žalost pa povzroči smrt. Prav to, da ste bili žalostni po božji volji, glejte, kakšno gorečnost vam je obrodilo; poleg tega pa še opravičevanje, nejevoljo, strah, hrepenenje, gorečnost, pa tudi kazen. Vsekakor ste sami dokazali, da ste v tej stvari nedolžni. Čeprav sem vam torej pisal, nisem zaradi tistega, ki je storil krivico, tudi ne zaradi tistega, ki je krivico trpel, marveč zato, da bi se pred Bogom zavedali, kako vneti ste zame. Zato smo potolaženi. Poleg te tolažbe pa nas je še bolj razveselilo to, da je bil vesel Tit, ker ste vi vsi poživili njegovega duha. Če sem namreč pred njim kdaj pokazal, da sem na vas ponosen, me zdaj ni sram. Nasprotno, kakor smo vam povedali vse po resnici, tako se je tudi naš ponos na vas izkazal pred Titom za utemeljenega. Njegovo srce vam je še posebej naklonjeno, ko se spominja ubogljivosti vas vseh, ker ste ga v spoštljivem strahu sprejeli. Vesel sem, da se lahko na vas popolnoma zanesem. Bratje, spregovoriti vam hočem o božji milosti, ki je bila dana Cerkvam v Makedoniji. Čeprav so izkusile mnoge stiske, sta njihovo prekipevajoče veselje in njihovo skrajno uboštvo prerasli v njihovo bogato radodarnost. Po svojih močeh in — za pričo sem — celo čez svoje moči so iz lastnega nagiba dajali, nas pa vneto prosili, da bi smeli sodelovati pri podpiranju svetih. Proti našemu upanju so najprej sebe podarili Gospodu, nato pa po božji volji nam, tako da smo prosili Tita, naj pri vas to delo ljubezni tudi izpelje, kakor ga je bil že začel. In kakor imate vsega v obilju, vero, besedo in spoznanje, vsakršno gorečnost in ljubezen, ki smo jo prebudili v vas, tako se tudi odlikujte v tem dobrem delu. Tega ne pravim, ker bi vam hotel ukazovati, ampak da bi po vzoru drugih tudi vi meni dokazali pristnost svoje ljubezni. Saj vendar poznate plemenitost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu. V tem vam svetujem: za vas je koristno, da stvar, ki ste jo lani ne le začeli, ampak tudi želeli, zdaj še uresničite. Tako se bo tudi pripravljenost volje uresničila po vaših močeh. Kdor ima namreč dobro voljo, je kljub pomanjkanju dobrodošel s tistim, kar ima. Ne gre namreč za to, da bi sebe obremenjevali, ko pomagate drugim. Za enakost gre. Naj v sedanjih okoliščinah vaše obilje olajša njihovo pomanjkanje, da bo nekoč tudi njihovo obilje olajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti, kakor je pisano: »Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor je malo, ni imel premalo.« Hvala Bogu, ki je Titu položil v srce enako vnemo za vas. Res je ustregel moji prošnji, ker pa je bil že sam zelo vnet, je po svojem nagibu prišel k vam. Z njim pa pošiljamo brata, ki ga zaradi evangelija hvalijo vse Cerkve. Pa ne le to. Cerkve so nam ga tudi izvolile za popotnega tovariša pri tej nabirki, ki smo jo mi prevzeli Gospodu samemu v čast in da bi dokazali našo dobro voljo. Seveda pa se varujemo, da nam ne bi kdo naprtil kakega očitka zaradi teh obilnih darov, ki smo jih prevzeli. Saj skrbimo za dobro ne le v očeh Gospoda, ampak tudi v očeh ljudi. Z njima pošiljamo našega brata, ki smo ga v mnogih stvareh velikokrat preskusili in spoznali za vnetega, zdaj pa je še bolj vnet zaradi velikega zaupanja, ki ga ima do vas. Če gre za Tita, je moj tovariš in sodelavec za vas. Če gre za naša brata, sta odposlanca Cerkvá, Kristusova slava. Izkažite jim vpričo Cerkvá svojo ljubezen in potrdite, da sem ponosen na vas! Ni potrebno, da bi vam pisal, kako naj bi podpirali svete. Poznam vašo dobro voljo, ki jo vam v čast hvalim pred Makedonci. Pravim jim, da je Ahája že od lani pripravljena in da je vaša vnema izzvala tudi mnogo drugih. Vendar pošiljam brate zato, da se ne bi v tem zaman ponašal z vami in da bi bili, kakor sem že povedal, res pripravljeni, da glede tega ne bi doživel sramote, saj bi jo tudi vi, če namreč z menoj pridejo Makedonci in bi vas dobili nepripravljene. Zato sem menil, da moram prositi brate, naj gredo pred nami k vam in vnaprej zberejo vaš obljubljeni obilni dar, tak, ki bo zbran iz velikodušnosti in ne iz stiskaštva. To pa rečem: kdor na redko seje, bo tudi pičlo žel, kdor pa na gosto seje, bo tudi bogato žel. Vsak naj dá, kakor se je v srcu odločil, pa ne čemerno ali na silo, zakaj Bog ljubi veselega darovalca. Bog pa vas more obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in bo še obilno ostalo za vsakršno dobro delo, kakor je pisano: »Razdelil je, dal ubogim, njegova pravičnost ostane vekomaj.« Tisti, ki sejalcu priskrbi seme, bo priskrbel tudi kruh za živež in pomnožil bo vaše seme ter pospeševal sadove vaše pravičnosti. Dovolj ste bogati, da ste lahko tako radodarni, da boste po nas dajali Bogu zahvalo. Zakaj daritvena služba v tej nabirki ni le v tem, da rešuje pomanjkanje pri svetih, temveč v tem, da se Bogu daje večja zahvala. Če se namreč v tej dobrodelnosti skažete, bodo Boga poveličevali zaradi vaše poslušnosti, ki jo izkazujete Kristusovemu evangeliju, in zaradi vaše vzajemne radodarnosti do njih in do vseh. Pa še molili bodo za vas in vas radi imeli zaradi obilne milosti, ki vam jo je naklonil Bog. Hvala Bogu za njegov neizrekljivi dar! Jaz sam, Pavel, ki sem sicer tako popustljiv, dokler sem med vami, od daleč pa do vas pogumen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim in prosim: uredite, da ne bom osebno prisiljen pokazati neustrašeno odločnost, s katero mislim resno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živim po človeško. Res živimo po človeško, a se ne bojujemo po človeško. Orožje našega bojevanja ni človeško, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Naklepe uničujemo in vsakršno prevzetnost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in podvržemo vsak razum pokorščini do Kristusa. Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, brž ko bo vaša poslušnost popolna. Samo to vidite, kar je pred očmi. Če je kdo prepričan, da je Kristusov, naj sam še enkrat premisli, da smo prav tako kakor on tudi mi Kristusovi. Tudi če bi se še bolj ponašal s svojo oblastjo, ki jo je dal Gospod v vaše napredovanje in ne v vaše uničenje, me ne bo sram. Naj se nikar ne zdi, da vas hočem strašiti s pismi. Resda pravijo: »Pisma so ostra in krepka, ko je osebno navzoč, pa je šibek in njegova beseda zanič.« Tak naj se zaveda: kakršni smo v pismih z besedo, kadar smo odsotni, takšni smo tudi v dejanju, kadar smo navzoči! Vsekakor se ne drznemo primerjati ali šteti med tiste nekatere, ki priporočajo sami sebe. Taki so prav zato nespametni, ker sami sebe po sebi merijo in presojajo. Mi pa se ne bomo hvalili čez mero temveč le v mejah tistega, kar nam je odmeril Bog, merilo vsega. To pa je v tem, da smo prišli tudi do vas. Nikakor se namreč ne povzdigujemo čez mero, kot da ne bi bili prišli do vas, saj smo vendar s Kristusovim evangelijem dospeli tudi k vam. Nikakor nismo čez mero ponosni na tuje prizadevanje. Upamo pa, da bomo zaradi vaše rastoče vere pri vas presegli naša dosedanja merila, tako da bomo oznanili evangelij onkraj vaših mejá, ne da bi se hvalili z delom, ki so ga na tujem področju opravili drugi. Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu. Zakaj potrjen ni tisti, ki sam sebe priporoča, ampak tisti, ki ga priporoča Gospod. Ko bi vi le mogli prenesti kanček moje nespameti! Pa saj me tudi prenašate. Do vas čutim nekakšno božjo ljubosumnost. Vse sem namreč storil, da bi vas zaročil in pripeljal kot čisto devico edinemu možu, Kristusu. Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od iskrene vdanosti do Kristusa, kakor je kača s svojo zvijačo preslepila Evo. Če namreč pride kdo in oznanja drugega Jezusa, ki ga mi nismo oznanili, ali če prejmete drugega Duha, ki ga niste prejeli, ali drug evangelij, ki ga niste slišali, seveda voljno prenašate. Vendar mislim, da v ničemer ne zaostajam za vélikimi apostoli. Čeprav sem kot govornik šibek, pa nisem v spoznanju. To smo vam med vsemi vsestransko dokazali. Morda sem se pa tedaj pregrešil, ko sem se ponižal, da bi vas dvignil, tedaj, ko sem vam brez plačila oznanjal božji evangelij? Druge Cerkve sem oškodoval in od njih dobil sredstva za preživljanje, da bi lahko služil vam. Ko sem bil pri vas in sem trpel pomanjkanje, nisem bil nikomur v breme. Kar mi je namreč manjkalo, so dodali bratje, ki so prišli iz Makedonije. Skratka, varoval sem se in se bom še varoval, da vam ne bi bil v breme. Pri Kristusovi resnici, ki je v meni, vam povem, da mi nič ne bo utišalo tega ponosa v pokrajinah Aháje. Zakaj? Ker vas morda ne ljubim? To vé Bog. Kar zdaj delam, bom delal še naprej, da spodnesem oporo tistim, ki iščejo pretvezo, da bi se lahko ponašali z istim kakor jaz. Taki so namreč lažni apostoli, nepošteni delavci, ki si nadevajo krinko Kristusovih apostolov. Toda to ni nič čudnega, saj si tudi sam satan nadeva krinko angela luči. Nič posebnega torej ni, če si tudi njegovi hlapci nadevajo krinko pravičnih služabnikov. Toda njihov konec bo po meri njihovih del. Ponavljam: nihče naj ne misli, da sem nespameten! Sicer pa, kar imejte me za nespametnega, da se bom tudi jaz malce pohvalil. Kar mislim povedati, tega ne bom govoril v Gospodu, marveč kakor v blodnji, iz tistega lažnega ponosa. Ker se že mnogi hvalijo po človeško, se bom tudi jaz. Saj voljno prenašate nespametne vi, ki ste pametni! Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vas kdo ovira, če se kdo povišuje, če vas kdo udari po obrazu. V svojo sramoto govorim, kakor da bi bil res šibek. V čemer si kdo upa — še zmeraj govorim v blodnji — si upam tudi jaz. So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovi potomci? Jaz tudi. So Kristusovi služabniki? V blodnji govorim: jaz še bolj! V hujših naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj ko štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil v nevarnostih na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnosti pred rojaki, v nevarnosti pred neverniki, v nevarnosti v mestu, v nevarnosti v samoti, v nevarnosti na morju, v nevarnosti med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan na dan zaposluje, skrb za vse Cerkve. Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz? Kdo se pohujšuje, da mene ne bi žgalo? Ko bi se bilo že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. Bog in Oče Gospoda Jezusa, ki je hvaljen na veke, vé, da ne lažem. V Damasku je dal namestnik kralja Haréta zastražiti mesto Damaščanov, da bi me ujel, pa so me v košu spustili skozi okno po zidu, da sem ušel njegovim rokam. Ali se je res treba hvaliti? To sicer nič ne koristi, vendar povem še o videnjih in razodetjih Gospoda. Poznam človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzdignjen do tretjega neba — ali v telesu, ne vem, ali zunaj telesa, ne vem. To vé Bog. Vem tudi, da je bil ta človek vzet v nebesa — ali v telesu ali zunaj telesa, ne vem. To vé Bog. Ta je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dano govoriti. S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabostmi. Če bi se že hotel hvaliti, ne bi bil nespameten, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. Da se pa ne bi zaradi izrednih razodetij prevzel, mi je bil dan v telo trn, satanov angel, ki me tepe, da se ne bi prevzel. Zato sem trikrat prosil Gospoda, da bi ga odstranil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se v težavah utrjuje.« Zato se bom zelo rad ponašal z težavami, da bi v meni delovala Kristusova moč. Vesel sem torej težav, žalitev, nesreč, preganjanj in stisk za Kristusa. Zakaj močan sem tedaj, ko sem slaboten. Zdaj sem pa res nespameten. Toda vi ste me prisilili! V resnici bi vi morali govoriti meni v prid, saj nisem v ničemer zaostal za vélikimi apostoli, čeprav nisem nič. Tista znamenja, ki so znamenja apostola, to je znamenja, čudeži in moči, so se namreč med vami stalno dogajala. V čem ste bili na slabšem kakor druge Cerkve? Samo v tem, da vam jaz nisem bil v breme. Odpustite mi to krivico! Glejte, zdaj se že v tretje odpravljam k vam, vendar vam ne bom v breme, ker ne iščem vaših dobrin, ampak vas. Niso namreč otroci dolžni zbirati prihranke za starše, ampak starši za otroke. Sam bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom razdal za vaše duše. Ali me boste zato manj ljubili, če vas pa jaz tako zelo ljubim? Pa naj bo! V breme vam nisem bil. Recimo pa, da sem vas — prekanjen, kakor sem — ujel v precep! Ali sem vas morda izkoristil po kom od tistih, ki sem jih poslal k vam? Naprosil sem bil Tita in z njim poslal brata. Morda vas je ukanil Tit? Mar nisva hodila v istem duhu in po istih stopinjah? Ali ste že dolgo prepričani, da se pred vami zagovarjamo? Ne, pred Bogom v Kristusu govorimo in vse, preljubi, v vašo spodbudo. Bojim se namreč, da vas morda ob prihodu ne dobim takšnih, kakršne si vas želim, in da boste vi mene našli takšnega, kakršnega si ne želite. Bojim se, da bo med vami pričkanje, nevoščljivost, razdraženost, prepirljivost, opravljanje, podpihovanje, napihovanje in upornost. Bojim se, da bi me ob ponovnem prihodu moj Bog med vami ponižal in bi moral objokovati mnoge, ki so prej grešili, pa se za nečistost in prešuštvovanje in razuzdanost, ki so jo zagrešili, niso spokorili. V tretje zdaj prihajam k vam. »Vsaka stvar se bo odločila na izjavo dveh ali treh prič.« Napovedal sem bil že, in kakor tedaj ob drugem obisku, tudi zdaj v odsotnosti napovedujem tistim, ki so prej grešili in vsem drugim: ko pridem, ne bom več prizanašal, ker sami zahtevate dokaz, da v meni govori Kristus. Ta pa vam ne bo prizanesel, ampak vam bo dokazal svojo moč. Res, križan je bil zaradi slabosti, toda živí iz božje moči. Tudi mi smo slabotni v njem, a pred vami bomo živi z njim zaradi božje moči. Sami se preverite, ali ste verni. Preskušajte se! Ali se res ne zavedate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa že preskušnje niste prestali! Upam pa, da boste spoznali, da smo mi preskušnjo prestali. Boga prosimo, da bi vi ne storili nič hudega. Ni nam do tega, da bi se mi skazali kot preskušene, ampak samo do tega, da bi vi delali dobro, čeprav bi mi veljali za nepreskušene. Ničesar namreč ne zmoremo proti resnici, smo pa za resnico. Veseli smo, kadar smo mi slabotni, vi pa močni. Zato tudi prosimo za vašo složnost. To v odsotnosti pišem zato, da ne bom navzoč nastopal ostro z oblastjo, ki mi jo je dal Gospod, da bi zidal, ne pa podiral. Končno, bratje, veselite se, spopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, varujte mir, pa bo Bog ljubezni in miru z vami. Pozdravite drug drugega s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vsi sveti. Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi! Pavel, apostol ne po človeški pobudi ne po človeškem posredovanju, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih, in vsi bratje, ki so z mano, Cerkvam v Galatíji: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa! On je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče, kateremu bodi slava na veke vekov! Amen. Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju. Sicer pa drugega evangelija dejansko ni. Pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo zavržen! Kakor smo poprej rekli, tako pravimo ponovno: Če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo zavržen! Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi hotel ugajati še ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik. Izjavljam vam torej, bratje: Evangelij, ki sem ga oznanil, ne izvira od človeka. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v ljudstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Toda Bog, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical s svojo milostjo, je sklenil razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani. Tedaj se nisem šel posvetovat z nobenim človekom, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se nemudoma odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kéfom, in sem ostal pri njem petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. To, kar vam pišem, vam pred Bogom zagotavljam, da ni laž. Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilíkije. Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Slišali so le: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, sedaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.« In slavili so Boga zaradi mene. Po štirinajstih letih sem spet šel z Bárnabom gor v Jeruzalem. S sabo sem vzel tudi Tita. Šel pa sem po nekem razodetju. Predložil sem jim evangelij, ki ga oznanjam med pogani, in še posebej najuglednejšim osebam, da bi morda ne tekel ali da ne bi bil tekel v prazno. Tako takrat niti Tit, ki je bil z menoj, ni bil prisiljen, da bi se dal obrezati, čeprav je bil Grk. Sicer pa so se bili tam vrinili lažni bratje, da bi prežali na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in da bi nas usužnjili. Vendar se jim nismo uklonili niti za trenutek, da bi med vami obstala resnica evangelija. Tisti pa, ki so veljali za ugledne — kakšni so nekoč bili, me ne zanima, saj Bog ne gleda na osebo — tisti torej, ki so veljali za ugledne, mi niso ničesar dodatno naložili. Nasprotno: ko so uvideli, da je bil meni zaupan evangelij za neobrezane, kakor je bil Petru za obrezane — zakaj tisti, ki je bil usposobil Petra za oznanjevanje med obrezanimi, je usposobil tudi mene za oznanjevanje med pogani, — in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kéfa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Bárnabu desnico v znamenje vzajemnosti; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane. Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev. In to sem si zelo prizadeval storiti. Ko pa je prišel Kéfa v Antiohíjo, sem se mu v obraz uprl, ker je delal narobe. Preden so namreč prišli nekateri, ki so bili z Jakobom, je jedel s pogani. Ko pa so prišli, se je začel poganom umikati in se jih ogibati, in sicer iz strahu pred obrezanimi. Z njim vred so se potajili tudi drugi Judje, tako da se je celo Bárnaba dal zavesti od njihove dvoličnosti. Ko pa sem videl, da ne stojijo pokončno v resnici evangelija, sem rekel Kéfu vpričo vseh: »Če ti, ki si Jud, živiš po pogansko in ne po judovsko, kako hočeš prisiliti pogane, da bi živeli po judovsko?« Mi, ki smo po rodu Judje in ne grešni pogani, vemo, da človeka ne opravičujejo dela postave, ampak edinole vera v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave, saj noben človek ne bo opravičen po delih postave. Če pa se mi, ki iščemo opravičenje v Kristusu, tudi sami izkažemo za grešnike, je mar Kristus služabnik greha? Nemogoče! Če namreč znova zidam to, kar sem porušil, se izkažem za prestopnika. Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel za Boga. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. Ne zametujem božje milosti; zakaj če opravičenje prihaja po postavi, potem je Kristus umrl zaman. O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani? Rad bi zvedel od vas samo tole: Ste prejeli Duha, ker ste delali po postavi, ali ker ste bili poslušni oznanjevanju? Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom? Ste toliko pretrpeli zaman? Ko bi vsaj bilo zaman! Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to dela zato, ker ste delali po postavi, ali ker ste bili poslušni oznanjevanju? Tako je bilo z Abrahamom, ki je veroval Bogu in mu je bilo to všteto v pravičnost. Spoznajte vendar, da so Abrahamovi sinovi tisti, ki verujejo. Sveto pismo je predvidelo, da bo Bog opravičil narode po veri, zato je napovedalo Abrahamu veselo novico: V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi. Potemtakem so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo. Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Zakaj pisano je: Preklet naj bo vsak, ki ne vztraja pri izpolnjevanju vsega, kar je zapisano v knjigi postave. Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere. Postava pa je nekaj drugega kot vera. Ampak: Kdor jo bo spolnjeval, bo živel od nje. Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave s tem, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu. To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel po Kristusu Jezusu k poganom in da bi mi po veri prejeli Duha, ki nam je bil obljubljen. Naj vam, bratje, postrežem z navadnim zgledom. Pravnomočne oporoke nihče ne bo razveljavljal ali ji kaj dodajal, čeprav je samo človeško delo. No, obljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu zarodu. Sveto pismo ne pravi »in zarodom«, kakor če bi šlo za mnoge, ampak in tvojemu zarodu, tako da gre za enega; in ta je Kristus. Pravim pa tole: Če je Bog prej naredil oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita. Zakaj če dediščina izvira iz postave, ne izvira iz obljube; Bog pa je pokazal Abrahamu svojo naklonjenost s tem, da mu je dal obljubo. Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel zarod, kateremu je bila dana obljuba, razglasili pa so jo angeli po sredniku. Kjer je samo eden, ni srednika. Bog pa je eden. Je torej postava zoper božje obljube? Nikakor ne! Zakaj opravičenje bi dejansko izviralo iz postave le, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. Tako pa je Sveto pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico. Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa božji sinovi. Zakaj vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni več moškega ne ženske: zakaj vsi ste eno v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamov zarod, po obljubi pa dediči. Mislim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče. Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni naravnim zakonom. Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, podvrženega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi tako prejeli posinovljenje. Da pa ste sinovi, se vidi iz tega, da je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič, kakor je hotel Bog. Toda tedaj ste služili bogovom, ki to dejansko niso, ker pač niste poznali Boga. Sedaj pa ne samo, da Boga poznate, ampak še več, tudi Bog vas pozna. Kako se torej morete obračati nazaj k tistim slabotnim in bednim prvinam, ki jim hočete spet služiti? Obhajate dneve, mesece, leta. Bojim se za vas, da sem se morda zaman trudil za vas. Bodite kakor jaz, bratje, prosim vas, ker sem jaz postal kakor vi. Nič hudega mi niste prizadeli. Veste, da sem bil takrat, ko sem vam prvikrat oznanjal evangelij, bolan. Ta bolezen vam je bila v preskušnjo, a me zaradi nje niste ne zaničevali ne zavrgli, temveč ste me sprejeli kot božjega angela, kot Kristusa Jezusa. Kje je torej tisto vaše navdušenje? Lahko vam namreč zagotovim, da bi si takrat oči izdrli in mi jih dali, ko bi bilo mogoče. Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico? Oni se zavzemajo za vas, a ne pošteno; hočejo vas namreč odtrgati, da bi se navezali nanje. Lepo pa je, da ste zmerom pozorni name in ne samo, kadar sem navzoč pri vas, otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus. V tem trenutku bi bil rad pri vas in bi vam rad spregovoril z drugačnim glasom, ker ne vem, kaj naj storim z vami. Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: Ne slišite, kaj pravi postava? Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne. Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil na ravni narave, sin pa, rojen iz svobodne, na ravni obljube. To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sínajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára. Hagára je prispodoba Sínajske gore, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred. Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati. Pisano je namreč: »Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš! Zavriskaj od veselja ti, ki ne poznaš porodnih bolečin! Zakaj veliko otrok bo imela zapuščena, več kakor tista, ki ima moža.« Vi pa, bratje, ste kakor Izak sinovi obljube. In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj. Toda kaj pravi Sveto pismo? » Odpôdi deklo in njenega sina, zakaj sin dekle nikakor ne bo dedoval s sinom svobodne.« Zaradi tega, bratje, nismo sinovi dekle, temveč svobodne. Kristus nas je osvobodil, da bi ostali svobodni. Zatorej stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: Če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil. In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo. Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: zgubili ste milost. Duh nam daje, da od vere pričakujemo opravičenje, v katero upamo. Saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni. Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. Peščica kvasa skvasi vse testo. Jaz upam v Gospodu za vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdorkoli. Če pa jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? V tem primeru je bilo pohujšanje križa odpravljeno. O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, tudi dali skopiti! Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu v ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim torej: Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa. Zakaj meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč medsebojno nasprotujeta, tako da ne delate tega, kar bi hoteli. Toda če se daste voditi duhu, niste pod postavo. Sicer pa so dela mesa znana. To so: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstvo, nevoščljivost, pijančevanje, žretje in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali božjega kraljestva. Sad duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki so Kristusovi, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo iz duha, tudi delajmo po duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki imate duha, opomnite z vso krotkostjo. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Zakaj če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe. Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; vsak bo namreč nosil svoje breme. Kdor prejema pouk v božji besedi, naj vse, kar ima, deli s tistim, ki ga poučuje. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v duha, bo od duha žel večno življenje. Ne naveličajmo se, ko delamo dobra dela; zakaj če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa bratom v veri. Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. Tisti, ki se delajo lepe v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Zakaj niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvar. Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad božjim Izraelom. Za naprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti, jaz namreč nosim Jezusova znamenja v svojem telesu. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen. Pavel, po božji volji apostol Kristusa Jezusa, svetim, ki so v Éfezu, in zvestim v Kristusu Jezusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Blagoslovljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, da bi slavili veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu. Po njegovi krvi imamo odrešenje, odpuščanje grehov po bogastvu njegove milosti. To milost je obilno razlil na nas, z vso modrostjo in razumnostjo, ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je bil vnaprej zastavil, da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. V njem smo tudi prišli do dediščine. Zato smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi bili mi, ki smo že prej upali v Kristusa, v hvalo njegovega veličastva. V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, blagovest svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli znamenje Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odrešenje ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva. Slišal sem o tem, kako verujete v Gospoda Jezusa in kako ljubite vse svete. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, da bi ga resnično spoznali. On naj razsvetli oči vašega srca, da bi doumeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine, ki jo daje svetim, kakšno neznansko moč, pač v skladu z njegovo brezmejno mogočnostjo, dobivamo od njega mi, ki verujemo. To je tista mogočnost, ki jo je pokazal v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. Zakaj njegovim nogam je podvrgel vse, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, saj je Cerkev njegovo telo, polnost njega, ki do dna prešinja celotno stvarstvo. Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli po duhu tega sveta, ko ste sledili poglavarju sil v ozračju; ta duh zdaj deluje v upornih ljudeh. Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v poželenju svojega mesa; počenjali smo, kar sta hotela meso in zlo nagnjenje, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil; po milosti ste bili namreč rešeni. Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekovih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar. Tudi niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi jih delali. Zatorej pomnite, da so vas, ki ste po rodu pogani, ti, ki se imenujejo obrezane, a so obrezani samo na telesu, nekoč imenovali neobrezane. Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Kristusa, zunaj Izraelovega občestva in izločeni od dobrin, ki jih je obljubljala zaveza. V svetu ste bili brez upanja in brez Boga. Sedaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Zakaj on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno s tem, da je podrl vmesno pregrado, to je sovraštvo. S svojim mesom je odpravil postavo z njenimi zapovedmi in predpisi, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka. Vzpostavil je mir in po križu spravil oba z Bogom v enem telesu, ko je v svoji osebi uničil sovraštvo. Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Zakaj po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu. Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč ste sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus, ki spopolnjuje celotno zgradbo, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za božje bivališče v Duhu. Zato jaz, Pavel, jetnik Kristusa Jezusa za vas, pogane … mislim, da ste slišali za delovanje božje milosti, ki mi je bila dana v vaše odrešenje. Kakor sem prej na kratko zapisal, mi je bila po razodetju razkrita skrivnost. Če tisto berete, lahko spoznate, kako razumevam Kristusovo skrivnost. Bog je ni oznanil ljudem prejšnjih rodov, kakor jo je zdaj po Duhu razodel svojim svetim apostolom in prerokom. Po njej naj bi pogani postali sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju, katerega služabnik sem postal po daru božje milosti, ki mi je bila dana po delovanju njegove moči. Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom nedoumljivo Kristusovo bogastvo, da vse poučujem o skrivnostnem načrtu, ki je bil od vekov skrit v Bogu, stvarniku vsega. Tako naj bi sedaj Cerkev oznanila vladarstvom in oblastem v nebesih mnogovrstno božjo modrost, in sicer po večnem načrtu, ki ga je Bog izpeljal v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. On nam vliva srčnost, da se po veri vanj bližamo Bogu v popolnem zaupanju. Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava. Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, od katerega izvira vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina …, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega vsakršno spoznanje, tako, da bi zaživeli v vsej božji polnosti. Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar moremo prositi ali misliti, njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove in vse vekove. Amen. Zatorej vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost duha z vezjo miru: eno telo in en duh, kakor ste tudi bili poklicani k enemu upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi ter deluje po vseh in biva v vseh. Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri, s kakršno nas je obdaroval Kristus. Zato je rečeno: »Povzpel se je v višine in odpeljal s sabo ujetnike, dal je darove ljudem.« Kaj pa pomeni beseda »Povzpel se je,« če ne to, da se je prej spustil na zemljo? On, ki se je spustil na zemljo, je isti, ki se je vzdignil čez vsa nebesa, da bi napolnil vse stvarstvo. In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za opravljanje poslanstva pri oblikovanju Kristusovega telesa, to vse dotlej, dokler vsi skupaj ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do svoje polne doraslosti v Kristusu. Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih vpliv človeške zvijačnosti hinavsko zavaja v zmoto, jih premetavajo valovi in sèm ter tja zanaša vsak nazorski veter. Pač pa živímo iz resnice in iz ljubezni, da bomo v vsakem pogledu rasli vanj, ki je glava, Kristus. Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, in vsak posamezni ud prispeva, kakor mu ustreza, tako da gradi sam sebe v ljubezni. Zatorej vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojih misli. Zaradi nevednosti, v kateri ždijo, in zaradi trdote njihovega srca jim je pamet otemnela in so se odtujili božjemu življenju. Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nesramnosti. Vi pa ste se povsem drugače učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, namreč po resnici, ki je v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo slepljive strasti, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki ga je Bog ustvaril v resnični pravičnosti in svetosti. Zato proč z lažjo! Vsakdo naj govori s svojim bližnjim resnico, saj smo udje med seboj. Če se jezite, nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. Kdor je kradel, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela kaj poštenega, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč če imate kakšno dobro, da bo ob potrebi v spodbudo in je v prid tistim, ki poslušajo. Ne žalostite božjega Svetega Duha, s katerim ste bili zaznamovani za dan odrešenja. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, rohnenje in obrekovanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter si drug drugemu odpuščajte, kakor vam je tudi Bog odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in je daroval sam sebe za nas Bogu v blagodišečo daritveno žrtev. Nečistovanje in vsakršna nesramnost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno. Rajši se posvečajte zahvaljevanju! Dobro namreč védite tole: noben nečistnik ali nesramnež ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in božjem kraljestvu. Nihče naj vas ne zavaja s praznim govorjenjem: zakaj vse to kliče božjo jezo nad uporno človeštvo. Zatorej ne imejte s takimi nič skupnega. Nekoč ste bili namreč tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči! Sad luči je namreč v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Iščite, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Zakaj vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno: »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.« Skrbno torej pazíte, kako se vêdete, ne kot nespametni ampak kot pametni. Dobro izrabljajte čas, zakaj dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazsodni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč se napolnjujte z Duhom: skupno molíte psalme, hvalnice in duhovne pesmi! Z vsem srcem prepevajte in slavite Gospoda! V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse. Iz spoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, ker jo je odrešil, saj je njegovo telo. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, potem ko jo je očistil s kopeljo vode in besede, tako da bi imel to Cerkev pred sabo v vsem njenem sijaju, brez madeža, gube ali česa podobnega, namreč sveto in brezmadežno. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč udje njegovega telesa. Zato bo mož zapustil očeta in mater in se navezal na svojo ženo in bosta v dveh eno telo. Ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve. Zatorej naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, zakaj tako je prav. Spoštuj svojega očeta in svojo mater — to je prva zapoved, ki je združena z obljubo — da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne grenite svojih otrok, temveč jih vzgajajte in opominjajte v Gospodovem duhu. Sužnji, ubogajte svoje zemeljske gospodarje kakor Kristusa, z največjo spoštljivostjo, v preprostosti srca. Ne služíte zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi služabniki, ki iz srca spolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Saj veste, da bo vsak prejel od Gospoda po tem, kar bo naredil dobrega, bodisi suženj bodisi svobodnjak. Tudi vi, gospodarji se prav tako vedíte do njih in opustite grožnje, saj veste, da je tako zanje, kakor za vas gospodar v nebesih in da ta gospodar ne dela razlike med ljudmi. Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in njegovi mogočnosti. Nadeníte si celotno božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati zvijačam, ki jih bo pletel hudič. Zakaj naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti gospodovalcem tega mračnega sveta, proti zlohotnim duhovnim silam pod nebesnim oblokom. Zato sezite po božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in v boju obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravice in z nogami, obutimi v pripravljenost, da oznanjate evangelij miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudobnega duha. Vzemite tudi čelado zveličanja in meč duha, kar je božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da bi mi bilo dano, ko bom odpiral usta, da bi neustrašeno oznanjal skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost. Da bi pa tudi vi zvedeli, kako je z mano in kaj delam, vas bo o vsem obvestil Tíhik, ljubljeni brat in zvesti služabnik v Gospodu. K vam ga pošiljam prav zato, da bi zvedeli, kako je z nami, in da bi potolažil vaša srca. Mir bratom ter ljubezen in vero od Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Milost z vsemi, ki z neugasljivo ljubeznijo ljubijo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pavel in Timótej, služabnika Kristusa Jezusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu, ki so v Filípih, skupaj s škofi in diakoni: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadarkoli se vas spominjam, in v sleherni svoji molitvi zmeraj prosim za vas vse, vesel, da od prvega dne vse do danes sodelujete pri oznanjevanju evangelija. Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo izpolnil do dneva Kristusa Jezusa. Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, ki mi je bila dana, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. Zakaj Bog mi je priča, kako rad imam vas vse v ljubezni Kristusa Jezusa. Prosim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem presojanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in tako čisti in neomadeževani dočakali Kristusov dan, obogateni s sadovi pravičnosti, do katerih prihajamo po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo božjo. Hočem, da veste, bratje, da sem s tem, kar se je zgodilo z mano, veliko prispeval k razmahu evangelija: v vsem pretoriju in tudi vsem drugim je postalo očitno, da nosim svoje verige zaradi Kristusa. In večina bratov je zaradi mojih verig opogumljena v Gospodu in si upa še bolj brez strahu oznanjati božjo besedo. Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz nevoščljivosti in iz tekmovalnosti, nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to? Le da se, pa naj bo že na kakršenkoli način, iz preračunljivosti ali iz iskrenosti, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje. Vem namreč, da se bo ta moja zadeva iztekla v mojo rešitev, ker boste zame molili in ker mi bo pomagal Duh Jezusa Kristusa. Željno pričakujem in se nadejam, da ne bom v ničemer osramočen, ampak da bo Kristus kakor zmeraj tudi zdaj v vsej polnosti poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo. Zakaj živeti je zame Kristus in umreti dobiček. Če pa živeti v telesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem. Razklan sem namreč med dvojim: z ene strani hrepenim, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše; z druge strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem telesu. Zagotovo vem, da bom ostal in bom še naprej v pomoč vam vsem, tako da boste napredovali in se veselili v svoji veri in da se boste še bolj ponašali v Kristusu Jezusu zaradi mene, ko spet pridem k vam. Le da živite tako, kakor je vredno Kristusovega evangelija. Tako bom, bodisi da pridem in vas vidim bodisi da bom odsoten, slišal o vašem zadržanju, kako stojite trdno v enem duhu in kako se enodušno bojujete za vero evangelija, ne da bi se dali v čem ustrahovati nasprotnikom. V tem je zanje znamenje pogube, za vas pa rešitve: in to od Boga. Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite, saj prenašate isti boj, ki ste ga videli na meni in ki ga, kakor veste, še prenašam. Če torej premore kaj opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj skupnost Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, enega duha in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. Potemtakem, moji dragi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, delajte s strahom in s trepetom za svoje zveličanje. Bog je namreč, ki po svojem blagohotnem načrtu zbuja v vas hotenje in delovanje. Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in neomadeževani, čisti božji otroci sredi zvijačnega in pokvarjenega rodu, med katerim morate žareti na svetu kakor zvezde. Držite se besede življenja, da se bom lahko na Kristusov dan pohvalil, da nisem v prazno tekel in se nisem v prazno trudil. Pa tudi če bi moral izkrvaveti pri žrtvovanju in darovanju za vašo vero, se veselim in radujem z vami vsemi. Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj! Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timóteja, tako da bom tudi sam potolažen, ko bom zvedel, kako je z vami. Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi se tako iskreno zavzemal za vaše zadeve, saj vsi po vrsti iščejo svojo korist in ne tega, kar je Jezusa Kristusa. Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju. Upam torej, da ga pošljem takoj, ko ugotovim, kako je z menoj. Vendar zaupam v Gospoda, da bom kmalu prišel tudi sam. Za zdaj se mi je zdelo potrebno, da pošljem k vam brata Epafrodíta, svojega sodelavca in sobojevnika, ki ste ga vi poslali, da bi mi stregel v moji potrebi. Zelo se mu je namreč tožilo po vas vseh, pa še v skrbeh je bil, ker ste bili slišali, da je zbolel. Dejansko je bil zbolel na smrt. Toda Bog se ga je usmilil, pa ne samo njega, ampak tudi mene, da se ne bi zgrinjala name bolečina na bolečino. Poslal sem ga torej čim hitreje, da bi ga spet videli in se razveselili in bi bil tudi jaz sam bolj brez skrbi. Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem in imejte v časti ljudi, kakršen je on, saj se je v svojem delovanju za Kristusa približal smrti, ko je tvegal življenje, da bi storil zame to, česar vi niste mogli storiti. Sicer pa, bratje moji, bodite veseli v Gospodu. Meni ni odveč, vam pa je v prid, da vam pišem iste stvari. Varujte se psov, varujte se sleparjev, varujte se oškrnjencev! Obrezanci smo namreč mi, ki služimo Bogu v njegovem duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu, pri tem pa ne zaupamo sami vase, čeprav bi jaz lahko zaupal tudi sam vase. Če kdo drug misli, da lahko zaupa vase, smem jaz to še bolj: obrezan sem bil osmi dan, sem iz izraelskega ljudstva, iz Bénjaminovega rodu, Hebrejec izmed Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec Cerkve, neoporečen v pravičnosti, ki jo terja postava. Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za odmeček, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem; ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri. Gre za to, da spoznam njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa mu postanem podoben v njegovi smrti in tako upam, da kako pridem do vstajenja od mrtvih. Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti. Pač pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa rečem: pozabljam, kar je za menoj in se stegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Zatorej vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v mislih; če pa kaj drugače mislite, vam bo Bog razodel tudi to. Sicer pa napredujmo v isti smeri od tam, kamor smo prispeli. Vsi skupaj posnemajte mene, bratje, in se ozirajte po tistih, ki se vedejo po zgledu, ki ga imate v nas. Mnogi se namreč vedejo — večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje — kot sovražniki Kristusovega križa. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, ponašajo se s tem, česar bi se morali sramovati, zagledani so v posvetnost. Naša domovina pa je v nebesih, odkoder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z božjo močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu. Zatorej, moji predragi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moja krona, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, preljubi. Opominjam Evódijo in opominjam tudi Sintího, naj živita v lepi slogi v Gospodu. Pa tudi tebe, zvesti sodelavec, prosim, da jima pomagaš, saj sta se z menoj trudili za evangelij, s Klemenom in z drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja. Veselite se v Gospodu, in to zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Ničesar si ne ženite k srcu, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvami, s prošnjami in z zahvalami. In mir, ki ga daje Bog in ki presega vse, kar si lahko predstavljamo, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in ugledno, vse to imejte v mislih. Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami. Močno sem se razveselil v Gospodu, da se je končno le razcvetela vaša skrbnost do mene. Sicer ste jo imeli že prej, a manjkala vam je priložnost. Tega ne pravim, ker bi mi česa manjkalo, saj sem se navadil biti zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti bogat. Na vse mogoče sem se navadil, biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse premorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste mi priskočili na pomoč v moji stiski. Sicer pa prav vi, Filipljani, veste, da na začetku oznanjevanja evangelija, ko sem odpotoval iz Makedonije, nobena Cerkev ni odprla z mano računa o izdatkih in prejemkih, če izvzamem edinole vas. Pa tudi v Tesaloníko ste mi dvakrat poslali, kar sem potreboval. Tega ne govorim, ker bi si želel vašega daru, pač pa si želim čim obilnejšega sadu v vaše dobro. Sicer pa imam vsega dovolj: živim v obilju, odkar sem dobil od Epafrodíta to, kar ste mi poslali v blago dišeč vonj, v prijetno žrtev, ki je Bogu všeč. Moj Bog, bogat, kakor je, bo razkošno potešil vse vaše potrebe v Kristusu Jezusu. Našemu Bogu in Očetu pa bodi slava na veke vekov. Amen. Pozdravite po vrsti vse svete v Kristusu Jezusu. Pozdravljajo vas bratje, ki so z menoj. Pozdravljajo vas vsi sveti, posebno tisti iz cesarjeve hiše. Milost Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom! Pavel, po božji volji apostol Kristusa Jezusa, in brat Timótej svetim v Kolósah in zvestim bratom v Kristusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta. Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, in sicer zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, ko vam je bila oznanjena resnica evangelija, ki je prišel do vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in resnično spoznali božjo milost. O tem vas je poučil Epafra, naš ljubljeni tovariš, ki nas nadomešča kot zvest Kristusov služabnik. On nam je tudi povedal, s kakšno ljubeznijo vas napolnjuje Duh. Zato tudi mi, vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi v polnosti spoznali njegovo voljo, v vsej duhovni modrosti in razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda in njemu všeč, da bi uspevali v vsakršnem dobrem delu in rasli v spoznavanju Boga. Pri tem naj bi vas moč njegovega veličastva tako silno okrepila, da bi bili polni potrpežljivosti in velikodušnosti. Z veseljem se zahvaljujte Očetu, ki vas je usposobil, da ste prejeli delež svetih v svetlobi. On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, Zakaj po njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med vstalimi od mrtvih, tako da je prvi sredi celotnega stvarstva. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo. Saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Tudi vi ste bili nekoč, ko so vam misli tičale v hudobnih delih, odtujeni in sovražni. Zdaj pa vas je Bog s smrtjo njegovega umrljivega telesa spravil s seboj, da bi vas privedel pred svoje obličje svete, brezgrajne in neoporečne, če le ostanete trdni v veri in se ne pustite odtrgati od upanja, ki ga daje evangelij, o katerem ste slišali. Ta evangelij je bil oznanjen vsemu stvarstvu pod nebom, in jaz, Pavel, sem postal njegov služabnik. Zdaj se veselim, ko trpim za vas. S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da vam oznanim polnost božje besede, skrivnosti, ki je bila skozi vekove skrita vsem rodovom in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kako bogata in veličastna je ta skrivnost med pogani, da je namreč Kristus v vas, upanje slave. Njega namreč oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu. V ta namen se tudi trudim in bojujem z močjo, ki mi jo on daje in ki močno deluje v meni. Hočem namreč, da veste, kako se moram bojevati za vas, za one v Laodikéji in za vse, ki me osebno niso videli, da bi potolaženi v svojih srcih, združeni v ljubezni, obogateni z vso polnostjo spoznanja razumeli božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. To pravim, da bi vas nihče ne zavajal s slepivim pregovarjanjem. Zakaj čeprav sem telesno odsoten, sem vendar v duhu med vami in se veselim, ko vidim, kako urejeno je vaše življenje in kako trdna je vaša vera v Kristusa. Naprej torej v Gospodu Kristusu Jezusu, kakor ste ga sprejeli! Živite ukoreninjeni v njem, sezidani na njem, utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame z modrovanjem in s puhlim spretnjačenjem, ravnaje se po človeškem izročilu in po miselnosti tega sveta, ne pa po Kristusu. Zakaj v njem telesno biva vsa polnost božanstva. V njem imate svojo polnost tudi vi, zakaj on je glava vsakršne oblasti in vladarstva. V njem ste bili tudi obrezani, in sicer z obrezo, ki je ni naredila človeška roka, ampak s Kristusovo obrezo, s katero ste slekli svoje meseno telo. S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, ker ste verovali v mogočnost Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi pregreh in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ. Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih izpostavil javnemu zgledovanju, ko je dal, da je Kristus nad njimi slavil zmago. Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot. Zakaj vse te reči so senca prihodnjih, stvarnost pa je Kristus. Ne pustite, da vam vzame nebeško nagrado tak, ki se sam vdaja ponižujočemu češčenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svoji posvetni pameti, namesto da bi se držal glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v božji rasti. Če ste torej s Kristusom odmrli miselnosti sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj se!«? Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške prepovedi in predpisi. S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, ko da gódijo mesu. Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici. Hrepenite po tem, kar je zgoraj, ne po tem, kar je na zemlji. Zakaj umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. Zatorej omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistost, nesramnost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. Vse to kliče božjo jezo na sinove nevere. Takšni ste bili nekoč tudi vi, ko ste živeli v teh zablodah. Sedaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za polno spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. Kjer je to, ni več Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. Kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, vez, ki dela vse popolno. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj v vsem bogastvu prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi hvaležno iz srca prepevajte Bogu. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih. Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, zakaj to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje. Sužnji, ubogajte v vsem svoje zemeljske gospodarje, in sicer ne samo takrat, kadar vas vidijo, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak v iskrenosti srca in v strahu pred Gospodom. Karkoli že delate, delajte iz srca, v zavesti, da delate za Gospoda, ne pa za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služíte Gospodu Jezusu. Zakaj kdor dela krivico, bo požel, kar je krivičnega storil, in sicer ne glede na to, kdo je to bil. Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih. Vztrajajte v molitvi, čujte v njej in se zahvaljujte. Obenem pa molíte tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata za prodor evangelija in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost. Zaradi te skrivnosti sem tudi v verigah: da bi jo le živel tako, kakor jo moram oznanjati! Do tistih, ki so zunaj, se vedíte z modrostjo: pri tem izkoristite vsako priložnost. Vaše govorjenje naj bo zmeraj ljubeznivo, polno zdrave pameti, da boste vedeli, kako morate odgovarjati komurkoli. O vsem, kako gre meni, vam bo poročal Tíhik, ljubljeni brat, zvesti služabnik in sodelavec v Gospodu. Pošiljam ga k vam prav zato, da bi bili poučeni, kako je pri nas, in da bi potolažil vaša srca. Prišel bo skupaj z zvestim in ljubljenim bratom Onézimom, ki je eden izmed vas: natanko vam bosta povedala, kako je tukaj. Pozdravlja vas moj sojetnik Aristárh, poleg njega Bárnabov bratranec Marko; glede tega ste prejeli navodila: če bo prišel k vam, ga lepo sprejmite, in Jezus, imenovan Jústus. Od tistih, ki so iz obreze, so ti edini sodelovali z menoj za božje kraljestvo in mi bili v tolažbo. Pozdravlja vas Epafra, ki je eden izmed vas, služabnik Kristusa Jezusa; on se v svojih molitvah nenehno bojuje za vas, da bi bili popolni in do kraja vdani vsemu, kar hoče Bog. Dajem mu namreč priznanje, da se veliko trudi za vas, za tiste v Laodikéji in za one v Hierápoli. Pozdravljata vas Luka, dragi zdravnik, in Demá. Pozdravite brate v Laodikéji ter Nimfájo in skupnost, ki se shaja v njeni hiši. In ko boste pismo prebrali, poskrbite, da ga bodo prebrali tudi v laodikéjski Cerkvi, pismo, poslano v Laodikéjo, pa preberite tudi vi. Arhípu pa recite: »Glej, da boš dobro opravljal službo, ki si jo sprejel v Gospodu.« Pozdrav je z mojo, Pavlovo, roko. Spominjajte se mojih verig! Milost z vami! Pavel, Silván in Timótej tesaloníški Cerkvi, ki je v Bogu Očetu in v Gospodu Jezusu Kristusu: milost vam in mir! Zmeraj se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. Pred Bogom in našim Očetom imamo neprenehoma v spominu, kako ste dejavni v veri, kako se trudite v ljubezni in kako vztrajno se oklepate upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da vas je on izbral. Zakaj naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in Svetim Duhom ter popolno zanesljivostjo. Saj veste, kako smo nastopali med vami v vaše dobro. In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: oznanilo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha, tako da ste postali zgled vsem verujočim v Makedoniji in v Aháji. Zakaj od vas je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Aháji, ampak se je glas o vaši veri v Boga razširil po vseh krajih, tako da nam o tem ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas, kako ste nas sprejeli in kako ste se spreobrnili k Bogu: odvrnili ste se od malikov, da bi služili živemu in pravemu Bogu ter pričakovali iz nebes njegovega Sina. Tega je obudil od mrtvih, Jezusa, ki nas rešuje pred prihodnjo jezo. Sami namreč veste, bratje, da naš prihod med vas ni bil brez sadu. Nasprotno! Čeprav smo prej doživeli v Filípih, kakor veste, trpljenje in zasramovanje, smo se opogumili v našem Bogu in vam kljub velikemu nasprotovanju oznanili božji evangelij. Zakaj naše oznanjevanje ne izvira ne iz miselnih zablod ne iz nečednih nagibov ne iz zvijačnosti, ampak tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij: pri tem pa ne skušamo ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preizkuša naša srca. Nikoli namreč nismo govorili tako, da bi se prilizovali, kakor veste. Prav tako nam oznanjevanje ni bilo pretveza za pohlep: Bog je priča o tem. Tudi nismo iskali slave pri ljudeh, ne pri vas ne pri drugih, čeprav bi bili lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili. Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo garali: ko smo oznanjali božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme. Vi ste priče in Bog je priča, kako sveto, pravično in neoporečno smo se vêdli do vas, ki ste verovali. Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo. Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste božje oznanilo, ki ste ga prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar dejansko je, kot božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete. Zakaj stopili ste, bratje, na pot božjih Cerkvá, ki so v Kristusu Jezusu v Judeji. Tudi vi ste pretrpeli iste hude reči od lastnih rojakov, kakor one od Judov, torej od njih, ki so celo ubili Gospoda Jezusa Kristusa in preroke in preganjali tudi nas. Ti niso Bogu všeč, nasprotniki so vseh ljudi in nam branijo pridigati poganom, da bi se zveličali. Tako so prignali svoje pregrehe do skrajnosti. Toda jeza nad njimi je že prikipela do vrhunca. Mi pa, bratje, za kratek čas ločeni od vas s telesom, ne pa s srcem, smo si močno prizadevali, da bi videli vaše obličje: tako zelo smo hrepeneli po vas. Zato smo hoteli priti k vam, jaz, Pavel, enkrat, celo dvakrat, a satan nam je to preprečil. Zakaj kdo je naše upanje in naše veselje in venec, s katerim bi se lahko ponašali pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu, če ne prav vi? Vi ste namreč naša slava in naše veselje. Ker nismo več mogli strpeti, smo sklenili ostati v Atenah sami, k vam pa smo poslali Timóteja, našega brata in božjega sodelavca pri Kristusovem evangeliju, da bi vas utrdil in spodbudil v vaši veri, tako da bi se nihče ne pustil vznemirjati v teh stiskah. Sami namreč veste, da je to naš delež: že ko smo bili pri vas, smo vam napovedovali, da bomo trpeli stisko, kakor veste, da se je tudi zgodilo. Zato tudi jaz nisem več strpel in sem dal poizvedeti, kako je z vašo vero, ali vas ni morda skušal skušnjavec in pojde moj trud v nič. Pravkar pa se je vrnil Timótej in nam prinesel veselo sporočilo o vaši veri in o vaši ljubezni in kako nas imate zmeraj v lepem spominu ter nas želite videti, kakor želimo mi vas. Zato, bratje, ste nas s svojo vero potolažili v vsej naši bridkosti in stiski. Saj zdaj spet živimo v polno, da le vi stojite trdno v Gospodu. Le kako naj se zahvalimo Bogu glede vas za vse veselje, ki ga zaradi vas čutimo pred našim Bogom? Noč in dan prosimo z vso gorečnostjo, da bi mogli videti vaše obličje in dopolniti, kar še manjka vaši veri. Sam Bog pa in naš Oče ter naš Gospod Jezus naj usmeri našo pot k vam! Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh, kakor jo čutimo mi do vas, da bi tako utrdil vaša srca, ki naj bodo neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi. Amen. Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu: sicer pa tako živite. Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. Zakaj to je božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v razuzdanem poželenju kakor pogani, ki ne vedo za Boga. Naj v tej stvari nihče ne žali in ne vara svojega brata. Zakaj vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč k svetosti. Kdor torej zametuje te zapovedi, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha. O bratski ljubezni pa ni treba, da vam pišemo: vas same je Bog poučil, da ljubite drug drugega. Sicer to tudi delate do vseh bratov po vsej Makedoniji. Pač pa vas spodbujamo, bratje, da še bolj napredujete. Prizadevajte si živeti brez vznemirjanj, skrbeti za svoja opravila in delati s svojimi rokami, kakor smo vam zapovedali. Tako naj bi spodobno živeli v očeh tistih, ki ne verujejo, in naj ne bi potrebovali nikogar. Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je z umrlimi, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, moramo prav tako verovati, da bo Bog pridružil Jezusu tiste, ki so umrli v veri vanj. Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli umrlih. Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njim odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažite med seboj. Kar pa zadeva čas in trenutek, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami predobro veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. Ko bodo govorili »Mir in varnost,« tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečo, in ne bodo ubežali. Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas Gospodov dan presenetil kakor tat, saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje v zveličanje. Zakaj Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do zveličanja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. Zato tolažite drug drugega in navajajte drug drugega k dobremu, kakor to že delate. Prosimo pa vas, bratje, imejte obzir do tistih, ki s trudom delajo med vami in so vaši predstojniki v Gospodu ter vas opominjajo: zaradi njihovega dela imejte do njih največje spoštovanje in ljubezen. Živite v miru med seboj. Opominjamo pa vas, bratje: opozarjajte malomarne, tolažite malodušne, podpirajte slabotne, bodite potrpežljivi z vsemi. Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsakršnem položaju se zahvaljujte: zakaj to je božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroškega daru ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršnokoli, se vzdržite. Sam Bog miru pa naj vas posveti, da boste popolni. Vse, kar je vašega, duh, duša in telo, pa naj se ohrani neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. Bog, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil. Bratje, molíte tudi za nas. Pozdravite s svetim poljubom vse brate. Rotim vas pri Gospodu, da preberete to pismo vsem bratom. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami. Pavel, Silván in Timótej tesaloníški Cerkvi, ki je v Bogu, našem Očetu in v Gospodu Jezusu Kristusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa. Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera napreduje in vaša medsebojna ljubezen raste. Takó se lahko ponašamo z vami po božjih Cerkvah, ker kažete takšno vztrajnost in takšno vero v vseh preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. V tem je znamenje pravične božje sodbe: po njej boste spoznani za vredne božjega kraljestva, za katero tudi trpite. Pravično je namreč, da Bog povrne s stisko tistim, ki vas stiskajo, vam, ki stisko trpite, pa povrne z olajšanjem, skupaj z nami, ko se bo razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči in bo v žaru plamenov kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa. Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od veličastva svojega obličja in svoje slave, ko bo tisti dan prišel, da se poveliča v svojih svetih in pokaže svoj sijaj v vseh, ki so verovali: in vi ste verovali našemu pričevanju. V ta namen tudi zmeraj prosimo za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in da bi s svojo močjo izpolnil vse vaše hrepenenje po dobrem ter udejanjil vašo vero. Takó bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati in vznemiriti ne od prerokb ne od govoric ne od kakega našega domnevnega pisma, češ da je Gospodov dan pred vrati. Naj vas nihče ne vara, pa naj bo to kdorkoli. Zakaj prej mora priti odpad in se razodeti veliki upornik, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa božje češčenje, takó da se bo celó usedel v božje svetišče in se razkazoval, kakor da je Bog. Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil pri vas? Veste pa tudi, kaj ga sedaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost hudobije je namreč že na delu; treba je samó, da se umakne on, ki jo zadržuje. In tedaj se bo razodel veliki upornik, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda. Ker bo satan sodeloval z njim, bo veliki upornik nastopal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim zlobnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo, ker se niso odprli ljubezni do resnice, po kateri so bili rešeni. Zato jim Bog pošilja hudo blodnjavo, da verjamejo laži: takó bodo obsojeni vsi, ki niso verovali resnici, temveč so pritrjevali hudobiji. Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave Gospoda našega Jezusa Kristusa. Zatorej, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo ter blago upanje, pa naj opogumi vaša srca in jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. Sicer pa, bratje, molíte za nas, da bi se Gospodova beseda širila in poveličevala, kakor se je pri vas, in da bi bili rešeni nepoštenih in pokvarjenih ljudi; nimajo namreč vsi vere. Toda Gospod je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudobcem. Glede vas pa zaupamo v Gospodu, da tudi delate in boste delali, kar vam zapovedujemo. Gospod pa naj vodi vaša srca, da boste ljubili Boga in potrpežljivo pričakovali Kristusa. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa vam naročamo, bratje, da se ogibate vsakega brata, ki živi neredno in ne po izročilu, ki so ga prejeli od nas. Sami namreč veste, kako nas morate posnemati: zakaj nismo med vami postopali brez dela, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trudoma garali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas. Tega vam ne pravim, ker ne bi imeli pravice do tega, ampak zato, da se vam sami postavimo za zgled, ki naj bi ga posnemali. Zakaj ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: Kdor noče delati, naj tudi ne jé. Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v miru delajo in jedo svoj kruh. Vi, bratje, pa se ne naveličajte delati dobro. Če pa kateri ni poslušen temu, kar naročamo v pismu, si ga zapomnite in se ne družite z njim, da ga bo sram. Vendar ga ne imejte za sovražnika, ampak ga opominjajte kot brata. Sam Gospod miru pa naj vam dá mir, in sicer zmeraj in v vseh okoliščinah. Gospod naj bo z vami vsemi. To je moj, Pavlov, svojeročni pozdrav; to je razpoznavno znamenje v vsakem pismu: takó pišem. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi! Pavel, apostol Kristusa Jezusa po naročilu Boga, ki nas je odrešil, in Kristusa Jezusa, ki je naše upanje, Timóteju, pravemu sinu po veri: milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. Kakor tedaj, ko sem odhajal v Makedonijo, te tudi zdaj prosim: ostani v Efezu in ukaži nekaterim, naj ne učijo drugačnega nauka. Naj se ne ukvarjajo z bajkami in brezkončnimi rodovniki. To pospešuje bolj zdrahe kakor božji načrt, ki se uresničuje v veri. Namen te zapovedi pa je ljubezen, ki izvira iz čistega srca, dobre vesti in odkritosrčne vere. Nekateri so se od tega oddaljili in zašli v besedičenje. Hočejo biti učitelji postave, pa sploh ne razumejo, kaj govorijo, niti tega, kar tako vneto zagovarjajo. Vemo, da je postava dobra, če se je kdo drži, kakor je prav. Zavedam se namreč, da postava ni dana za pravičnega, ampak za kršilce postave, za nepokorne, za brezbožne in grešne, za nesvete in posvetne, za ubijalce očetov in mater, za morilce, za nečistnike, za hotníke moških, za prekupčevalce z ljudmi, za lažnivce, za krivoprisežnike in za vse drugo, kar nasprotuje zdravemu nauku. To je nauk, ki se ujema z evangelijem veličastva blaženega Boga, in ta evangelij je bil zaupan meni. Hvaležen sem našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ki mi je dal moč. Ko me je postavil v službo, me je namreč imel za vrednega zaupanja, čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Vendar se me je usmilil, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti. To je bila seveda izredno bogata milost našega Gospoda, z njo pa po Kristusu Jezusu vera in ljubezen. Zanesljiva je ta beseda in zasluži, da jo vsi sprejmejo: Kristus Jezus je zato prišel na svet, da bi odrešil grešnike, med njimi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je prav zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso velikodušnost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj in tako prišli v večno življenje. Kralju vekov, ki je neuničljiv in nevidljiv, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen. Sin Timótej, ko se spominjam prerokb, ki so nekoč spregovorile o tebi, ti polagam na srce to naročilo: z njihovo pomočjo bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom. Med njimi sta Himenáj in Aleksander. Izročil sem ju satanu. Naj se naučita, da ni dovoljeno sramotiti Boga. Predvsem te torej prosim: poskrbi, da boste molili za vse ljudi. Priporočajte jih in se zahvaljujte za vse, za kralje in za vse oblastnike, da bomo mogli res pobožno in dostojno, vendar mirno in varno živeti. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice. Saj je samo en Bog; samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse. To je bilo izpričano v času, ki ga je določil. Za to oznanilo sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola — resnico govorim, ne lažem — za učitelja poganov v veri in resnici. Vsekakor hočem, naj možje v vsakem kraju molijo in vzdigujejo čiste roke brez jeze in prepirljivosti. Prav tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s spoštljivostjo in skromnostjo. Ne s kodranjem in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki so sprejele vero. Ženska naj se dá poučiti mirno in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, pa tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Krotka naj bo! Prvi je bil namreč ustvarjen Adam, potem Eva. Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. Zveličala pa se bo s tem, da rodi otroke, če se bo vedla spoštljivo, vztrajala v veri, ljubezni in svetosti. Zanesljiva je ta beseda: če se kdo poteguje za predstojniško službo, hrepeni po vzvišenem poslanstvu. Zato mora biti predstojnik brez graje, mož ene žene, preudaren, razumen, urejen, gostoljuben, zmožen za poučevanje; nikakor pa ne pijanec in pretepač, ampak krotek. Ne sme biti prepirljiv in lakomen denarja. Svoj dom mora dobro voditi, otroke vzgajati v ubogljivosti in vsej dostojnosti. Kako bo skrbel za božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna vladati! Ne sme biti novokrščenec, da se ne bi prevzel in zapadel obsodbi, ki je zadela hudiča. Še več, tudi pri tistih, ki so zunaj, mora uživati ugled, da ga ne bo doletelo zaničevanje in da se ne bo ujel v hudičevo zanko. Prav tako morajo biti diakoni dostojni, nikakor ne hinavski, pa tudi ne vdani obilnemu vinu in hlepenju po dobičku. Skrivnost vere morajo varovati v čisti vesti. Tudi ti morajo najprej opraviti preskušnjo in ko se jim ne bo moglo nič očitati, naj opravljajo službo. Prav tako morajo biti ženske dostojne, ne obrekljive, marveč trezne in vsestransko vredne zaupanja. Diakoni naj bodo možje ene žene, taki, ki dobro vodijo otroke in svoj dom. Tisti, ki diakonsko službo dobro opravljajo, si namreč pridobijo lepo mesto in popolno zaupanje v veri v Kristusu Jezusu. To ti pišem, čeprav upam, da bom prav kmalu prišel k tebi. Če pa bi se le zakasnil, boš pa vsaj vedel, kako se moraš vêsti v božji hiši, ki je Cerkev živega Boga, steber in temelj resnice. Ni dvoma, da je skrivnost vere velika, in ta je: On je bil razodet v telesu, potrjen po Duhu, gledali so ga angeli, oznanjen je bil poganom, svet je vanj veroval in povzdignjen je bil v slavo. Duh razločno pravi, da bodo v kasnejših časih nekateri odpadli od vere, da se bodo vdajali varljivim duhovom in demonskim naukom takih, ki so hinavski in lažejo in imajo že v svojo vest vžgano znamenje. Ti bodo branili ženitev in uživanje nekaterih jedi, ki jih je ustvaril Bog, da bi jih s hvaležnostjo uživali tisti, ki verujejo in so spoznali resnico. Zakaj vse, kar je ustvaril Bog, je dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to s hvaležnostjo uživamo. Saj vse posvečuje božja beseda in molitev. To razlagaj bratom pa boš dober služabnik Kristusa Jezusa, saj te hranijo besede vere in dobrega nauka, ki si se ga oklenil. Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pobožnosti. Urjenje telesa le malo koristi, nadvse koristna pa je pobožnost, ker obljublja sedanje in prihodnje življenje. Ta beseda je zanesljiva in vredna, da jo vsi sprejmejo. Tudi mi se namreč zanjo trudimo in bojujemo, ker smo zaupali živemu Bogu, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernikov. To zapoveduj in uči! Nihče naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti. Bodi pa vernikom zgled v besedi, vedênju, ljubezni, veri in čistosti. Dokler ne pridem, skrbi za branje Svetega pisma, za opominjanje in poučevanje! Ne zanemarjaj milosti, ki je v tebi in ti je bila dana po preroški besedi, ko je zbor starešin položil roke nate. Za te stvari se trudi, ves bodi v tem! Tako bodo vsi opazili tvoj napredek. Pazi nase in na poučevanje! Vztrajaj v tem! Če boš namreč ravnal tako, boš rešil sebe in tiste, ki te poslušajo. Do starejšega moža ne bodi trd! Opominjaj ga kakor očeta, mlajše pa kakor brate, starejše ženske kakor matere, mlajše kakor sestre, in sicer z vso spoštljivostjo. Spoštuj vdove, ki so osirotele. Če ima kakšna vdova otroke ali vnuke, naj jih predvsem uči spoštovati domačo družino in vračati staršem prejete dobrote. To je namreč Bogu po volji. Osirotela in zapuščena vdova je svoje upanje naslonila na Boga in noč in dan vztraja v prošnjah in molitvah. Tista pa, ki teka za užitki, je že mrtva, čeprav še živi. Naročaj jim, naj bodo brez graje. Če pa kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika. Med vdove ne sme biti sprejeta mlajša od šestdesetih let, le enkrat poročena, taka, ki jo priporočajo dobra dela, ki je vzgajala otroke, bila gostoljubna, svetim umivala noge, ljudem v stiski pomagala, ki se je zavzemala za vsakršno dobro delo. Mlajše vdove pa odklanjaj! Kadar jih namreč zvabi čutnost proč od Kristusa, se hočejo znova možiti, s tem pa si nakopljejo obsodbo, da so izdale prejšnjo zvestobo. Hkrati se privadijo tudi brezdelnosti in hodijo po hišah. Pa ne le brezdelnosti, ampak tudi klepetavosti in zvedavosti, in govorijo, česar ne bi smele. Hočem torej, naj se mlajše vdove omožijo. Naj rodijo otroke, gospodinjijo naj, da nasprotniku ne bodo dale prav nobenega vzroka za obrekovanje. Nekatere so se namreč že iztirile in šle za satanom. Če ima kakšna verna ženska vdove v sorodstvu, naj skrbi zanje, naj se ne obremenjuje Cerkev, da bo ta mogla podpirati prave vdove. Starešine, ki so dobri predstojniki, naj bodo deležni dvojne časti, posebno tisti, ki se žrtvujejo za oznanjevanje besede in za poučevanje. Sveto pismo namreč pravi: »Ne natikaj torbe volu, kadar mane!« in še: »Delavec je vreden svojega plačila.« Tožbo zoper starešino sprejemaj samo pred dvema ali tremi pričami. Tiste, ki grešijo, pokaraj pred vsemi, da bodo tudi drugi v strahu. Rotim te pri Bogu, pri Kristusu Jezusu in pri izvoljenih angelih, da se vsega tega držiš nepristransko in ničesar ne storiš iz osebne naklonjenosti. Na nikogar prehitro ne polagaj rok in ne sodeluj pri tujih grehih! Ohrani se čistega! Ne pij več samo vode, temveč popij malo vina zaradi želodca in svojih pogostih težav. Grehi nekaterih ljudi so očitni in se morejo že vnaprej presoditi, pri drugih pa so vidni šele pozneje. Podobno so očitna tudi dobra dela, a tudi tista, ki niso, se ne morejo skriti. Vsi, ki so pod jarmom suženjstva, naj imajo svoje gospodarje za vredne vsega spoštovanja. Tako božje ime in nauk ne bosta prišla na slab glas. Tisti pa, ki imajo verne gospodarje, naj jih že zato, ker so bratje, ne prezirajo. Nasprotno, naj jim še bolj vneto služijo, ker so verni in ljubljeni in si prizadevajo za dobrodelnost. To uči in priporočaj! Če kdo uči drugačen nauk in se ne ravna po zdravih besedah, to je po besedah našega Gospoda Jezusa Kristusa, in po pobožnem nauku, je zaslepljen in ne razume ničesar. Še več, tak boleha za prepiri in praznim besedičenjem. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, prerekanje ljudi, ki so v srcu pokvarjeni in nimajo resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. Res je pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z malim. Ničesar namreč nismo prinesli na ta svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v zanko skušnjave, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v uničujočo pogubo. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Temu so se nekateri vdali in tako krenili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin. Ti pa, božji človek, béži pred tem! Prizadevaj si za pravico, pobožnost, za vero in ljubezen! Stanoviten bodi in krotek! Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju! Vanj si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami. Zapovedujem ti pred Bogom, ki vsem stvarem daje življenje, in pred Kristusom Jezusom, ki je pred Poncijem Pilatom lepo pričeval: Varuj zapoved takó, da boš brez madeža in brez graje do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga bo ob svojem času pokazal blaženi in edini vladar, kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni svetlobi in ga noben človek ni videl in ga ne more videti. Njemu čast in večna oblast! Amen. Bogatinom tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj se ne zanašajo na bogastvo, ki je nezanesljivo, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in naj se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabrali zaklad, ki bo dobra glavnica za prihodnost. Tako bodo dosegli pravo življenje. Timótej, varuj, kar ti je zaupano! Ogiblji se posvetnih in praznih govoric in ugovorov lažnega spoznanja, ki so se ga nekateri oprijeli in tako glede vere zabredli. Milost z vami! Pavel, po božji besedi apostol Jezusa Kristusa, da oznanjam obljubljeno življenje, ki je v Kristusu Jezusu, ljubljenemu sinu Timóteju: milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim s čisto vestjo kakor moji predniki. Neprenehoma, noč in dan v svojih molitvah mislim nate. Kadar se spomnim tvojih solza, silno želim, da bi te videl, da bi bilo moje veselje popolno. Spominjam se namreč tvoje iskrene vere, ki sta jo prej imeli tvoja stara mati Loída in tvoja mati Evníka. Prepričan pa sem, da jo imaš tudi ti. Zato te opominjam, da znova razplameniš žar božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in preudarnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevati za našega Gospoda! Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z božjo močjo z menoj trpi za evangelij! On nas je odrešil in poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč po svojem sklepu in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu, razodel pa zdaj s prihodom našega odrešenika Kristusa Jezusa. On je tisti, ki je uničil smrt in osvetlil življenje in nesmrtnost po evangeliju, za katerega sem bil jaz postavljen kot glasník, apostol in učitelj. Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval, in sem prepričan, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne. Besede zdravega nauka, ki si ga od mene slišal v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa, imej za vodilo. Z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, varuj dragoceni zaklad. To veš, da so me vsi iz Male Azije zapustili. Med njimi Fígel in Hermógen. Naj Gospod izkaže usmiljenje družini Onezíforja, ker me je večkrat osrčil in se ni sramoval mojih verig. Nasprotno, ko je prišel v Rim, me je zavzeto iskal in našel. Naj mu dá Gospod, da bo tisti dan pri Gospodu dosegel usmiljenje. Sicer pa ti bolj veš, koliko dobrega mi je storil v Efezu. Zato pa bodi ti, moj sin, močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. Kar si slišal od mene vpričo mnogih, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti. Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa! Noben vojak se ne zapleta v vsakdanje opravke, da bi bil po volji tistemu, ki ga je izbral za vojaka. Če kdo tekmuje, ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih. Priden kmet sme pobirati sadove. Premisli, kaj pravim! Sicer pa ti bo dal Gospod, da boš vse to razumel. Pred očmi imej Jezusa Kristusa, Davidovega potomca, ki je vstal od mrtvih! To je moj evangelij. Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec, vendar božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti v Kristusu Jezusu dosegli odrešenje in večno slavo. Zanesljiva je beseda: Če s Kristusom umremo, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali. Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil. Če se mi izneverimo, on ostane zvest, zakaj sam sebi se ne more izneveriti. Na to jih opozarjaj in jim dopoveduj pred Bogom: naj se ne pričkajo za besedo, ker ni v nobeno korist, poslušalcem pa je v pogubo. Potrudi se, da se boš pred Bogom skazal preskušenega delavca, ki se mu ni treba sramovati, in da se boš držal samo besede resnice. Ogiblji pa se posvetnih čenč! Taki, ki se jim predajajo, bodo namreč bredli v brezbožnost in njihov nauk se bo razpasel kakor rak. Taka sta Himenáj in Filét. Zašla sta od resnice, ko pravita, da je vstajenje že bilo. S tem pa podirata vero nekaterih. Toda trdni temelj, ki ga je položil Bog, stoji in ima ta napis: »Gospod pozna svoje,« in »Naj odstopi od krivice, kdor kliče Gospodovo ime.« V velíki hiši ni le zlate in srebrne posode, marveč tudi lesena in lončena, prva za plemenito rabo, druga za odpadke. Kdor se bo teh rešil, bo postal posoda za plemenito rabo, posvečena, gospodarju koristna in pripravna za vsako dobro delo. Béži pred mladostnimi poželenji, prizadevaj si za pravičnost, vero, ljubezen in za mir s tistimi, ki iz čistega srca kličejo Gospoda. Ogiblji pa se nespametnih in nesmiselnih razprav, ker veš, da rodijo prepire. Gospodov služabnik se ne sme prepirati, temveč mora biti do vseh krotek, dober in potrpežljiv učitelj. Krotko mora vzgajati nasprotnike, morda jim Bog le nakloni, da se bodo spokorili in spoznali resnico, se zopet streznili in rešili iz zanke hudiča. Ta jih je ujel, da bi po njih uresničeval svojo voljo. To pa vedi! V poslednjih dneh bodo nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč sebični, lakomni, bahavi, prevzetni, nehvaležni bodo in brezbožni, trdosrčni, nespravljivi, obrekljivi, razuzdani, divji, brez dobrotljivosti, izdajalski, predrzni in napuhnjeni, bolj se bodo navduševali za naslade kakor za Boga, pobožnost bodo hlinili in prezirali njeno moč. Teh se izogiblji! Med te namreč spadajo tisti, ki se vrivajo po hišah in lovijo z grehi obložene ženske, take, ki jih ženejo vsakovrstna nagnjenja in se vedno učijo, pa ne morejo nikoli priti do spoznanja resnice. Kakor sta se Jánes in Jámbres uprla Mojzesu, tako se tudi ti upirajo resnici. Njihovo mišljenje je pokvarjeno in njihova vera nezanesljiva. Toda večjega uspeha ne bodo imeli, zakaj vsem bo postala očitna njihova nespamet, kakor je bila tudi pri onih dveh. Ti si krenil za menoj v mojem nauku, vedênju in prizadevanju, v moji veri, potrpežljivosti, ljubezni in stanovitnosti, v mojem preganjanju in trpljenju, kakršno me je zadelo v Antiohíji, v Ikóniju in Listri. Kakšna preganjanja sem pretrpel! Toda iz vseh me je rešil Gospod. Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu. Hudobni ljudje in sleparji pa bodo drseli v hudobijo. Varali bodo druge in sami sebe. Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. Že od detinstva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki vodi v zveličanje. Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln in primeren za vsako dobro delo. Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo prišel sodit žive in mrtve, pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih ali neugodnih okoliščinah! Dokazuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in učiteljsko zavzetostjo. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah iskali učitelje, ki bodo ustrezali njihovim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in bredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, nadloge pretrpi, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo. Jaz se namreč že darujem in prišel je čas mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil. Odslej je namreč zame pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal tisti dan Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod. Potrudi se in hitro pridi k meni! Demá me je namreč zapustil, ker je vzljubil ta svet. Odpotoval je v Tesaloníko, Kréskens v Galatíjo in Tit v Dalmacijo. Samo Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, ker mi je zelo koristen za službo. Tíhika pa sem poslal v Efez. Ko prideš, mi prinesi popotni plašč, ki sem ga pustil v Troádi pri Kárpu, in knjige, zlasti pergamente. Kovač Aleksander mi je prizadejal veliko hudega. Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. Tega se tudi ti varuj, ker je silno nasproten našim besedam. Ko sem se prvič zagovarjal, ni bilo nikogar zraven. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo. K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani. Rešil me je levu iz žrela. Gospod me bo osvobodil vsakega zla in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na veke vekov! Amen. Pozdravi Prísko in Akvila in Onezíforjevo družino. Erást je ostal v Korintu, Trófima pa sem bolnega pustil v Milétu. Pohíti, da prideš pred zimo! Pozdravljajo te Evbúl in Púdent in Lin in Klávdija in vsi bratje. Gospod naj bo s tvojim duhom. Milost z vami! Pavel, božji služabnik in apostol Jezusa Kristusa, poslan, da bi tisti, ki jih je Bog izvolil, verovali in spoznali resnico o pravi pobožnosti, in to v upanju na večno življenje — to večno življenje je Bog, ki ne laže, obljubil pred večnimi časi, svojo besedo pa razodel ob svojem času v oznanjevanju, ki je bilo zaupano meni na povelje Boga, našega odrešenika — Titu, pravemu sinu, ki naju veže skupna vera, milost in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega odrešenika. Na Kreti sem te pustil zato, da urediš, kar je še treba, in da po mestih postaviš starešine, kakor sem ti naročil. Starešina mora biti neoporečen, le ene žene mož, naj ima verne otroke, take, ki jim ni mogoče očitati razuzdanosti ali nepokorščine. Zakaj predstojnik mora biti kot božji oskrbnik neoporečen. Nikakor ne sme biti ne prevzeten ne jezljiv ne pijanec ne pretepač in ne nesramen dobičkolovec. Biti pa mora gostoljuben, dobrotljiv, uravnovešen, pravičen, svet, obvladan. Trdno se mora držati zanesljive besede nauka. Tako bo zmožen z zdravim podukom spodbujati, nasprotnike pa izpodbijati. Veliko je namreč tudi nepokornih, blebetavcev in sleparjev, posebno tistih iz obreze. Tem je treba zapreti usta, saj cele družine spodkopujejo s tem, da zaradi umazanega dobička učijo, česar ne bi smeli. Eden izmed njih, njihov lastni prerok, je rekel: »Krečáni so večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.« Ta trditev je resnična. Zato jih ostro pokaraj, da bo njihova vera ozdravela. Naj ne nasedajo judovskim bajkam in nauku ljudi, ki resnici obračajo hrbet. Čistim je vse čisto. Nečistim in nevernim pa nobena stvar ni čista. Nasprotno, omadeževani sta celo njihova pamet in vest. Trdijo, da Boga poznajo, a ga v dejanjih zanikajo, ker so zoprni in nepokorni in nezmožni za kakršnokoli dobro delo. Ti pa govôri, kar se sklada z zdravim naukom, in sicer: stari možje morajo biti trezni, resni, preudarni, zdravi v veri, ljubezni in potrpežljivosti. Podobno naj se stare ženske vedejo spodobno, kakor zahteva svetost. Naj ne bodo obrekljive, naj se preveč ne vdajajo vinu, naj druge učijo, kar je dobrega. Tako bodo mogle vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može, svoje otroke, da bodo pametne, spodobne, dobre hišne gospodinje, da bodo ubogale svoje može. Tako se božji besedi ne bo delala sramota. Prav tako opominjaj mladeniče, naj se obvladujejo. V vsem bodi zgled za dobra dela. Pri poučevanju ohrani nepopačenost, resnobnost. Tvoja beseda naj bo zdrava in neoporečna, da bo nasprotnik osramočen, ker ne bo mogel o nas reči nič slabega. Sužnji naj v vsem ubogajo svoje gospodarje. Naj bodo ljubeznivi, naj ne ugovarjajo in ne poneverjajo, ampak naj izkazujejo popolno zvestobo, da bodo delali čast nauku Boga, našega odrešenika. Razodela se je namreč božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem. Uči nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim željam ter trezno, pravično in pobožno živimo v sedanjem času, ko pričakujemo, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa. On je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse krivičnosti in nas zase očistil kot izvoljeno ljudstvo, vneto za dobra dela. Tako govôri in opominjaj in grajaj z vso resnostjo. Nihče naj te ne zaničuje. Opozarjaj jih, naj bodo vladarjem in oblastnikom pokorni, poslušni in pripravljeni za vsako dobro delo. Nikogar naj ne sramotijo, naj ne bodo prepirljivi, ampak krotki. Naj bodo čimbolj prijazni do vseh ljudi. Saj smo bili tudi mi nekoč nespametni, uporni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim strastem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. Ko pa sta se razodeli dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je odrešil, a ne zaradi pravičnih del, ki bi jih bili storili mi, marveč iz svojega usmiljenja, ko nas je v kopeli prerodil in prenovil po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi bili po njegovi milosti opravičeni in bi postali dediči večnega življenja, v katero upamo. Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo odlikovali v dobrih delih. To je dobro in ljudem koristno. Ogibaj se pa nespametnih vprašanj in rodovnikov in prepirov in razprav glede postave. Nič ne koristijo in prazni so. Krivoverca se po prvem in drugem svarjenju ogiblji, saj veš, da se je iztiril, da greši in da se sam obsoja. Ko bom poslal k tebi Artemája ali Tíhika, skušaj čimprej priti k meni v Nikópolo. Sklenil sem namreč, da bom tam prezimil. Zenája, ki je izvedenec v postavi, in Apóla lepo oskrbi za pot, da ne bosta ničesar pogrešala. Pa tudi naši naj se naučijo skrbeti za dobrodelnost, če se kje pokaže huda potreba, da ne bodo ostali brez sadu. Pozdravljajo te vsi, ki so pri meni. Pozdravi tiste, ki nas ljubijo v veri. Milost z vami vsemi! Pavel, jetnik Kristusa Jezusa, in brat Timótej najinemu ljubemu sodelavcu Filémonu, sestri Apíji, najinemu sobojevniku Arhípu ter skupnosti, ki se zbira v tvoji hiši: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa. Kadarkoli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih. Naj bi vera, ki jo izžarevaš, postala dejavna v spoznavanju vsega dobrega, ki ga moramo storiti za Kristusa. Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, zakaj po tebi so bila srca svetih poživljena. Čeprav imam v Kristusu vso svobodo, da ti zapovem, kaj stôri, te vendar rajši v imenu ljubezni prosim — kakršen sem pač, Pavel, starec, sedajle tudi jetnik Kristusa Jezusa — za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. Pošiljam ga nazaj k tebi, svojega srčnega ljubljenca. Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse dragega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, bodisi kot človeka ali kot vernika. Če me imaš torej za tovariša, ga sprejmi kakor mene. Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun. To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam. Da ti ne omenim, da mi dolguješ celó sam sebe. Dà, brat, napravi mi to uslugo v Gospodu: požívi mi srce v Kristusu! Pišem ti, ker zaupam v tvojo poslušnost, saj vem, da boš storil še več, kakor te prosim. Obenem pa mi tudi pripravi stanovanje, ker upam, da vam bom po vaših molitvah podarjen. Pozdravlja te Epafra, moj sojetnik v Kristusu Jezusu, pa še Marko, Aristárh, Demá, Luka, moji sodelavci. Milost Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vašim duhom. Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svet. On je odsvit njegovega veličastva in odseva njegovo bistvo. S svojo mogočno besedo nosi vse. Potem ko je dopolnil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desnico veličastva. Postal je toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime je dobil, kakor je njihovo. Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel: »Ti si moj sin, danes sem te rodil.«? In zopet: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin.« Ko vpelje prvorojenca v svet, zopet pravi: »Pred njim naj padejo na kolena vsi božji angeli.« Glede angelov pravi: »Tisti, ki vetrove dela za svoje angele in plamene ognja za svoje služabnike,« o Sinu pa: »Tvoj prestol, o Bog, je za vekomaj,« in »Žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. Ljubiš pravico in sovražiš krivico, zato te Bog, tvoj Bog, mazili z oljem veselja bolj kakor tvoje tovariše.« In še: »Ti, Gospod, si v začetku postavil zemljo na trdne temelje in nebo je delo tvojih rok. Oba bosta prešla, ti pa ostaneš. Postarala se bosta kakor obleka. Kakor plašč ju boš zvil in ju zamenjal kakor obleko. Ti pa ostaneš isti in tvoja leta ne bodo minila.« Kateremu izmed angelov je kdaj rekel: »Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožnik tvojih nog.«? Mar niso vsi duhovi, ki služijo, poslani, da strežejo tistim, ki bodo dediči odrešenja? Zato moramo zelo resno vzeti, kar smo slišali, da ne bi zgrešili pristana. Zakaj če se je beseda, ki so je oznanjali angeli, skazala za trdno in če je vsaka kršitev in neposlušnost dobila pravično povračilo, le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako dragoceno odrešenje, ki ga je začel oznanjati Gospod in so ga tisti, ki so ga poslušali, utrdili med nami. Zanj je pričal Bog z znamenji in čudeži, z raznovrstnimi močmi in z darovi Svetega Duha, ki jih deli po svoji volji. Prihodnjega sveta, o katerem govorimo, namreč ni podredil angelom. Nekje je namreč nekdo razločno rekel: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj! Le malo pod angele si ga postavil, s slavo in častjo si ga ovenčal in vse podvrgel njegovim nogam.« Ko mu je namreč vse podvrgel, ni pustil ničesar, kar mu ne bi bilo podvrženo. Vendar zdaj še ne vidimo, da mu je vse podvrženo. Gledamo pa njega, Jezusa, »ki je bil postavljen le malo pod angele«, kako je zaradi smrtne muke »ovenčan s slavo in častjo«. Bog je bil namreč milostljiv, da je umrl za vse. On, za katerega je vse in po katerem je vse, je namreč hotel veliko sinov pripeljati v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, spopolnil s trpljenjem. Vsi so namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so deležni posvečenja. Zato ga ni sram, da jih imenuje brate, ko pravi: »Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, v zboru vernikov te bom opeval,« in pozneje: »Vanj bom zaupal,« in zopet: »Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog.« Ker torej otroke povezujeta kri in meso, je tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost. Ne zavzema se namreč za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in pred Bogom zanesljiv véliki duhovnik v spravo za grehe ljudstva. Ker je bil sam preskušan, more pomagati preskušanim. Sveti bratje, deležni ste nebeškega klica! Zato uprite svojega duha v Jezusa, odposlanca in vélikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo. On je zvest tistemu, ki ga je postavil, kakor je bil Mojzes zvest v vsej božji hiši. On namreč zasluži toliko večjo slavo, kolikor večja čast gre tistemu, ki hišo zgradi, kakor hiši sami. Vsako hišo pač nekdo zgradi. Tisti, ki je vse naredil, pa je Bog. Mojzes je bil kot služabnik zvest v vsej njegovi hiši, da bi pričeval o tem, kar naj bi se pozneje oznanjalo. A Kristus je kot Sin nad svojo hišo. Njegova hiša pa smo mi, če ohranimo zaupanje in ponos, ki ga daje upanje. Zato poslušajte, kako govori Sveti Duh: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu na dan preskušnje v puščavi! Tam so me vaši očetje skušali in preskusili, čeprav so štirideset let gledali moja dela. Zato sem se razsrdil nad tem rodom in rekel: Vedno blodijo njihova srca in niso spoznali mojih poti. Zato sem prisegel v svoji jezi: Bomo videli, če bodo stopili v kraj mojega počitka!« Pazíte, bratje, da kateri med vami ne bo imel hudobnega in nevernega srca in bi odstopil od živega Boga. Nasprotno, iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo »danes«, da ne bi koga izmed vas greh prevaral in bi zakrknil. Kristusa smo namreč deležni, če začetno vero res ohranimo trdno do konca, saj je rečeno: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu.« Kdo so bili tisti, ki so poslušali, pa so se upirali? Mar ne vsi, ki so pod Mojzesovim vodstvom šli iz Egipta? Koga je »štirideset let težkó prenašal«? Mar ne tistih, ki so grešili in katerih trupla so popadala v puščavi? Katerim je »prisegel, da ne bodo stopili v kraj njegovega počitka«, če ne tistim, ki so bili neposlušni? Tako vidimo, da niso mogli vstopiti zaradi nevere. Bojmo se torej, da ne bi kateri izmed vas mislil, da je zakasnil, medtem ko še traja obljuba glede vstopa v kraj njegovega počitka. Nam je bil oznanjen evangelij prav tako kakor onim, le da njim ni koristila beseda, ki so jo slišali, ker se v veri niso pridružili tistim, ki so besedo poslušali. Mi pa smo vero sprejeli in stopamo v kraj počitka. Rekel je namreč: »V svoji jezi sem prisegel: Bomo videli, če bodo stopili v kraj mojega počitka!« Pa vendar so bila že dokončana dela stvarjenja sveta. Zakaj nekje je rekel o sedmem dnevu: »Bog je po vseh svojih delih sedmi dan počival.« In na tem mestu zopet pravi: »Bomo videli, če bodo stopili v kraj mojega počitka!« Ker torej drži, da nekateri vanj pridejo, a tisti, ki jim je bila blagovest oznanjena prej, zaradi neposlušnosti niso stopili vanj, znova določa dan, »danes«, ko po Davidu čez toliko časa pove, kakor je bilo že rečeno: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src!« Ko bi jih bil namreč Józue pripeljal v kraj počitka, po vsem tem ne bi bil govoril o nekem drugem dnevu. Potemtakem sobotni počitek čaka božje ljudstvo. Kdor namreč stopi v kraj njegovega počitka, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih. Potrudimo se torej, da stopimo v ta kraj počitka, da ne bo kdo podobno padel zaradi neposlušnosti. Božja beseda je namreč živa in silovita, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi se lahko skrila pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor. Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo vzvišenega vélikega duhovnika Jezusa, Božjega Sina, ki je šel skozi nebesa. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preskušan v vsem, razen v grehu. Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist za to, kar se nanaša na Boga, da daruje darove in daritve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne prisvaja sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona. Tako tudi Kristus ni sam sebe poveličal, da je postal véliki duhovnik, ampak ga je tisti, ki mu je rekel: »Ti si moj sin, danes sem te rodil.« Podobno pove tudi drugje: »Ti si duhovnik na veke, kakršen je Melkízedek.« On je v svojem zemeljskem življenju daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi vdanosti Bogu. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine, dosegel popolnost in postal vsem, ki ga ubogajo, počelo večnega zveličanja, ker ga je Bog razglasil za vélikega duhovnika, kakršen je Melkízedek. O tem bi moral veliko govoriti, pa bi težkó razložil, ker se vam ne ljubi poslušati. Čeprav bi namreč morali biti že lep čas učitelji, ponovno potrebujete, da vas kdo uči prvih korakov božjih naukov. Postali ste potrebni mleka, ne močne hrane. Kdor namreč uživa mleko, ni zmožen razumeti, kaj je prav, saj je še otrok. Močna hrana je za odrasle, za take, ki imajo preskušen in izurjen čut, da razlikujejo med dobrim in zlim. Pustimo torej osnovni pouk o Kristusu in se povzpnimo k popolnosti! Ne začenjajmo znova pri temeljih, o spreobrnjenju od greha in glede vere v Boga, glede nauka o krstih, glede polaganja rok in vstajenja od mrtvih in o večni sodbi. Tudi to bomo storili, če le Bog dá. Nemogoče je namreč take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa zabredejo, pripraviti do ponovnega spreobrnjenja, ker v svojo škodo znova križajo in sramotijo Božjega Sina. Zakaj zemlja, ki pogosto pije dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, dobi od Boga blagoslov. Če pa rodi trnje in osat, ne koristi in grozi ji prekletstvo. Njen konec je v ognju. O vas, preljubi, smo pa prepričani, da ste na boljšem in blizu zveličanja. To smo pa le morali povedati. Bog namreč ni tako krivičen, da bi pozabil na vaše delo in ljubezen, kakršno ste skazali njegovemu imenu, ko ste stregli in še strežete svetim. Želimo pa, da vsak izmed vas pokaže isto vnemo in uresniči upanje vse do konca, da se ne boste polenili, ampak posnemali tiste, ki so zaradi vere in velikodušnosti dediči obljub. Ko je namreč Bog dal Abrahamu obljubo, »je prisegel sam pri sebi,« ker ni mogel priseči pri večjem, in rekel: »Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil.« Tako je Abraham zaradi potrpežljivosti čakal, da se je izpolnila obljuba. Ljudje namreč prisegajo pri večjem, in da bi potrdili konec kakršnegakoli prerekanja, prisežejo. Ker je Bog hotel dedičem obljube še močneje pokazati, da je njegov sklep neomajen, je kot priča nastopil še s prisego. Tako nas dve neizpodbitni dejanji, v katerih Bog ne more lagati, silno tolažita, nas, ki smo se zatekli k njemu, da bi dosegli dano upanje. To upanje je za nas kakor varno in trdno sidro duše, ki sega v notranjost za zagrinjalo, kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus, ki je postal véliki duhovnik na veke, kakršen je Melkízedek. Ta »Melkízedek, kralj v Sálemu, duhovnik najvišjega Boga, je šel naproti Abrahamu in ga blagoslovil, ko se je ta vračal iz boja s kralji.« »Abraham« mu je tudi odmeril »desetino od vsega«. Njegovo ime pomeni kralj pravičnosti, ker pa je bil »kralj Sálema«, pomeni tudi kralj miru. Brez očeta je, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja, je pa podoben Božjemu Sinu in ostane duhovnik za vselej. Poglejte, kako velik je ta, ki mu je dal celo očak Abraham najboljšo desetino od plena! Tudi tisti Lévijevi sinovi, ki sprejemajo duhovništvo, imajo naročilo, naj po postavi pobirajo desetino od svojega ljudstva, od svojih bratov, ki so vendar Abrahamovi potomci. Toda čeprav ta ni bil njihovega rodu, je od Abrahama dobil desetino in ga blagoslovil, ker je bil nosilec obljube. Nesporno pa je, da višji blagoslavlja nižjega. V tem primeru pobirajo desetino umrljivi ljudje, v onem pa tisti, o katerem je izpričano, da živi. Takole naj povem: po Abrahamu je odštel desetino tudi Lévi, ki pobira desetino, saj je bil še v prednikovih ledjih, ko mu je šel naproti Melkízedek. Ko bi bili torej popolnost lahko dosegli po levítskem duhovništvu — ljudstvo je namreč pod njim dobilo postavo — čemú bi bilo še potrebno, da nastopi drug duhovnik, kakršen je Melkízedek, zakaj se ne bi imenoval po Aronu? Kadar se namreč zamenja duhovništvo, mora nastopiti tudi zamenjava postave. Tisti pa, o katerem govorim, pripada drugemu rodu, iz katerega ni nihče služil oltarju. Znano je namreč, da naš Gospod izvira iz Juda, iz rodu, o katerem glede duhovnikov ni Mojzes rekel ničesar. Vse postane še bolj jasno, če nastopi drug duhovnik, ki je podoben Melkízedeku. Ta ni postal duhovnik po zakonitosti telesnega nasledstva, temveč po môči neminljivega življenja. Pričevanje se namreč glasi: »Ti si duhovnik na veke, kakršen je Melkízedek.« Razveljavljena je namreč prejšnja zapoved, ker je brez moči in brez koristi, saj ni postava ničesar pripeljala do popolnosti. Uvaja pa se boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu. To se ni zgodilo brez priseganja. Oni so namreč postali duhovniki brez priseganja, ta pa s priseganjem tistega, ki mu je rekel: »Gospod je prisegel in se ne bo kesal. Ti si duhovnik na veke.« Zato je Jezus postal porok tudi boljše zaveze. Poleg tega je bilo onih duhovnikov več, ker jim je smrt preprečevala, da bi bili ostali; ta pa ima, ker ostane na veke, edinstveno duhovništvo. Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu. Takšen véliki duhovnik nam je bil tudi primeren: svet, nedolžen, brez madeža, ločen od grešnikov in višji od nebes, tak, ki mu ni treba kakor vélikim duhovnikom dan za dnem darovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe. Postava namreč postavlja za vélike duhovnike ljudi, ki jih tlačijo slabosti; beseda priseganja, ki je prišla za postavo, pa večno popolnega Sina. Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, pa je tole: takšnega vélikega duhovnika imamo, ki je sédel na desno prestola veličanstva v nebesih in je služabnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek. Vsak véliki duhovnik je namreč postavljen zato, da v dar prinaša darove in daritve. Zato mora on tudi kaj imeti, da bo daroval. Ko bi bil torej Kristus na zemlji, niti ne bi bil duhovnik, ker so tu že taki, ki darujejo darove v skladu s postavo. Toda ti služijo le podobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo naročeno Mojzesu, ko je postavil šotor: »Glej,« pravi, »da boš naredil vse po podobi, ki ti je bila pokazana na gori!« Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki se opira na boljše obljube. Ko bi bila namreč tista prva brez graje, ne bi iskali prostora za drugo. Tako pa jih graja in pravi: »Glej, prišli bodo dnevi, govori Gospod, ko bom z Izraelovo in z Judovo hišo sklenil novo zavezo, ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih popeljal iz egiptovske dežele. Ker se sami niso držali moje zaveze, tudi jaz nisem skrbel zanje, pravi Gospod. To je namreč zaveza, ki jo bom po tistih dneh sklenil z Izraelovo hišo, pravi Gospod: Svoje postave bom dal v njihovega duha, v njihova srca jih bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Nihče ne bo učil svojega rojaka, nihče svojega brata, govoreč: ‘Spoznaj Gospoda!’, ker me bodo poznali vsi, od najmlajšega do najstarejšega med njimi. Milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal.« S tem, da govori o »novi« zavezi, je prejšnjo razglasil za staro. Kar pa se stara in dozoreva, se bliža koncu. Tudi prejšnja zaveza je sicer imela bogoslužna določila in pozemeljsko svetišče. Postavljen je bil namreč prvi šotor, temu pravimo »Sveto«. V njem so bili svečnik, miza in daritveni hlebi. Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki mu pravimo »Presveto«. Imel je zlat kadilni oltar in skrinjo zaveze. Ta je bila z vseh strani obložena z zlatom. V njej je bila zlata posoda z mano in Aronova palica, ki je bila ozelenela, in tabli zaveze. Nad njo sta bila kêruba veličastva, ki sta razprostirala krila nad spravnim pokrovom. Toda o tem zdaj ne bomo na drobno govorili. To je torej urejeno tako: v prvi šotor stopajo duhovniki vedno, ko opravljajo bogoslužje, v drugega pa enkrat na leto samo véliki duhovnik, pa ne brez krvi, ki jo daruje za svoje prestopke in za prestopke ljudstva. S tem Sveti Duh razodeva, da pot v svetišče še ni odprta, dokler še stoji prvi šotor, kar je podoba za sedanji čas. V njem se namreč darujejo darovi in daritve, ki pa ne morejo tistega, ki službo opravlja, narediti popolnega v vesti, ker gre le za jedi in pijače in razna umivanja, pač za zunanje obrede, ki so veljali do popolne ureditve. Kristus pa je prišel kot véliki duhovnik prihodnjih dobrin. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami in ni od tega sveta, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje. Zakaj če kri kozlov in volov in potresanje z juničjim pepelom omadeževane očiščuje glede zunanje čistosti, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu! Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi, tisti, ki so poklicani, dosegli obljubo večne dediščine. Kjer je namreč oporoka, mora biti dokazana oporočnikova smrt. Oporoka je namreč veljavna po smrti in nima nobene veljave, dokler oporočnik živi. Zato tudi prejšnja zaveza ni stopila v veljavo brez krvi. Ko je namreč Mojzes oznanil vsemu ljudstvu vse zapovedi, kakor so v postavi, je vzel kri juncev in kozlov z vodo, zraven še škrlatno rdečo volno in hizóp, pokropil knjigo in vse ljudstvo in rekel: To je »kri zaveze, ki jo je Bog sklenil z vami«. Prav tako je s krvjo pokropil tudi šotor in vse bogoslužno orodje. In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez prelivanja krvi ni odpuščanja. Če je treba torej že podobe nebeških reči očiščevati s takimi daritvami, je treba nebeške reči same z boljšimi daritvami, kakor so one. Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred božjim obličjem, tudi ne, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo. Če bi bilo tako, bi bil moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je prikazal enkrat ob koncu časov in odpravil greh, s tem da je daroval sebe. Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se ne bo prikazal zaradi greha, temveč kot zveličar tistim, ki ga pričakujejo. Postava vsebuje le senco prihodnjih dobrin in ne prave podobe stvari samih. Zato kljub istim daritvam, ki jih darujejo iz leta v leto, nikoli ne more privesti do popolnosti tistih, ki jih opravljajo. Mar jih ne bi bili nehali opravljati, če bi se darovalci zavedali, da enkrat očiščeni nimajo več nobenega greha? Toda prav po njih se vsako leto oživlja spomin na grehe, saj je nemogoče, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov. Zato pravi ob svojem prihodu na svet: »Daritve in darovanja nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam — o meni je pisano v knjigi — da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Prej pravi: »Daritev in darovanja« in »žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč,« ki jih vendar darujejo po postavi. Potem pa pravi: »Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Prvo odpravlja, da postavi drugo. V môči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej. Vsak duhovnik dan za dnem stoji pred oltarjem, opravlja bogoslužje in večkrat daruje iste daritve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Ta pa je za grehe opravil eno daritev in za vekomaj sédel na božjo desnico. Odtlej čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožnik. Z eno daritvijo je namreč za vselej naredil popolne tiste, ki jih posvečuje. To namreč pričuje tudi Sveti Duh. Najprej namreč pravi: »To je zaveza, ki jo bom sklenil« z njimi »po tistih dneh,« govori Gospod. »Dal bom svoje postave v njihova srca in v njihove misli jih bom zapisal,« nato pa: »Njihovih grehov in njihovih krivic se ne bom več spominjal.« Kjer pa so te odpuščene, ni več daritve za grehe. Bratje, mi zaupamo, da z Jezusovo krvjo stopamo v svetišče po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, skozi svoje telo, in imamo tudi odličnega duhovnika za božjo hišo. Prihajajmo torej s pravim srcem in v polni veri, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo. Brez omahovanja se držimo izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, vreden zaupanja. Mislimo drug na drugega in se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan. Če namreč premišljeno grešimo, potem ko smo dobili spoznanje resnice, ne ostane za grehe nobena daritev več, ampak strašno čakanje na sodbo in maščevalni ogenj, ki bo razdejal nasprotnike. Če kdo Mojzesovo postavo zavrže, ga po pričevanju dveh ali treh prič brez usmiljenja doleti smrt. Kaj mislite, koliko večjo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, tisti, ki sramoti Duha milosti! Saj vendar vemo, kdo je rekel: »Moje je maščevanje, jaz bom povrnil,« in zopet: »Gospod bo sodil svoje ljudstvo.« Strašno je pasti v roke živega Boga. Spomnite se prejšnjih dni! Komaj ste bili razsvetljeni, ste že v trpljenju prestali velik boj. Eni ste bili izpostavljeni sramotenju in stiskam, drugi ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. Tudi do vklenjenih ste imeli sočutje. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. Ne zapravite torej svojega zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrebna pa vam je potrpežljivost, da boste izpolnili božjo voljo in tako dosegli obljubljene dobrine. Zakaj »Še malo, prav malo in prišel bo ta, ki mora priti, in ne bo odlašal. Moj pravični pa bo živel iz vere.« In kasneje: »Če pa se odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.« Mi pa nismo izmed tistih, ki se umikajo v svojo pogubo, temveč izmed tistih, ki verujejo in tako rešijo dušo. Je pa vera temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo. Zaradi nje so namreč stari dosegli priznanje. Po veri spoznavamo, da je bil svet urejen z božjo besedo, tako da vidni svet ni nastal iz tega, kar se vidi. Ker je Ábel veroval, je daroval Bogu popolnejšo daritev kakor Kajn. Zaradi nje je dobil priznanje, da je pravičen, ker je Bog potrdil njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl. Ker je Hénoh veroval, je bil prenesen, da ni videl smrti, in »ga ni bilo najti, ker ga je Bog prenesel«. Zakaj preden je bil prenesen, je dobil priznanje, da je »Bogu všeč«. Brez vere pa na moremo biti Bogu všeč. Kdor hoče priti k Bogu, mora namreč verovati, da jè in da poplača tiste, ki ga iščejo. Ker je Nóe veroval, je bil vpeljan v stvari, ki še niso bile vidne. V svetem strahu je naredil ladjo, da bi rešil družino. Po veri je obsodil svet in postal deležen pravičnosti, ki jo daje vera. Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Ker je veroval, se je preselil v obljubljeno deželo kot tujec in se z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, nastanil v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov stavbenik in graditelj Bog. Ker je tudi Sara verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. Zato se je tudi rodilo od enega, in še ostarelega, toliko potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju. V veri so pomrli vsi tí. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jo iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci. Tisti pa, ki takó govorijo, priznavajo, da domovino iščejo. Ko bi bili imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi bili imeli priložnost, da se vrnejo. Tako pa hrepenijo po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto. Ker je preskušani Abraham veroval, je v dar prinesel Izaka. Edinca je daroval, čeprav je bil prejel obljube in mu je bilo rečeno: »Po Izaku se bo imenovalo tvoje potomstvo.« Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je kot podobo dobil nazaj. Ker je Izak veroval, je blagoslovil Jakoba in Ézava tudi za prihodnost. Ker je umirajoči Jakob veroval, je blagoslovil oba Jožefova sinova in molil naslonjen na vrh svoje palice. Ker je Jožef veroval, je na smrtni postelji opozarjal na izhod Izraelovih sinov in dal naročila glede svojih kosti. Ker so Mojzesovi starši verovali, so ga po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza. Ker je Mojzes veroval, je odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere. Raje si je vzajemno z božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno grešno uživaštvo. Poniževanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo. Ker je veroval, je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega. Ker je veroval, je obhajal veliko noč in kropljenje s krvjo, da se pokončevalec ne bi dotaknil njihovih prvorojencev. Ker so verovali, so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem, Egipčane pa, ki so isto poskusili, so valovi pogoltnili. Ker so verovali, se je zrušilo obzidje Jêrihe, potem ko so sedem dni hodili okoli njega. Ker je hotníca Rahába verovala in v miru sprejela oglednike, ni bila pokončana hkrati z neverniki. Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Sámsonu, Jéfteju, Davidu, Sámuelu in prerokih. Ti so zaradi vere premagovali kraljestva, uveljavljali pravico, prejeli obljube. Levom so gobce zvezali, silo ognja so pogasili, ušli so ostremu meču, od bolezni so okrevali, postali so močni v boju in v beg so pognali tuje trume. Žene so dobile svoje mrtve obujene, drugi so se raje dali mučiti, ker niso marali oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje. Nekateri so izkusili zasmehovanje in bičanje, pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po samotah, po gorah, po brlogih in podzemeljskih jamah. Čeprav so vsi ti prejeli zaradi vere priznanje, vendar niso dosegli izpolnitve obljube, ker je Bog za nas poskrbel nekaj boljšega, da bi namreč ti ne dosegli popolnosti brez nas. Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranímo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je za veselje, ki ga je čakalo, preziral sramoto in pretrpel križ ter sédel na desno božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih srcih ne boste utrudili in omagali. Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh. Pozabili ste na spodbudne besede, ki vam govorijo kakor sinovom: »Moj sin, ne preziraj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega strahuje, in tepe vsakega sina, ki ga ima rad.« Ko vas vzgaja, zdržite, ker Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi vzgajal! Če ne bi bili kaznovani, kar ni bilo prihranjeno nikomur, tedaj bi bili vi nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. Še več, naše telesne očete smo imeli za vzgojitelje, pa smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duš in tako imeli življenje? Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in to po trenutni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. Nobeno vzgajanje pa v tistem hipu ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki so šli skozi njegovo šolo, sad miru in pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se ne bo to, kar šepa, izvinilo, marveč raje ozdravelo. Prizadevajte si za mir z vsemi in za svetost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda. Pazíte, da kdo ne bo zamudil božje milosti, da ne bo pognala kaka grenka korenina, povzročila zmede in mnogih okužila. Nihče naj ne bo pokvarjen ali posvetnjaški, kakor Ézav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva. Saj veste, da je bil tudi po tem, ko je želel doseči blagoslov, zavržen. Ni namreč našel poti za spreobrnjenje, čeprav ga je iskal v solzah. Niste se namreč približali kakšni otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju, ne donenju trobente ne grmenju besed. Tisti, ki so jih poslušali, so prosili, naj jim ne bi bilo treba več poslušati besed. Niso namreč mogli prenesti tega ukaza: »Tudi če se žival dotakne gore, jo je treba kamnati.« Ta prizor je bil tako strašen, da je Mojzes rekel: »Strah me je in trepetam.« Nasprotno, približali ste se gori Síonu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, slovesnemu zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki glasneje govori kakor Ábelova. Glejte, da ne boste zavrnili njega, ki govori! Zakaj če niso ušli oni, ki so zavrgli tistega, ki je govoril na zemlji, bomo tem manj mi, če bi odklonili njega, ki govori iz nebes. Njegov glas je takrat stresel zemljo, zdaj pa oznanja in pravi: »Še enkrat bom stresel,« pa ne le »zemljo«, temveč tudi »nebo«. »Še enkrat« pomeni, da bo spremenjeno to, kar se kot ustvarjeno lahko strese, da bi ostalo to, kar je trdno. Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, se zahvaljujmo in Bogu v spoštljivem strahu služimo, kakor je njemu všeč. Zakaj naš Bog je ogenj, ki prečiščuje. Vztrajajte v bratski ljubezni! Ne pozabíte na gostoljubnost! Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi bili vedeli. Spomnite se tistih, ki so v verigah, kakor bi bili sami v verigah, in zatiranih, ker tudi vi živite v telesu. Zakon naj spoštujejo vsi in postelja naj bo neomadeževana, zakaj nečistnike in prešuštnike bo sodil Bog. Naj vam življenja ne vodi slà po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate, saj je sam rekel: »Ne bom te pustil samega, ne bom te zapustil.« Zato moremo zaupati in reči: »Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek!« Spomnite se svojih voditeljev, ki so vam oznanili božjo besedo. Še in še se ozirajte na konec njihovega življenja in se ravnajte po njihovi veri. Jezus Kristus je bil isti včeraj, kakor je danes in bo na veke. Ne pustite, da bi vas zapeljevali različni tuji nauki. Zato je dobro okrepčati srce z milostjo, ne pa s predpisi o jedeh. Ti niso nič koristili tistim, ki so se jih držali. Imamo oltar, s katerega nimajo pravice jesti tisti, ki služijo šotoru. Trupla živali, katerih kri véliki duhovnik nese za greh v svetišče, sežigajo zunaj šotorišča. Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi ljudstvo posvetil s svojo krvjo. Pojdimo torej ven iz obzidja in prenašajmo njegovo sramoto, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje. Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno daritev, sad ustnic, ki slavijo njegovo ime. Ne pozabíte pa na dobrodelnost in miloščino, zakaj take daritve so Bogu všeč. Poslušajte svoje voditelje in jih ubogajte! Oni namreč bedijo nad vašimi dušami, ker bodo dajali odgovor. Tako bodo mogli to delati z veseljem in ne bodo zdihovali, saj vam to ne bi nič koristilo. Molíte za nas! Prepričani smo namreč, da imamo čisto vest, saj se hočemo v vsem lepo vêsti. Še bolj pa prosim: molíte, da bi vam bil čim hitreje vrnjen. Bog miru pa, ki je od mrtvih obudil našega Gospoda Jezusa, ki je po krvi večne zaveze véliki pastir ovc, naj vas usposobi za vse dobro, da boste spolnili njegovo voljo. Kar mu je po volji, naj v nas uresniči po Jezusu Kristusu, ki mu bodi slava na veke vekov. Amen. Prosim pa vas, bratje, potrpežljivo sprejmite to besedo spodbude, saj sem vam pisal na kratko. Vedíte, da so našega brata Timóteja oprostili. Če kmalu pride, vas bom obiskal z njim. Pozdravite vse svoje voditelje in vse svete. Pozdravljajo vas tisti iz Italije. Milost z vami vsemi! Jakob, služabnik Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, pošilja razseljenim dvanajstim rodovom pozdrav. V veliko veselje si štejte, moji bratje, kadar pridete v različne preskušnje, saj veste: kadar je vaša vera preskušana, poraja stanovitnost. Stanovitnost pa naj v polnosti deluje v vas, da boste popolni in brez graje in ne boste v ničemer zaostajali. Če pa komu izmed vas manjka modrosti, naj si jo izprosi od Boga in mu jo bo dal, saj jo rad dá vsakomur, ne da bi mu kaj očital. Prosi pa naj jo v veri in nič naj ne omahuje; omahljivec je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter vzdiguje in premetava. Tak človek naj ne pričakuje, da bo kaj prejel od Gospoda. Razdvojen človek je nestanoviten na vseh svojih potih. Reven brat naj se ponaša s svojim dostojanstvom, bogat pa s tem, da je ponižan, ker ga bo konec kakor rože na travniku. Sonce namreč vzide in njegova pripeka travo posuši. Roža v njej ovene in lepota njene zunanjosti izgine. Tako bo propadel tudi bogatin na svojih potih. Blagor človeku, ki zdrži preskušnjo! Ko bo namreč preskušnjo prestal, bo prejel krono življenja, ki je obljubljena tistim, ki ga ljubijo. Nihče naj v preskušnji ne govori: »Bog me skuša.« Bog namreč ne more priti v skušnjavo, da bi kaj slabega storil, pa tudi sam nikogar ne skuša. Vsakega skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. Ko poželenje spočne, rodi greh, storjeni greh pa rodi smrt. Ne varajte se, moji ljubi bratje! Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. Prostovoljno nas je priklical v življenje z besedo resnice, da bi bili tako rekoč prvina njegovega stvarstva. Védite, moji ljubljeni bratje, vsak človek naj bo uren v poslušanju, zadržan v govorjenju, počasen v jezi, kajti v jezi človek ne uresničuje božje pravičnosti. Zato odpravite vso nečednost in legla hudobije ter sprejmite besedo, ki je bila v krotkosti vsajena v vas, ker ima moč, da reši vaše duše. Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali. Če namreč kdo besedo posluša in se ne ravna po njej, je podoben človeku, ki si ogleduje svoj obraz v zrcalu; pogleda se, pa takoj pozabi, kakšen je bil. Kdor pa se poglobi v popolno postavo svobode in ji ostaja zvest, ni pozabljiv poslušalec, temveč njen izvrševalec; tak bo srečen v svojem delu. Če kdo misli, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, sam sebe vara; pobožnost takega človeka je prazna. Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je: oskrbovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževan od sveta. Moji bratje, ne delajte razlike med ljudmi, ko verujete v našega poveličanega Gospoda Jezusa Kristusa. Denimo, da pride k vašemu bogoslužju mož z zlatim prstanom in v razkošni obleki, pride pa tudi revež v razcapani obleki, pa se ozrete na tistega, ki je razkošno oblečen, in rečete: »Sédi semkaj na dobro mesto,« revežu pa rečete: »Ti stopi tja,« ali »Sédi k mojim nogam;« mar niste delali razlike med seboj in sodili po napačnih nagibih? Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral revežev na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil tistim, kateri ga ljubijo? Vi pa ste revežu vzeli čast. Ali niso ravno bogati tisti, ki vas izžemajo in vas vlačijo pred sodišča? Mar ne sramotijo ravno ti vzvišenega imena, ki se je klicalo nad vas? Seveda, če spolnjujete kraljevsko zapoved Svetega pisma: »Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe,« ravnate prav. Če se pa ozirate na zunanjo veljavo ljudi, grešite in postava priča zoper vas, da jo kršite. Kdor namreč spolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, se pregreši zoper vse. Kajti tisti, ki je rekel: »Ne prešuštvuj,« je rekel tudi »Ne ubijaj.« Če torej ne prešuštvuješ, ubijaš pa, kršiš postavo. Govorite in delajte kot ljudje, ki bodo sojeni po postavi svobode. Brez usmiljenja bo namreč sojen tisti, ki ne skazuje usmiljenja. Usmiljenje slavi zmago nad sodbo. Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? Če sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!«, ne da bi jima dal, kar potrebujeta za življenje, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar kdo poreče: »Ti imaš vero in jaz imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti iz svojih del pokažem vero. Kajne, ti veruješ, da je en Bog? Prav imaš, vendar tudi hudi duhovi verujejo in trepetajo.« Hočeš vendar doumeti, plehki človek, da je vera brez del prazna? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? Vidiš, da je pri njem vera sodelovala z deli in da je šele z deli dosegla polnost. Tako se je spolnilo Sveto pismo, ki pravi: »Abraham je Bogu verjel in se mu je štelo v pravičnost,« in imenovan je bil »božji prijatelj«. Vidite, da se človek opraviči iz del in ne samo iz vere. Ali ni bila tudi prešuštnica Rahába prav tako opravičena iz del, ker je sprejela poslance in jih odpravila po drugi poti? Kakor je namreč telo brez duše mrtvo, tako je vera brez del mrtva. Moji bratje, med vami naj ne bo veliko učiteljev, ker veste, da bomo strožje sojeni. V mnogih rečeh namreč vsi grešimo. Če kdo ne greši z besedo, je popoln človek in zmožen brzdati svoje telo. Če konjem nadenemo uzde, da so nam pokorni, usmerjamo vse njihovo telo. Poglejte tudi ladje, kako velike so in jih ženejo silni vetrovi, pa jih obrača majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja. Tako je tudi jezik majhen ud, vendar se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa takšen gozd zažge. Tudi jezik je ogenj, svet krivice. Jezik je tisti ud med našimi udi, ki kvari vsega človeka in razvnema kolo življenja, njega pa podžiga pekel. Vse vrste živali, naj letajo po zraku, lazijo po zemlji ali plavajo v vodi, se dajo ukrotiti in človek jih tudi ukroti, le jezika nihče ne more ukrotiti; neugnano zlo je in poln smrtonosnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta, in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po božji podobi. Iz istih ust prihajata hvala in kletev. Moji bratje, tako ne sme biti! Je mar studenec v istem toku sladek in grenek? Ali more, moji bratje, smokva roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan studenec ne more dati sladke vode. Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela, storjena v modri krotkosti. Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. Taka modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je posvetna, čutna, hudičeva. Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam sta nered in hudobija vsake vrste. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, poslušna, polna usmiljenja in dobrih del, nepristranska in brez hinavščine. Sad pravičnosti pa se seje v miru tistim, ki delajo za mir. Odkod boji med vami in odkod prepiri? Ali ne iz poželenj, ki se vojskujejo v vaših udih? Poželite, a vendar nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete ničesar doseči. Prepirate se in vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejmete, ker prosite s slabim namenom, zato da bi potešili svoja poželenja. Prešuštniki, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdorkoli hoče biti prijatelj sveta, se izkaže, da je sovražnik Boga. Ali mislite, da zaman pravi Sveto pismo: »Do ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki ga je naselil v nas?« Vendar daje on še večjo milost, zato pravi: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo zbežal od vas. Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite srca, ljudje z razdvojeno dušo. Priznajte svojo revščino, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalost in veselje v potrtost. Ponižajte se pred Gospodom in vas bo povišal. Ne obrekujte drug drugega, bratje! Kdor svojega brata obrekuje ali sodi, obrekuje postavo in sodi postavo. Če pa postavo sodiš, nisi njen izpolnjevalec, ampak si njen sodnik. Zakonodajalec in sodnik pa je samo eden, on, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, da sodiš bližnjega? No, vi, ki pravite: »Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto, tam ostanemo eno leto, trgovali bomo in bogateli,« sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj pa je vaše življenje? Dim ste, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. Rajši recite: »Če bo Gospod hotel, bomo živeli in storili to in ono.« Tako pa se bahate v svoji prevzetnosti. Vsako tako bahanje je zlo. Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, greši. Zdaj pa, vi bogatini, razjokajte se in tarnajte nad stiskami, ki pridejo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaše obleke so načeli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo. Njuna rja bo pričala zoper vas in kakor ogenj razjedla vaše meso. Do zadnjega dne ste kopičili zaklade. Glejte, plačilo, ki ste ga utrgovali žanjcem na svojih poljih, vpije in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, se naslajali in celo na klavni dan redili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili, ne upira se vam več. Zatorej, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Tudi poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne dobi zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi. Bodite trdni v svojih srcih, kajti Gospodov prihod je blizu. Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste sojeni. Glejte, sodnik stoji pred vrati. Bratje, v trpljenju in potrpežljivosti si vzemite za zgled preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Blagrujemo tiste, ki so vztrajali. O Jobovi potrpežljivosti ste slišali in veste, kakšen namen je imel Gospod z njegovim trpljenjem, kajti Gospod je nadvse milosrčen in usmiljen. Predvsem pa, moji bratje, ne prisegajte, ne pri nebu ne pri zemlji ne s kako drugo prisego. Vaš »dà« naj bo »dà« in vaš »ne« naj bo »ne«, da ne zapadete sodbi. Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj pôje hvalnice. Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni. Zato priznavajte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da ozdravite. Veliko zaleže vztrajna molitev pravičnega. Elíja je bil človek kakor mi, pa je vztrajno molil, da bi ne deževalo, in na zemlji ni deževalo tri leta in šest mesecev. Nato je spet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad. Moji bratje, če kdo izmed vas zaide od resnice in ga kdo spreobrne, naj vé: kdor grešnika spreobrne od njegove zgrešene poti, reši njegovo dušo smrti in pokrije množico grehov. Peter, apostol Jezusa Kristusa, izvoljenim, razkropljenim tujcem po Póntu, Galatíji, Kapadókiji, Aziji in Bitíniji, ki vas je Bog Oče v svojem načrtu s posvečevanjem Duha izvolil, da bi bili poslušni Jezusu Kristusu in da bi bili pokropljeni z njegovo krvjo. Milost vam in mir v obilju! Zahvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je s tem, da je obudil od mrtvih Jezusa Kristusa, prerodil za živo upanje, za neuničljivo, brezmadežno in nepokvarljivo dediščino. Ta je shranjena v nebesih za vas. Božja moč vas po veri varuje, da boste dosegli zveličanje, ki čaka, da se v poslednjem času razodene. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preskušnjah. Tako bo pristnost vaše vere veljala več kakor pečat na zlatu, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša. V hvalo, slavo in čast vam bo, ko se bo razodel Jezus Kristus. Ljúbite ga, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj še ne vidite, radujete se v neizrekljivem in veličastnem veselju, ko se trudite, da bi dosegli namen svoje vere, to je zveličanje duš. To zveličanje so preiskovali in se vanj poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki vam je bila namenjena; skušali so dognati, na kateri trenutek in na kakšen čas je meril Kristusov duh, ki je bil v njih in napovedoval Kristusu namenjeno trpljenje in kasnejše poveličanje. Njim je bilo razodeto, da niso pripravljali zase, ampak za vas, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. In to so stvari, v katere želijo prodreti celo angeli. Zato pripravite svojega duha, trezni bodite, popolnoma zaupajte v milost, ki jo imate zaradi prihoda Jezusa Kristusa. Bodite otroško poslušni! Ne ravnajte se po prejšnjih željah še iz časa, ko ste živeli v nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki je vas poklical, saj piše: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.« Če kličete za Očeta tistega, ki vsakogar sodi nepristransko, le po dejanjih, preživite v spoštljivem strahu čas svojega bivanja v tujini. Saj veste, da vas iz vašega brezplodnega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta. On je bil že pred stvarjenjem sveta določen, razodel pa se je poslednji čas za vas. Zaradi njega vi morete verovati v Boga, ki je njega obudil od mrtvih in mu dal slavo, tako da sta vaša vera in upanje v Bogu. Poslušni ste resnici in ste svoja srca očistili za pristno bratoljubje. Srčno, iskreno in goreče ljubíte drug drugega, ker vas ni prerodilo uničljivo ampak neuničljivo seme, božja beseda, ki je živa in večna. Zakaj »Vsi ljudje smo trava; še tako lepa cvetlica je le trava. Trava ovene, cvetlica se osuje. Gospodova beseda pa ostane na veke.« To je beseda, ki smo vam jo oznanili. Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine in nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja! Ker ste torej pravkar rojeni otroci, zakoprnite po pristnem duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rasli v zveličanje, saj ste vendar okusili, da je Gospod dober. K njemu stopíte, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Tudi vi se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne daritve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. V Svetem pismu namreč beremo: »Glej, na Síonu polagam kamen, izbran in dragocen vogelni kamen. Kdor se bo nanj zanesel, ne bo doživel sramote.« Vam torej, ki verujete, čast, tistim pa, ki ne verujejo: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen,« pa tudi »kamen spotike in skala pohujšanja«. Ker ne verujejo besedi, jih je pač doletelo, da se spotikajo obenj. Vi pa ste »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za božjo last, da bi oznanjali slavna dela« tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo. Nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste božje ljudstvo. Niste našli usmiljenja, zdaj pa se vas je usmilil. Preljubi, opominjam vas kot tujce in popotnike! Zdržite se grešnega poželenja, ki se bojuje proti duhu. Lepo živite med pogani! Čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, bodo sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga tisti dan, ko jih bo obiskal. Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi cesarju kot najvišjemu bodisi poglavarjem kot njegovim odposlancem, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje poštenjakom. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako zaprete usta nevednim nespametnim ljudem. Bodite sproščeni, vendar ne tako, da bi vaša sproščenost prikrivala hudobijo, ampak kot ljudje, ki so predani Bogu. Vse spoštujte, brate ljubíte, Boga se bojte, kralja spoštujte! Služabniki, z vsem spoštovanjem bodite pokorni svojim gospodarjem, a ne le dobrim in krotkim, ampak tudi osornim. Zakaj milost je v tem, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša iz zvestobe do Boga. Kaj bi bilo posebnega, če bi potrpežljivo prenašali kazen, za kar ste se pregrešili! Je pa pred Bogom zaslužno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. Saj ste bili vendar na to pot poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah, on, ki ni storil greha, in v njegovih ustih ni bilo zvijače. Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Njegove rane naj vas ozdravijo! Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš. Prav tako bodite, žene, podrejene svojim možem! Tako bodo tisti, ki ne verujejo besedi, pridobljeni že po vedênju svojih žena, brez prigovarjanja, ker bodo opazovali vaše spoštljivo in neoporečno življenje. Vaš okras naj ne bo zunanji, v spletanju las, v navešanju zlatega nakita in v razkazovanju oblek. Skušajte notranjost srca rajši okrasiti z neuničljivim okrasom krotkega in miroljubnega duha. To je dragoceno v božjih očeh. Tako so se namreč nekoč krasile tudi svete žene, ki so zaupale v Boga in so bile podrejene svojim možem. Tako je Sara ubogala Abrahama in ga je imela za gospodarja. Postale ste njene hčere, če delate dobro in se ne pustite prestrašiti od nobene grožnje. Prav tako možje! Po vesti živite z ženami, v časti jih imejte, kot nežnejša bitja, saj so skupaj z vami tudi one deležne milosti življenja. Tako ne bo vaši molitvi nič v napoto. Končno, bodite vsi složni, sočutni! Ljubíte brate, bodite usmiljeni in ponižni! Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti! Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi dosegli blagoslov. Zakaj »kdor hoče ljubiti življenje in videti dobre dni, naj zadržuje svoj jezik od hudega, in usta, da ne bodo govorila zvijače. Ogiblji se hudega in delaj dobro, išči miru in stopaj za njim. Zakaj Gospodove oči so obrnjene v pravične in njegova ušesa k njihovim prošnjam, Gospodov obraz pa je zoper hudodelce.« Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro! Čeprav bi trpeli za pravico, blagor vam. Nikar se ne ustrašite njihovih groženj! Ne dajte se zbegati! Le Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih. Vsak trenutek bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog vašega upanja. Vendar pa odgovarjajte krotko in spoštljivo, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše lepo življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo. Če že hoče božja volja, je pač bolje, da trpite zaradi dobrih del kakor za hudobna, saj je tudi Kristus enkrat trpel zaradi grehov, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po telesu izročen smrti, a po Duhu je bil oživljen. V tem Duhu je šel oznanjat odrešenje tudi duhovom, ki so bili v ječi. V Nóetovih dneh, ko je gradil ladjo, niso hoteli verovati, pa je Bog nadvse potrpežljivo čakal. V ladji se jih je po vodi rešilo le malo, natančno osem ljudi. Ta voda pa je podoba krsta, ki zdaj odrešuje vas. Ne odstranjuje madežev s telesa, ampak zaradi vstajenja Jezusa Kristusa prosi Boga za dobro vest. Ta je šel v nebesa in je na božji desnici in podrejeni so mu angeli in oblasti in sile. Ker je tudi Kristus trpel v telesu, se tudi vi oborožite z istim spoznanjem: kdor telesno trpi, je nehal grešiti, da v času, ki mu ostane v tem umrljivem življenju, ne bi več živel človeškim strastem, ampak božji volji. Saj ste v preteklosti dovolj dolgo stregli mišljenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v strasteh, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nezaslišanem malikovanju. Prav zato se tudi čudijo in vas sramotijo, ker ne drvite v isti pogubni vrtinec. Toda tudi ti bodo še dajali odgovor pred tistim, ki je že na tem, da sodi žive in mrtve. Saj je bil tudi mrtvim evangelij oznanjen zato, da bi bili sicer v telesu sojeni kot ljudje, v Duhu pa živeli po božje. Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni, da boste mogli moliti. Gojite med sabo čim močnejšo ljubezen, ker ljubezen pokrije veliko grehov. Bodite gostoljubni drug do drugega in ne godrnjajte. Kot dobri gospodarji mnogotere božje milosti postrezite drug drugemu z milostjo, kakor jo je kdo prejel. Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja v mejah, ki jih daje Bog. Le tako bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu gre slava in oblast na veke vekov. Amen. Preljubi, ne čudíte se, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega, če prihaja nad vas požar, ki vas preskuša. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusa sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave in božji Duh. Nikakor naj med vami nihče ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram. Prav zato naj poveličuje Boga. Nastopil je namreč čas sodbe v božji hiši. Če se pa začne najprej pri nas, kaj bo šele s tistimi, ki ne verujejo božjemu evangeliju! In če se pravični komaj reši, kam se bo skril hudobnež in grešnik! Zato naj tudi tisti, ki po božji volji trpijo, svoje duše z dobrimi deli priporočajo zvestemu Stvarniku. Vaše starešine torej prosim jaz, ki sem tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja, s katerim bom tudi dosegel slavo, ko se bo razodela: pásite božjo čredo, ki vam je zaupana, pazíte nanjo, pa ne zgrda, ampak rade volje, kakor je Bogu všeč. Ne zaradi grdega pohlepa po dobičku, ampak z voljnim srcem. Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano! Bodite čredi v zgled! Ko bo prišel veliki pastir, boste dobili večno zeleni venec slave. Prav tako vi mladi! Bodite poslušni starejšim! S ponižnostjo se vsi povežite, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Prepustite se močni božji roki, da vas ob svojem času poviša. Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas. Trezni bodite in čujte! Vaš sovražnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, ker ste trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. Bog pa, darovalec vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam spopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. Njemu oblast na veke. Amen. Po Silvánu, ki ga štejem za zvestega brata, vam na kratko pišem. Opominjam vas in vam jasno povem: to je resnična božja milost. V njej vztrajajte! Pozdravljata vas soizvoljena Cerkev, ki je v Babilonu, in moj sin Marko. Pozdravite se med seboj z ljubezenskim poljubom! Mir z vsemi vami, ki ste v Kristusu! Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa, vam, ki ste po pravičnosti našega Boga in odrešenika Jezusa Kristusa prejeli prav tako dragoceno vero kakor mi, obilno milost in mir iz spoznanja Boga in Jezusa, našega Gospoda! Njegova božja moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Spoznati nam je dal tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in močjo. Po njima so nam dane obljube tistih dragocenih in največjih dobrin, da bi se vi mogli ogniti posvetni pokvarjenosti, ki izvira iz poželenja, in bi postali deležni božje narave. Prav zato skušajte vneto razvijati iz vere krepost, iz kreposti spoznanje, iz spoznanja samoobvladanje, iz samoobvladanja potrpežljivost, iz potrpežljivosti pobožnost, iz pobožnosti bratoljubje, iz bratoljubja ljubezen. Če imate te kreposti in v njih napredujete, vas ne bodo pustile nedejavne in brez sadov za spoznavanje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kdor pa teh kreposti nima, je slep in kratkoviden. Pozabil je, da je bil očiščen svojih nekdanjih grehov. Zato se, bratje, tembolj potrudite, da boste utrdili svojo poklicanost in izvoljenost. Če boste namreč tako ravnali, se ne boste nikdar spotaknili. Tako vam bo na široko pripravljen vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa. Zato vas mislim vedno opozarjati na te kreposti, čeprav za to resnico veste in ste v njej utrjeni. Mislim pač, da je prav, da vas opominjam k čuječnosti, dokler še živim v tem šotoru, ker vem, da bo moj šotor kmalu prestavljen. Tako mi je dal vedeti tudi naš Gospod Jezus Kristus. Potrudil pa se bom tudi, da se boste mogli tega kadarkoli spominjati, tudi po mojem odhodu. Ko smo vam oznanjali mogočni prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, si nismo izmišljali pravljic. Na lastne oči smo videli njegovo veličastvo. Od Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko mu je iz silnega veličastva zadonel glas Boga: »To je moj ljubljeni Sin, katerega sem vesel.« Ta glas smo slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori. Prav zato je beseda prerokov za nas postala še trdnejša. In vi prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. Predvsem pa védite: nobena prerokba v Svetem pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni bila izrečena na človeško pobudo, pač pa so ljudje, navdihovani od Svetega Duha, govorili v imenu Boga. Med ljudstvom pa so nastopili tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji, ki bodo uvajali pogubne ločíne. Celo Gospoda, ki jih je odkupil, bodo tajili, s tem si bodo pa tudi nakopavali naglo pogubo. Mnogi bodo zabredli v njihovo izprijenost in po njihovi krivdi se bo sramotila pot resnice. Lakomni kakor so, vas bodo izkoriščali z izmišljotinami. Toda obsodba nad njimi že davno ne počiva in njihova poguba ne dremlje. Bog še grešnim angelom ni prizanesel, temveč jih je strmoglavil v mračno peklensko brezno in jih prihranil za sodbo. Tudi davnemu svetu ni prizanesel. Vendar je obvaroval Nóeta, enega od osmih, za glasnika pravičnosti, ko je poslal potop na svet brezbožnih. Tudi mesti Sódomo in Gomóro je obsodil na uničenje in ju upepelil in postavil za svarilo prihodnjim brezbožnežem. Rešil pa je pravičnega Lota, ki ga je bolelo življenje brezbožnih razuzdancev. Zaradi njihovih brezbožnih del, ki jih je — ker je živel med njimi — gledal in poslušal iz dneva v dan, je njegova pravična duša trpela. Gospod pa zna pobožne rešiti iz preizkušnje, krivične pa bo prihranil za dan sodbe, da jih bo kaznoval, zlasti tiste, ki tekajo za umazanim telesnim poželenjem in prezirajo Gospoda. Ti predrzni svojeglavci niti pred veličastvi ne trepečejo, ampak jih sramotijo, pa jih vendar angeli, ki jih po môči in oblasti prekašajo, ne žalijo in ne tožijo pred Gospodom. Ti svojeglavci so podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojene zato, da jih lovijo in pobijajo. Sramotijo tisto, česar ne poznajo. Zato jih bo njihova lastna izprijenost uničila, za krivico pa bodo prejeli primerno plačilo. V veselje jim je kratkotrajna nasladnost. Umazanci so in izprijenci, ki živijo na vaš račun, ko se z vami razkošno gostijo. Njihove oči so polne prešuštva in naperjene v greh, zvabljajo omahljive duše, srce jim je izurjeno za lakomnost, prekleti. Zapustili so pravo pot in zabredli. Stopili so na pot Beórjevega sina Bileáma, ki ga je zmamil krivičen zaslužek, a ga je za njegovo nepoštenost posvarila nema vprežna živina, ki je spregovorila s človeškim glasom in preprečila prerokovo nespamet. Taki so presahli studenci in oblaki, ki jih goni burja, čaka jih črna tema. Govorijo napihnjene in prazne besede in z razuzdanim telesnim poželenjem zvabljajo take, ki so se komaj izmaknili tistim, ki živijo v zablodi. Svobodo jim obljubljajo, sami pa so sužnji propada, zakaj človek je suženj tega, čemur podleže. Če se namreč tisti, ki so srečali našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa in ušli izprijenosti sveta, zopet zapletejo v svet in mu podležejo, so na slabšem kakor prej. Za take bi bilo namreč bolje, če ne bi bili spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so jo spoznali, pa se kljub temu obrnili proč od svete zapovedi, ki jim je bila izročena. Take doleti, kar lepo pove pregovor: »Pes se vrne k lastnemu izbljuvku,« in še: »Svinja se okopa, pa se zopet valja v luži.« Preljubi, to je že drugo pismo, ki vam ga pišem. V obeh sem skušal opominjati in dramiti vaše jasno mišljenje. Pomnite besede, ki so jih že povedali sveti preroki, pa še zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo oznanjali vaši apostoli. Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo brez vsake spoštljivosti norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih strasteh in govorili: »Kaj je z njegovim obljubljenim prihodom? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.« Sami hočejo, da jim ostane skrito, da je nebo obstajalo že zdavnaj in je zemlja iz vode in da je po božji besedi nastala na vodi. Po obojem je bil tedanji svet v povodnji pokončan. Sedanje nebo in zemlja sta po isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi. Tega pa, preljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ne odlaša z uresničevanjem obljube. Res nekateri mislijo, da je to odlašanje. Ne, le velikodušen je do vas, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja. Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju raztopile, zemlja in dela na njej pa bodo preizkušena. Kako prav je torej, da živite sveto in pobožno, če bo že vse to tako razpadlo. Čakajte in pospešujte nastop božjega dne, ko bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo temelji v žaru raztopili. Mi pa se po njegovi obljubi zanašamo na nova nebesa in novo zemljo, kjer biva pravičnost. Preljubi, ker to pričakujete, se potrudite, da vas najde v miru brez madeža in brez graje. Velikodušnost našega Gospoda ceníte kot nekaj zveličavnega! Tako vam je pisal tudi naš ljubi brat Pavel, seveda po svoje, z njemu lastno modrostjo. Tako piše tudi v vseh pismih, v katerih govori o tem. V njih so nekatere težkó umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, povrh pa še omahljivi, zlorabljajo. Tako delajo tudi z drugimi knjigami Svetega pisma, in sicer v svojo pogubo. Ker ste torej vnaprej spoznali, preljubi, se varujte, da vas blodnje brezbožnih ne potegnejo za sabo, da bi se vaša trdnost ne zamajala. Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa! Njemu slava zdaj in do dneva večnosti. Amen. Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na lastne oči gledali, kar so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. To življenje se je razodelo, gledali smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je nam razodelo. Kar smo torej gledali in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami, ki smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. To vam pišemo zato, da bi bilo naše veselje popolno. To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga oznanjamo: Bog je luč in v njem ni nobene temè. Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu živimo v temi, lažemo in se ne držimo resnice. Če pa živimo v luči, kakor živi v luči on sam, smo med seboj v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zanesljiv in pravičen. Če rečemo, da nismo grešniki, delamo iz njega lažnivca in njegova beseda ne živi v nas. Otroci moji, to vam pišem: Nikar ne grešite! Če pa že kdo greši, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna žrtev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za grehe vsega sveta. Iz tega vemo, da ga zares poznamo, če spolnjujemo njegove zapovedi. Kdor pravi: »Poznam ga,« pa njegovih zapovedi ne spolnjuje, je lažnivec in v njem ni resnice. Res pa ima popolno ljubezen do Boga tisti, ki se drži njegovih zapovedi. Po tem tudi spoznamo, da živimo v njem. Kdor pravi, da živi v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate od začetka. Stara zapoved je zajeta že v besedi, ki ste jo slišali. Z druge strani pa vam vendar pišem novo zapoved, ki se je uresničila v njem in se uresničuje v vas: tema namreč izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da živi v svetlobi, pa svojega brata sovraži, še zdaj živi v temi; kdor pa svojega brata ljubi, živi v svetlobi in se ne spotika. Kdor svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne vé, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči. Pišem vam, otroci: Zaradi njegovega imena so vam grehi odpuščeni. Pišem vam, očetje: Vi poznate njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladi: Premagali ste hudiča. Vam, otroci, sem napisal, da poznate Očeta. Vam, očetje, sem napisal, da poznate tistega, ki je od začetka. Vam, mladi, sem napisal, da ste močni in je božja beseda v vas in da ste premagali hudiča. Ne ljubíte sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, nima ljubezni do Očeta, kajti vse, kar je v svetu — telesno poželenje, poželenje oči in ošabno vedênje — ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnost. Otroci, poslednja ura je. Slišali ste, da prihaja antikrist. Veliko antikristov je že zdaj tu. Iz tega spoznamo, da teče poslednja ura. Izšli so izmed nas, a niso bili izmed naših. Ko bi namreč bili izmed naših, bi bili ostali z nami, pa niso. Tako so se končno razkrili, da niso vsi izmed naših. Vi pa imate maziljenje od Svetega in vsi to veste. Ne pišem vam, ker ne bi vedeli za resnico, ampak prav zato, ker jo poznate in ker nobena laž ne izvira iz resnice. Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki trdi, da Jezus ni Kristus? Tisti, ki zanika Očeta in Sina, je antikrist. Kdorkoli zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna sina, ima tudi Očeta. Vi pa vztrajajte v tem, kar ste slišali od začetka. Če bo vzdržalo v vas, kar ste slišali od začetka, boste tudi vi živeli v Sinu in Očetu. Obljuba, ki nam jo je sam dal, je večno življenje. To vam pišem glede tistih, ki vas skušajo zapeljati. Vi pa: maziljenje, ki ste ga dobili od njega, je v vas in zato ni treba, da vas kdo drug uči, saj vas njegovo maziljenje uči o vsem. Ker je resnično in ne laž, se ga držite, kakor vas je tudi poučilo. Zato, otroci, vztrajajte v njem, da bomo lahko brez strahu, ko se prikaže, in ne doživimo pred njim sramote, kadar pride. Če veste, da je pravičen, spoznajte, da je tudi vsak, kdor pravično živi, njegov otrok. Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče! Celo božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas le zato ne spozna, ker ni spoznal njega. Preljubi, zdaj smo božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Ko se prikaže, pa vemo, da mu bomo podobni, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je. Vsak, kdor se zanaša nanj, se posvečuje, kakor je tudi on svet. Kdor greši, dela tudi nepostavno, zakaj greh je nepostavnost. Vi veste: on je prišel, da bi odvzel grehe, a sam nima greha. Kdor živi v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal. Otroci, nihče naj vas ne zapelje! Le kdor pravično živi, je pravičen, kakor je pravičen on. Kdor pa grešno živi, je od hudiča, kajti hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela. Kdor je rojen od Boga, ne živi grešno, saj v njem klije božje seme. Ne more grešiti, ker ima življenje od Boga. Otroke Boga in otroke hudiča pa prepoznate po tem: kdor ne ravna pravično in kdor ne ljubi svojega brata, ni od Boga. Od začetka ste slišali tole oznanilo: Ljubímo drug drugega! Ne kakor Kajn! Kajn je bil od hudiča in je ubil svojega brata. In zakaj ga je ubil? Ker so bila njegova dela hudobna, bratova pa pravična. Ne čudíte se, bratje, če vas svet sovraži. Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor pa ne ljubi, živi v smrti. Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima v sebi večnega življenja. Ljubezen pa poznamo po tem, da je On dal življenje za nas, in takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more biti božja ljubezen v človeku, ki ima premoženje in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubímo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici! In po tem bomo spoznali, da smo iz resnice, in pred njim bomo pomirili svoje srce. Čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in vé vse. Preljubi, če nas pa naše srce ne obsoja, se lahko zanesemo na Boga in dobimo od njega vse, za kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. Zapoveduje pa nam, naj verujemo v njegovega Sina Jezusa Kristusa in naj drug drugega ljubimo, kakor nam je ukazal. Kdor se drži njegovih zapovedi, živi v Bogu in Bog živi v njem. Da živi v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal. Preljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove presojajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet. Božjega duha spoznate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v telesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista, o katerem ste slišali, da pride. Še več, že zdaj je v svetu. Otroci, vi ste od Boga in ste premagali take preroke, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu. Oni so iz sveta. Ker govorijo posvetno, jih svet tudi posluša. Mi pa smo od Boga in vsak, kdor pozna Boga, nas posluša. Kdor pa ni od Boga, nas ne posluša. Po tem spoznavamo duha resnice in duha zmote. Preljubi, ljubímo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna. Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če je Bog tako vzljubil nas, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. Boga ni nikoli nihče videl. Če drug drugega ljubimo, živi Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Po tem spoznamo, da živimo v Bogu in on v nas: dal nam je od svojega Duha. In mi smo ga gledali, zato pričujemo, da je Oče poslal Sina za odrešenika sveta. Kdor priznava, da je Jezus Božji Sin, živi Bog v njem in on v Bogu. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem. Ljubezen nam daje popolno zagotovilo za dan sodbe, kajti kakršen je on, takšni smo tudi mi že na tem svetu. V ljubezni ni strahu, saj popolna ljubezen odganja strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in človek, ki se boji, še nima popolne ljubezni. Mi ljubimo, ker nas je on prvi ljubil. Če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, katerega ne vidi. Od njega pa imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata! Kdor veruje, da je Jezus res Kristus, je rojen od Boga; kdor pa ljubi očeta, ljubi tudi tistega, ki je rojen od njega. Iz tega spoznamo, da ljubimo božje otroke, če ljubimo Boga in spolnjujemo njegove zapovedi. Ljubezen do Boga je v tem, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar prihaja od Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin! Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo. Ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, Duh pa je resnica. Trije namreč pričujejo: Duh in voda in kri. Ti trije pričujejo popolnoma isto. Če priznavamo človeško pričevanje, je božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je v tem, da je pričeval za svojega Sina. Kdor veruje v Božjega Sina, nosi to pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga ima za lažnivca, ker ne veruje v pričevanje, s katerim Bog pričuje za svojega sina. Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje; kdor Božjega Sina nima, nima življenja. To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v Božjega Sina. Zanesemo se, da nas sliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, kadar ga česa prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili. Če kdo opazi, da njegov brat greši, a ne za smrt, naj zanj prosi in dal mu bo življenje, seveda tistim, ki ne grešijo za smrt. Obstaja namreč greh, ki je za smrt; a jaz ne pravim, da bi kdo prosil za nekoga zaradi tega greha. Vsaka krivica je greh, vendar ni vsak greh za smrt. Vemo, da nihče, ki je rojen od Boga, ne greši, ampak ga Božji Sin varuje, da ga ne zgrabi hudič. Vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu. Vemo, da je Božji Sin prišel in nam dal razumnost, da moremo spoznati Resničnega. V Resničnem živimo, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. On je resnični Bog, on je večno življenje. Otroci, varujte se malikov! Starešina izvoljeni gospe in njenim otrokom, ki jih iskreno ljubim, pa ne le jaz, temveč vsi, ki poznajo resnico, prav zaradi resnice, ki živi v nas in bo v nas živela na veke. Z nami naj bo milost, usmiljenje in mir, ki prihajajo od Boga Očeta in od Očetovega Sina Jezusa Kristusa, v resnici in ljubezni. Silno sem se razveselil, ko sem zvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubímo drug drugega! Ljubezen je v tem, da živimo po njegovih zapovedih. To je zapoved, kakor ste slišali od začetka. Živite po njej! V svet je prišlo veliko zapeljivcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v telesu. Tak je zapeljivec in antikrist. Glejte nase, da ne zapravite, kar smo s trudom dosegli, ampak dobite polno plačilo. Kdor se oddalji in se ne drži Kristusovega nauka, nima Boga; kdor pa se nauka drži, ima Očeta in Sina. Če kdo pride k vam, pa ne prinese tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. Že kdor ga pozdravi, sodeluje pri njegovih hudobnih delih. Še veliko bi vam lahko napisal, pa tega nočem zaupati papirju in črnilu. Upam pa, da pridem k vam in se pogovorim iz oči v oči, da bo naše veselje popolno. Pozdravljajo te otroci tvoje izvoljene sestre. Starešina dragemu Gaju, ki ga imam iz srca rad. Preljubi, prosim Boga, da bi v vsakem pogledu napredoval in bil zdrav, kakor napreduje tvoje duhovno življenje. Silno sem se razveselil bratov, ki so prišli in potrdili, da si zvest resnici in da živiš po resnici. Nimam večjega veselja, kakor je to, da slišim, kako moji otroci živijo po resnici. Preljubi, zvesto po veri ravnaš, karkoli storiš za brate, pa še za tuje. Ti so pred cerkvenim občestvom pohvalili tvojo ljubezen. Dobro jim boš storil, če jih oskrbiš za pot, kakor je prav pred Bogom. Odšli so namreč na pot zaradi Jezusa in niso nič vzeli od poganov. Dolžni smo podpirati take ljudi, da bomo tudi sami postali sodelavci za resnico. Napisal sem nekaj Cerkvi. Toda Diotréf, ki hoče biti med njimi vodilni, nas res ne trpi. Zato ga bom, kadar pridem, posvaril zaradi njegovega početja. Hudobno namreč govori o nas in nas obrekuje. Pa mu to še ni dovolj. Sam ne trpi bratov, tiste, ki bi jih radi sprejemali, pa ovira in meče iz Cerkve. Preljubi, ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro! Kdor dela dobro, je od Boga; kdor pa dela húdo, Boga ni videl. Demétriju v prid pa govorijo vsi, tudi sama resnica, in tudi mi zastavimo besedo zanj. Veš pa, da je naša pohvala iskrena. Veliko bi ti lahko še napisal, pa ti nočem pisati s črnilom in peresom. Upam pa, da se v kratkem vidiva in se pogovoriva iz oči v oči. Mir s teboj! Pozdravljajo te prijatelji. Pozdravi prijatelje, vsakega posebej! Juda, služabnik Jezusa Kristusa, Jakobov brat, poklicanim, ki jih Bog Oče ljubi in so ohranjeni za Jezusa Kristusa. Usmiljenje vam in mir in ljubezen v obilju. Preljubi, ko sem resno premišljeval, da bi vam pisal o našem vzajemnem zveličanju, se mi je zdelo potrebno, da vas še prej opomnim in zapišem tole: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej. Prikradlo se je namreč nekaj ljudi, ki so bili že davno zapisani tej obsodbi, brezbožneži, ki prevračajo v razuzdanost milost našega Boga in tajijo našega edinega gospodarja in Gospoda Jezusa Kristusa. Čeprav vsi veste, vas hočem spomniti, da je Gospod ljudstvo najprej rešil iz egiptovske dežele, potem pa pokončal tiste, ki niso verovali. Tudi angele, ki niso ohranili svojega dostojanstva, ampak zapustili svoje bivališče, hrani večno vklenjene v temi za sodbo vélikega dne. Tudi Sódoma in Gomóra in okoliška mesta, ki so prav tako kakor oni nečistovala in se vdajala grehu proti naravi, so postavljena za zgled, s tem da trpijo kazen večnega ognja. Tako tudi ti v svojem sanjarjenju skrunijo telo, zametujejo gospostva in sramotijo veličastva. Ko se je vendar sam nadangel Mihael pravdal s hudičem in prepiral za Mojzesovo truplo, si hudiča ni upal sramotiti in obsojati, ampak je rekel: »Gospod naj te kaznuje!« Ti pa sramotijo tisto, česar ne poznajo; kar pa kakor brezumne živali nagonsko razumejo, jih le pogublja. Gorje jim! Krenili so na Kájnovo pot, zaradi zaslužka so jo udrli v Bileámovo zmoto in so propadli, ker so se uprli kakor Kóre. Ti delajo sramoto vašim bratskim obedom, ko se brez sramu gostijo in pasejo sami sebe. Suhi oblaki so, ki jih mimo ženejo vetrovi, poznojesenska drevesa brez sadov so, dvakrat mrtva, izkoreninjena, divji morski valovi so, ki naplavljajo lastno nesnago, blodeče zvezde, ki jih čaka večna črna temà. Tudi glede teh je prerokoval Hénoh, sedmi za Adamom, ko je rekel: »Glej, pride Gospod z mirijadami svojih svetih, da izvrši vesoljno sodbo nad vsem in da vsem dokaže njihova brezbožna dejanja, ki so jih zagrešili, in vse žalitve, ki so jih izrekli proti njemu brezbožni grešniki.« To so godrnjači, nezadovoljneži so. Vodi jih lastno poželenje, njih usta govorijo bahavo in se zaradi koristi prilizujejo ljudem. Preljubi, vi pa pomnite besede, ki so vam jih prej povedali apostoli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Govorili so vam: »V poslednjem času bodo nastopili zasmehovalci, ki bodo živeli po svojem brezbožnem poželenju.« Prav ti povzročajo razkole, posvetno mislijo, Duha pa nimajo. Vi, preljubi, pa zidajte sebe na temelju svoje presvete vere, molíte v Svetem Duhu, vztrajajte v božji ljubezni in čakajte na usmiljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pelje v večno življenje. Do omahljivcev bodite strpni! Rešíte jih in potegnite iz ognja! Do drugih pa bodite usmiljeni, vendar previdni in sovražíte celo obleko, ki jo je omadeževala mesenost. Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem in vas brez madeža in polne veselja postaviti pred svoje veličastvo, edinemu Bogu, našemu odrešeniku, po našem Gospodu Jezusu Kristusu, slava in veličastvo, moč in oblast pred vsemi veki in zdaj in na vse veke! Amen. Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. Sporočil ga je tako, da je poslal svojega angela svojemu služabniku Janezu. Ta je pričeval, kar je rekel Bog in kar je razodel Jezus Kristus: vse, kar je videl. Blagor mu, kdor bere, in tistim, ki poslušajo besede tega prerokovanja ter spolnjujejo, kar je zapisano v njem! Zakaj čas je blizu. Janez sedmim Cerkvam, ki so v Aziji: milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride, od sedmih duhov, ki stoje pred njegovim prestolom, in od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo ter duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen. Glej, prišel bo v sprevodu oblakov in vsako oko ga bo videlo, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji. Dà, amen. Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vesolja. Jaz, Janez, vaš brat in z vami soudeležen pri stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi božje besede in zaradi pričevanja o Jezusu na otoku, ki se imenuje Pátmos. Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal mogočen glas kakor glas trobente, ki je rekel: »Zapiši, kar vidiš, v knjigo in pošlji sedmim Cerkvam: v Éfez, v Smírno, v Pêrgamon, v Tiatíro, v Sárde, v Filadélfijo in Laodikéjo!« Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom. Glava in lasje so mu bili beli kakor bela volna, kakor sneg, oči so mu bile kakor ognjen plamen, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron, glas pa kakor bučanje mnogih vodá. V desnici je držal sedem zvezd in iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegovo obličje pa je bilo kakor sonce, kadar žari v vsej svoji môči. Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej! Skriti pomen sedmih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmih zlatih svečnikov pa je v tem: sedem zvezd pomeni angele sedmih Cerkvá, sedem svečnikov pa sedem Cerkvá.« »Angelu Cerkve v Éfezu piši: ‘To govori on, ki drži v svoji desnici sedem zvezd in ki stopa med sedmimi zlatimi svečniki. Vem za tvoja dela, za tvoj trud in za tvojo stanovitnost; vem tudi, da ne moreš prenašati hudobnih. Preskusil si tiste, ki sebe imenujejo apostole, pa niso, in si v njih odkril lažnivce. Stanoviten si in si marsikaj prenesel zaradi mojega imena, pa se nisi utrudil. Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, odkod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela! Če pa se ne spreobrneš, bom prišel k tebi in odstranil tvoj svečnik z njegovega mesta. Vendar ti je v dobro to, da sovražiš početje nikolajevcev, saj ga tudi sam sovražim. Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki raste v božjem raju.’« »Angelu Cerkve v Smírni piši: ‘Tole govori Prvi in Zadnji, ki je bil mrtev, a je oživel. Vem za tvojo stisko in za tvoje uboštvo — vendar si bogat — ter za obrekovanje tistih, ki se razglašajo za Jude, pa to niso, marveč so satanova shodnica. Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas preskusil: deset dni boste v stiski. Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja. Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Kdor zmaga, ga druga smrt gotovo ne bo prizadela.’« »Angelu Cerkve v Pêrgamonu piši: ‘To govori On, ki ima ostri, dvorezni meč. Vem, kje prebivaš: tam, kjer ima satan svoj prestol. Vendar se držiš mojega imena in nisi zatajil vere vame niti v dneh, ko je bil Antípa, moj zvesti pričevalec, umorjen tam pri vas, kjer domuje satan. Toda nekaj ti moram očitati: pri sebi imaš ljudi, privržence nauka, ki ga zastopa Bileám. Ta je učil Baláka zavajati Izraelove sinove v greh, jesti malikom darovane jedi in nečistovati. Prav tako imaš tudi ljudi, ki sledijo nauku nikolajevcev. Spreobrni se torej! Če se pa ne boš, bom prišel prav kmalu k tebi in se bojeval proti njim z mečem svojih ust. Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Zmagovalcu bom dal od skrite mane. Dal mu bom tudi bel kamenček in na kamenčku bo napisano novo ime: tega ne pozna nihče, razen tistega, kdor ga prejme.’« »Angelu Cerkve v Tiatíri piši: ‘To govori Božji Sin, ki ima oči kakor ognjen plamen in noge, podobne razbeljenemu bronu. Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje slúženje in za tvojo stanovitnost. Tudi vem, da so tvoja poslednja dela številnejša od prejšnjih. Vendar ti moram očitati, da trpiš Jezabélo, tisto ženo, ki se razglaša za prerokinjo in uči ter zavaja moje služabnike, naj se predajajo nečistovanju in uživajo malikom darovane jedi. Dal sem ji časa, da se spreobrne, a se noče odvrniti od svojega nečistovanja. Glej, vržem jo na bolniško posteljo, tiste, ki so nečistovali z njo, pa v veliko stisko, če se ne bodo odvrnili od njenega početja. Tudi njene otroke bom udaril s smrtjo. Tako bodo vse Cerkve spoznale, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca, in vsakemu izmed vas bom povrnil po njegovih delih. Drugim v Tiatíri, ki ne hodite za tem naukom in niste spoznali satanovih globočin, kakor jim pravijo, pa ne bom nalagal drugega bremena. Obdržite pa to, kar imate, dokler ne pridem. Kdor zmaga in vztraja do konca v mojih delih, temu bom dal oblast nad narodi, pasel jih bo z železno palico in jih drobil kakor lončeno posodo. Tako sem tudi jaz prejel oblast od svojega Očeta in dal mu bom tudi zvezdo danico. Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.’« »Angelu Cerkve v Sárdah piši: ‘To govori On, ki ima sedem božjih duhov in sedem zvezd: Vem za tvoja dela: imajo te za živega, a si mrtev. Zbúdi se in okrêpi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela popolna pred mojim Bogom. Spomni se torej, kaj si prejel in slišal, drži se tega in se spreobrni. Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi. Vendar imaš v Sárdah nekaj oseb, ki niso umazale svojih oblačil. Te bodo hodile z menoj v belem, ker so tega vredne. Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.’« »Angelu Cerkve v Filadélfiji piši: ‘To govori Sveti, Resnični, On, ki ima Davidov ključ: Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl. Vem za tvoja dela. Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena. Glej, iz satanove shodnice ti podarjam nekatere izmed tistih, ki se razglašajo za Jude, pa niso, ampak lažejo. Glej, poskrbel bom, da pridejo in padejo pred tvoje noge ter spoznajo, da sem te vzljubil. Ker si potrpežljivo ohranil mojo besedo, bom tudi jaz obvaroval tebe v uri preizkušnje, ki ima priti nad vesoljni svet, da preizkusi prebivalce na zemlji. Pridem kmalu. Trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca. Kdor zmaga, ga bom naredil za steber v svetišču svojega Boga in nikoli več ne pojde iz njega. Nanj bom napisal ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki prihaja z neba od mojega Boga, ter svoje novo ime. Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.’« »Angelu Cerkve v Laodikéji piši: ‘Tole govori Amen, zvesta in zanesljiva priča, začetek božjega stvarjenja. Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel ampak mlačen, sem na tem, da te izpljunem iz svojih ust. Praviš: Premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in skriješ svojo sramotno nagoto, ter mazila, da si natreš oči in spet vidiš. Jaz karam in pokorim vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da séde z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sédel s svojim Očetom na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.’« Zatem sem imel videnje: glej, odprla so se vrata v nebo in prejšnji glas, ki sem ga bil slišal govoriti z mano kakor trobento, je rekel: »Stopi sem gor in pokazal ti bom, kar se mora zgoditi poslej.« V hipu me je navdal Duh. In glej, v nebesih je stal prestol in na prestolu je sedèl nekdo. Sedeči je bil na pogled podoben kamnu jáspisu in sárdiju, vsenaokrog prestola pa se je pela mavrica, na oko podobna smarágdu. Okrog prestola je bilo štiriindvajset prestolov in na prestolih je sedelo štiriindvajset starešin, ogrnjenih v bela oblačila, z zlatimi venci na glavah. Od prestola so prihajali bliski, glasovi in gromi. Pred prestolom je plamenelo sedem bakel: te pomenijo sedem božjih duhov. Pred prestolom pa kakor stekleno morje, podobno kristalu. Sredi pred prestolom in okrog njega so stala štiri živa bitja, spredaj in zadaj polna oči. Prvo živo bitje je bilo podobno levu, drugo bitje je bilo podobno juncu, tretje bitje je imelo obličje kakor človek, četrto bitje pa je bilo podobno letečemu orlu. Ta štiri bitja so imela vsako po šest perutnic in so bila vsenaokrog in znotraj polna oči. Brez prenehanja so govorila noč in dan: »Svet, svet, svet je Gospod Bog, vladar vesolja, ki je bil, ki je in ki pride!« In kadar so ta živa bitja izrekala slavo, čast in zahvalo njemu, ki sedi na prestolu in živi na veke vekov, je štiriindvajset starešin popadalo pred sedečim na prestolu in molilo njega, ki živi na veke vekov, ter metalo svoje vence pred prestol in govorilo: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse stvarstvo, po tvoji volji je vse nastalo in vse biva.« In v desnici njega, ki je sedel na prestolu, sem videl knjigo, popisano znotraj in zunaj in zapečateno s sedmimi pečati. Videl sem silnega angela, ki je klical z mogočnim glasom: »Kdo je vreden, da odpre knjigo in odtrga njene pečate?« Toda nihče ne v nebesih ne na zemlji ne pod zemljo ni mogel odpreti knjige ne pogledati vanjo. Silno sem jokal, ker se ni našel nihče, ki bi bil vreden, da odpre knjigo in pogleda vanjo. Tedaj mi je rekel eden izmed starešin: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina: on bo odprl knjigo in njenih sedem pečatov.« Tedaj sem videl: na sredi med prestolom in štirimi živimi bitji ter starešinami je stalo Jagnje. Bilo je videti kakor zaklano in imelo je sedem rogov in sedem oči: to pomeni sedem božjih duhov, poslanih po vsej zemlji. Jagnje je stopilo naprej ter vzelo knjigo iz desnice sedečega na prestolu. In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami: te pomenijo molitve svetih. In peli so novo pesem: »Vredno si, da vzameš knjigo in odtrgaš njene pečate, ker si bilo zaklano in si s svojo krvjo odkupilo Bogu ljudi iz vsakega rodu, jezika, naroda in ljudstva ter si jih napravilo našemu Bogu za kraljestvo in duhovnike in kraljevali bodo na zemlji.« Med videnjem sem vsenaokrog prestola in živih bitij ter starešin slišal glas mnogih angelov. Njih število je bilo desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč. Z mogočnim glasom so govorili: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo.« In vse stvari, ki so v nebesih, na zemlji, pod zemljo in na morju, in sploh vse, kar je v njih, sem slišal, kako so govorile: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast, slava in mogočnost na veke vekov.« In štiri živa bitja so govorila: »Amen.« Starešine pa so padli predenj in ga molili. Videl sem, kako je Jagnje odtrgalo prvega izmed sedmih pečatov. Nato sem slišal prvo izmed štirih živih bitij, kako je reklo z glasom kakor grom: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je bel konj in tisti, ki ga je jezdil, je imel lok. Jezdec je dobil venec in odšel kot zmagovalec zmagi naproti. Ko je odtrgalo drugi pečat, sem slišal, kako je drugo živo bitje reklo: »Pridi!« Tedaj je prišel drug konj, rdeč kot ogenj. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo dano odvzeti mir z zemlje, tako da se ljudje koljejo med seboj. In dobil je velik meč. Ko je odtrgalo tretji pečat, sem slišal, kako je tretje živo bitje reklo: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je črn konj, in tisti, ki ga je jezdil, je držal v roki tehtnico. In slišal sem kakor glas, ki je govoril sredi štirih živih bitij: »Merica pšenice po denarju in tri merice ječmena po denarju! Olju in vinu pa ne delaj škode!« Ko je odtrgalo četrti pečat, sem slišal glas četrtega živega bitja, ko je reklo: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je konj mrtvaško blede barve. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo ime smrt, za njim pa je prihajalo podzemlje. In dana jima je bila oblast nad četrtino zemlje, da morita z mečem, z lakoto, s kugo in z zverinami zemlje. Ko je utrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga bili dajali. In zavpili so z mogočnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resnicoljuben, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami. Ko je Jagnje odtrgalo šesti pečat, sem videl, da je nastal velik potres. Sonce je potemnelo kakor žimnata vrečevina, vsa luna je postala kakor kri in zvezde na nebu so popadale na zemljo, kakor smokva otrese nezrele sadeže, če jo premetava silovit veter. Nebo se je odtegnilo, kakor če se zvije zvitek, in vse gore in otoki so se premaknili s svojih mest. Kralji zemlje in velikaši, vojaški poveljniki in bogatini, mogočniki in sploh vsi, sužnji in svobodni, so se tedaj poskrili po votlinah in po gorskem skalovju. In so rekli goram in skalovju: »Pádite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu in pred Jagnjetovo jezo! Zakaj prišel je veliki dan njune jeze in kdo bo mogel obstati?« Zatem sem videl štiri angele, ki so stali na štirih vogalih zemlje in zadrževali štiri vetrove zemlje, da ne bi pihali ne na zemljo ne na morje ne v katerokoli drevo. Nato sem videl drugega angela, ki se je vzpenjal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga. Z mogočnim glasom je zavpil štirim angelom, katerim je bila dana oblast, da pustošijo zemljo in morje: »Ne pustošite ne zemlje ne morja ne dreves, dokler ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih.« In slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vse rodov Izraelovih sinov: iz Judovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih, iz Rúbenovega rodu dvanajst tisoč, iz Gádovega rodu dvanajst tisoč, iz Aserjevega rodu dvanajst tisoč, iz Néftalijevega rodu dvanajst tisoč, iz Manásejevega rodu dvanajst tisoč, iz Símeonovega rodu dvanajst tisoč, iz Lévijevega rodu dvanajst tisoč, iz Isahárjevega rodu dvanajst tisoč, iz Zábulonovega rodu dvanajst tisoč, iz Jožefovega rodu dvanajst tisoč, iz Bénjaminovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih. Zatem se mi je prikazala velika množica, ki jè nihče ne bi bil mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palme. In vpili so z mogočnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.« Tedaj so vsi angeli, ki so stali vsenaokrog prestola in starešin ter štirih živih bitij, padli pred prestolom na svoje obličje in molili Boga: »Amen. Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in moč ter oblast našemu Bogu na veke vekov. Amen.« Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« Rekel sem mu: »Moj Gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo. Zato stojijo pred božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi. Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršnakoli pripeka. Zakaj Jagnje, ki sedi na sredi pred prestolom, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« Ko je Jagnje odtrgalo sedmi pečat, je v nebesih nastala za kake pol ure tišina. Videl sem, da je bilo sedmim angelom, ki stojijo pred Bogom, izročenih sedem trobent. Nato je prišel drug angel in obstal pri oltarju, držeč zlato kadilnico. Dano mu je bilo veliko vonjav, da bi jih pridal molitvam vseh svetih na zlatem oltarju, ki je pred prestolom. In dim vonjav se je po angelovi roki vzdignil pred Boga skupaj z molitvami svetih. Nato je angel segel po kadilnici, jo napolnil z ognjem z oltarja ter jo vrgel na zemljo. In nastali so gromi in hrumi, bliski in potresni sunki. Sedem angelov, ki so imeli sedem trobent, se je pripravilo, da zatrobijo. Zatrobil je prvi: in nastala sta toča in ogenj, pomešana s krvjo, ter se usula na zemljo. Zgorela je tretjina zemlje, zgorela je tretjina dreves in zgorela je vsa zelena trava. Zatrobil je drugi angel: in v morje je treščila kakor velika ognjena gora. Tretjina morja se je spremenila v kri, tretjina živih bitij, ki žive v morju, je poginila, in tretjina ladij je bila uničena. Zatrobil je tretji angel: in z neba je padla velika zvezda, plameneča kakor bakla, ter strmoglavila v tretjino rek in v izvirke vodá. Zvezdi je ime pelin. Tretjina vodá se je spremenila v pelin in veliko ljudi je umrlo od vodá, ker so bile ogrenele. Zatrobil je četrti angel: in udarjena je bila tretjina sonca, tretjina lune in tretjina zvezd, tako da so za tretjino potemnele. Dan je bil ob tretjino svoje svetlobe in prav tako noč. Nato sem videl in slišal orla, ko je letel po sredi neba in klical z mogočnim glasom: »Gorje, gorje, gorje prebivalcem zemlje ob tem, v kar se bo še razdonela trobenta treh angelov, ki še morajo trobentati.« Zatrobil je peti angel: in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo. Dan ji je bil ključ za žrelo brezna. Odprla je žrelo brezna in iz žrela se je vzdignil dim, kakor dim iz velike peči. Od dima iz žrela sta potemnela sonce in ozračje. Iz dima so se usule na zemljo kobilice in dana jim je bila oblast, kakršno imajo škorpijoni na zemlji. Rečeno jim je bilo, naj na zemlji ne pustošijo ne trave ne zelenja ne drevja, ampak samo ljudi, ki so brez božjega pečata na čelih. In ni jim bilo dano, da bi jih pobijale, ampak da bi jih pet mesecev trpinčile. Njihovo trpinčenje pa je bilo kakor trpinčenje škorpijona, kadar piči človeka. V tistih dneh bodo ljudje iskali smrt, a jè ne bodo našli; želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih. Kobilice so bile na pogled podobne konjem, pripravljenim za boj. Na glavah so nosile nekakšne zlate krone, obrazi pa so jim bili kakor človeški obrazi. Lase so imele kakor ženske, zobje pa so jim bili kakor levji. Imele so nekakšne železne oklepe, hrum njihovih perutnic pa je bil kakor ropot bojnih voz z mnogimi konji, ki drve v boj. Imele so repe, kakor jih imajo škorpijoni, in žela. V repih so imele moč, da pet mesecev trpinčijo ljudi. Za kralja nad sabo so imele angela brezna: po hebrejsko mu je ime Abadon, po grško pa Apolíon. Prvo gorje je minilo. Glej, za tem prihaja še dvojno gorje. Zatrobil je šesti angel. Tedaj sem zaslišal glas, ki je prihajal od štirih vogalov zlatega oltarja, ki stoji pred Bogom. Rekel je šestemu angelu, ki je imel trobento: »Odveži štiri angele, ki so privezani ob veliki reki Evfratu!« Odvezal je štiri angele, ki so pripravljeni čakali na uro, dan, mesec in leto, da pomoré tretjino ljudi. Število konjeniških trum pa je bilo dvesto milijonov; slišal sem njihovo število. Konje in jezdece sem v prikazni videl takóle: jezdeci so imeli oklepe ognjene, hiacíntove in žveplene barve. Glave konj so bile kakor glave levov, iz gobcev pa so jim bruhali ogenj, dim in žveplo. Od teh treh nadlog, od ognja, dima in žvepla, ki so jim bruhali iz gobcev, je bila pomorjena tretjina ljudi. Moč konj namreč tiči v njihovih gobcih in v njihovih repih. Njihovi repi pa so podobni kačam, imajo glave in z njimi škodujejo. Ostali ljudje, ki jih te nadloge niso pokončale, se niso odvrnili od početja svojih rok. Niso nehali moliti besov in malikov, zlatih in srebrnih, bronastih, kamnitih in lesenih, ki ne morejo ne videti ne slišati ne hoditi. Niso se odvrnili ne od umorov ne od čaranj ne od nečistovanja ne od tatvin. Nato sem videl drugega mogočnega angela, ki se je spuščal z neba, ogrnjen v oblak. Nad njegovo glavo se je pela mavrica, obličje je imel kakor sonce in noge kakor ognjene stebre. V roki je držal odprto knjižico. Z desno nogo je stopil na morje, z levo pa na zemljo. Potem je zavpil z mogočnim glasom, kakor rjove lev. Ko je zavpil, je sedem gromov spregovorilo s svojimi glasovi. Ko je spregovorilo sedem gromov, sem hotel pisati. Toda zaslišal sem glas iz nebes, ki je rekel: »Vtisni si v spomin, kar je spregovorilo sedem gromov, in ne zapisuj tega!« In angel, ki sem ga bil videl stati na morju in zemlji, je vzdignil desnico proti nebu in prisegel pri njem, ki živi na veke vekov, ki je ustvaril nebo in kar je na njem, zemljo in kar je na njej, in morje in kar je v njem: »Ne bo več časa! V dneh, ko se bo oglasil sedmi angel in zatrobil, se bo dopolnila božja skrivnost, kakor jo je Bog oznanil svojim služabnikom prerokom.« Glas, ki sem ga bil slišal iz nebes, mi je spet spregovoril in rekel: »Stopi in vzemi odprto knjižico; ta je v roki angela, ki stoji na morju in na zemlji.« Stopil sem k angelu in mu rekel, naj mi dá knjižico. In rekel mi je: »Vzemi jo in pojej! V trebuhu te bo grenila, toda v ustih bo sladka ko med.« Tedaj sem vzel iz angelove roke knjižico ter jo pojedel in v mojih ustih je bila sladka ko med. A ko sem jo pojedel, me je v trebuhu zagrenilo. Tedaj mi je bilo rečeno: »Vnovič moraš prerokovati nad mnogimi ljudstvi, narodi, jeziki in kralji.« Tedaj mi je bila dana trstika, nekakšen rováš, z naročilom: »Vstani in izmeri božje svetišče in oltar ter tiste, ki molijo v njem. Dvorišče pa, ki je zunaj svetišča, izpústi in ga ne meri. Bilo je namreč prepuščeno poganom, ki bodo dvainštirideset mesecev teptali sveto mesto. Toda dvema svojima pričama bom naročil, naj prerokujeta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševino.« To sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodarjem zemlje. Če bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, bo iz njunih ust bruhnil ogenj in požrl njune sovražnike. Tako bo moral umreti, kdorkoli bi jima hotel storiti kaj žalega. Ta dva imata oblast, da zapreta nebo, da v dneh njunega prerokovanja ne bo deževalo. Prav tako imata oblast nad vodami, da jih spremenita v kri, in nad zemljo, da jo udarita z vsakršno šibo, kolikorkrat hočeta. Ko bosta pa dokončala svoje pričevanje, bo zver, ki se vzdiguje iz brezna, začela vojno proti njima, ju premagala in ubila. Njuni trupli bosta obležali na trgu velikega mesta, ki se v prispodobi imenuje Sódoma in Egipt: tam je bil križan tudi njun Gospod. Ljudje iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov bodo tri dni in pol gledali njuni trupli in ne bodo pustili, da bi bili njuni trupli položeni v grob. Zaradi njih se bodo prebivalci zemlje veselili in radostili ter si izmenjavali darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce zemlje. Toda po treh dneh in pol je iz Boga šinil vanju dih življenja: postavila sta se na noge in navdala z grozo tiste, ki so ju gledali. Tedaj so iz nebes zaslišali mogočen glas, ki jima je rekel: »Povzpnita se sèm!« In povzpela sta se v oblaku proti nebu in njuni sovražniki so ju videli. V tisti uri je nastal velik potres, deseti del mesta se je zrušil in v potresu je bilo ubitih sedem tisoč ljudi. Preživele pa je prevzela groza in so izkazali čast Bogu nebes. Drugo gorje je prešlo. Glej, kmalu pride tretje gorje. Zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli mogočni glasovi ter govorili: »Nad svetom je zakraljeval naš Gospod in njegov Maziljenec: kraljeval bo na veke vekov.« Tedaj je štiriindvajset starešin, ki sedijo pred Bogom na svojih prestolih, padlo na obraz in molilo Boga: »Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog, vladar vesolja, ki si in si bil, da si segel po svoji veliki oblasti in zakraljeval. Narodi so pobesneli, a prišla je tvoja jeza in trenutek, da se sodijo mrtvi, da dobijo plačilo tvoji služabniki preroki, sveti in kateri se bojijo tvojega imena, mali in veliki, in da se pokončajo tisti, ki uničujejo zemljo.« Tedaj se je odprlo božje svetišče, ki je v nebesih, in v svetišču se je prikazala skrinja zaveze. In nastali so bliski in hrumi, gromi in potres ter silovita toča. Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem kron. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd ter jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni. Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. Tedaj sem zaslišal v nebesih mogočen glas, ki je rekel: »Zdaj je prišlo zveličanje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Maziljenca, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali s krvjo Jagnjeta in z besedo svojega pričevanja, saj so prezirali svoje življenje vse do smrti. Zatorej se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič stopil na vaju, poln divjega besa, ker vé, da ima le malo časa.« Ko pa je zmaj videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je bila rodila dečka. Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi: tam naj bi se hranila čas in dva časa in pol časa, daleč od kače. Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela za ženo kakor reko vode, da bi jo odnesla. A ženi je priskočila na pomoč zemlja: zemlja se je odprla v požiralnik ter popila reko, ki jo je bil zmaj bruhnil iz žrela. Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki spolnjujejo božje zapovedi in pričujejo za Jezusa. In ustavil se je na pesku morskega brega. Nato sem videl zver, ki je vstajala iz morja. Imela je deset rogov in sedem glav, na rogovih deset kron in na vsaki glavi bogokletno ime. Zver, ki sem jo videl, je bila podobna panterju in noge je imela kakor medved, gobec pa kakor lev. Zmaj ji je dal svojo moč, svoj prestol in veliko oblast. Ena njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je bila pozdravila. Vsa zemlja je šla polna začudenja za zverjo. Ljudje so molili zmaja, ker je bil dal oblast zvéri, molili so tudi zver ter govorili: »Kdo je podoben zvéri in kdo se more bojevati z njo?« Zvéri so bila dana usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogokletstva. Dana ji je bila oblast, da to počenja dvainštirideset mesecev. Odprla je usta, da je preklinjala Boga: preklinjala je njegovo ime, njegovo bivališče in tiste, ki prebivajo v nebesih. Dopuščeno ji je bilo, da je začela vojno s svetimi in jih premagala. Dana ji je bila oblast nad vsakim rodom, ljudstvom, jezikom in narodom. Zver bodo molili vsi prebivalci zemlje, katerih imena že od začetka sveta niso vpisana v knjigo življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano. Kdor ima ušesa, naj prisluhne! Če je komu namenjeno ujetništvo, pojde v ujetništvo. Če mora kdo umreti od meča, bo umrl od meča. Svetim je treba tukaj vztrajnosti in vere. Nato sem videl drugo zver, ki se je vzdigovala iz zemlje: imela je dva rogova, podobna jagnječjim, govorila pa je kakor zmaj. Ta je izvajala vso oblast prve zveri v njeni navzočnosti in priganjala zemljo in njene prebivalce, naj molijo prvo zver, ki se ji je bila smrtna rana pozdravila. Delala je velika čudesa, tako da je celo vpričo ljudi priklicala ogenj z neba. S temi čudesi, katera ji je bilo dano delati vpričo zveri, je zavajala prebivalce zemlje. Prebivalcem zemlje je namreč rekla, naj postavijo kip zveri, ki je bila ranjena z mečem, pa je potem oživela. Dano ji je bilo tudi oživiti kip zveri, tako da je kip celo spregovoril in dal pobiti vse, ki kipa zveri niso molili. Na njen ukaz so si vsi, mali in veliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. Tu je treba modrosti. Kdor je bister, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset. Pogledal sem in glej, na gori Síon je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta. Z neba sem zaslišal glas kakor šumenje mnogih vodá in kakor bobnenje silovitega groma. Glas, ki sem ga slišal, je bil kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe. Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče, razen tistih sto štiriinštirideset tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje. To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamorkoli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje. Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so. Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. Z mogočnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!« Za njim je prišel še drugi angel in rekel: »Padel je, padel véliki Babilon, ki je upijanil vse narode z vinom svojega pobesnelega nečistovanja.« Za njima je prišel še tretji angel in govoril z mogočnim glasom: »Če kdo moli zver in njen kip in sprejme na čelo ali na roko njen žig, bo tudi sam pil od vina božjega srda, ki je v vsej pristnosti nalito v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njen kip ter sprejemajo žig z njenim imenom. Tu je potrebna stanovitnost svetih, ki se drže božjih zapovedi in vere v Jezusa.« Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Dà, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; zakaj njihova dela gredo z njimi.« Pogledal sem in prikazal se je bel oblak in na oblaku je sedel nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlato krono, v roki pa oster srp. Iz svetišča je stopil drug angel in z mogočnim glasom zavpil njemu, ki je sedel na oblaku: »Zamahni s srpom in požanji, ker je prišla ura žetve, zakaj žetev zemlje je dozorela.« Tedaj je on, ki je sedel na oblaku, zamahnil s srpom po zemlji in zemlja je bila požeta. Iz svetišča v nebesih je nato stopil drug angel, ki je tudi držal oster srp. Od oltarja pa je stopil še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem. Z mogočnim glasom je zavpil njemu, ki je držal ostri srp in rekel: »Zamahni s svojim ostrim srpom in oberi grozdje z zemeljske trte, ker so njene jagode dozorele!« Angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji ter obral zemeljsko trto, grozdje pa je vrgel v veliko kad božjega srda. Kad so tlačili zunaj mesta in iz kadi se je nateklo krvi konjem do uzd tisoč šeststo tečajev daleč naokoli. Nato sem na nebu videl drugo znamenje, veliko in čudovito: sedem angelov, ki so nosili sedem šib. Te so poslednje. Zakaj z njimi se je dopolnil božji srd. Videl sem tudi nekakšno stekleno morje, pomešano z ognjem. In tisti, ki so bili premagali zver in njen kip ter število njenega imena, so stali na tem steklenem morju, z božjimi harfami v rokah. Peli so pesem božjega služabnika Mojzesa in pesem Jagnjeta: »Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar vesolja. Pravična in resnična so tvoja pota, kralj narodov! Kdo se ne bi bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Zakaj ti edini si svet. Vsi narodi bodo prišli in se poklonili pred tabo, ker so se razodele tvoje sodbe.« Zatem sem videl, kako se je v nebesih odprlo svetišče, v katerem je šotor pričevanja. Iz svetišča je stopilo sedem angelov, ki so nosili sedem šib. Oblečeni so bili v čisto in bleščeče platno, čez prsi pa so bili prepeti z zlatimi pasovi. Eno izmed štirih živih bitij je dalo angelom sedem zlatih čaš, napolnjenih s srdom Boga, ki živi na veke vekov. Božja slava in božja moč sta tedaj napolnili svetišče z dimom. In nihče ni mogel stopiti v svetišče, dokler se ne bi izpolnile sedmere šibe sedmih angelov. Nato sem iz svetišča zaslišal mogočen glas, ki je rekel sedmim angelom: »Pojdite in izlijte na zemljo sedem čaš božjega srda!« Odšel je prvi in izlil svojo čašo na zemljo. Ljudje, ki so imeli žig zveri in ki so molili njen kip, so bili udarjeni s hudim in bolečim turom. Drugi je izlil svojo čašo v morje. In morje se je spremenilo v kri, kakor je kri mrliča, in poginilo je vse, kar je bilo v morju živega. Tretji je izlil svojo čašo v reke in v izvirke vodá. Spremenili so se v kri. Tedaj sem slišal angela vodá, ki je rekel: »Pravičen si ti, ki si in si bil, ti Sveti, ker si tako razsodil! Ker so prelili kri svetih in prerokov, si dal piti kri tudi njim: zaslužili so to.« Slišal sem oltar, ki je govoril: »Dà, Gospod, Bog, vladar vesolja, tvoje sodbe so resnične in pravične.« Četrti je izlil svojo čašo na sonce. Temu angelu je bilo dano, da je žgal ljudi z ognjem. In ljudi je žgala silna vročina in preklinjali so ime Boga, ki ima oblast nad temi šibami. Niso se spreobrnili, da bi mu izkazali čast. Peti je izlil svojo čašo na prestol zveri in njeno kraljestvo je pokrila tema. Ljudje so si od bolečine grizli jezike in zaradi muk in turov preklinjali Boga nebes in se niso odvrnili od svojega početja. Šesti je izlil svojo čašo v veliko reko Evfrat in njeno vodovje se je posušilo, tako da je bila pripravljena pot kraljem z vzhoda. Nato sem videl, kako so iz žrela zmaja, iz gobca zveri ter iz ust lažnega preroka prišli trije nečisti duhovi, podobni žabam. To so namreč duhovi besov, ki delajo čudesa in ki hodijo zbirat kralje vesoljne zemlje na vojsko, za véliki dan vsemogočnega Boga. Glej, pridem kakor tat. Blagor mu, ki je čuječ in hrani svoja oblačila, da mu ni hoditi okrog nagemu in razkazovati svojo sramoto. In kralje je zbral na kraju, ki se hebrejsko imenuje Harmagedón. Sedmi je izlil svojo čašo po ozračju in od prestola v svetišču je prišel mogočen glas, ki je rekel: »Končano!« Nastali so bliski, hrumi in gromi in hkrati velik potres, kakršnega ni bilo, odkar živi človek na zemlji, tako neznanski je bil potres. Veliko mesto je razpadlo na tri dele, mesta poganov pa so se zrušila. Bog se je spomnil vélikega Babilona in mu dal čašo z vinom svoje strašne jeze. Vsi otoki so se razbegnili in gorá ni bilo več najti. Z neba je padala na ljudi debela toča, za tretjino stota težka. Zaradi šibe toče so ljudje preklinjali Boga, zakaj ta šiba je bila izredno huda. Tedaj je pristopil eden izmed sedmih angelov, ki so imeli sedem čaš, in je spregovoril z mano: »Pridi, da ti pokažem sodbo nad véliko vlačugo, ki sedi nad mnogimi vodami. Z njo so nečistovali kralji zemlje, prebivalci zemlje pa so se upijanjali z vinom njenega nečistovanja.« Angel me je odnesel v duhu v puščavo. Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zvéri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni in je imela sedem glav in deset rogov. Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusobe in nesramnosti svojega nečistovanja. Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: »Véliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji.« Videl sem, da je ženska pijana od krvi svetih in od krvi pričevalcev Jezusovih. Ko sem jo zagledal, sem se silno začudil. Angel pa mi je rekel: »Zakaj si se začudil? Razložil ti bom skrivnost ženske in zveri, ki jo nosi in ima sedem glav in deset rogov. Zver, ki si jo videl, je bila, a je ni več, vzdignila se bo iz brezna, a pojde v pogubo. Prebivalci zemlje, katerih ime vse od začetka sveta ni vpisano v knjigi življenja, se bodo začudili, ko bodo videli, da je zver bila, pa je ni več, a da se bo vrnila. Tukaj je treba pameti z modrostjo. Sedem glav je sedem gorá, na katerih sedi ženska. In je tudi sedem kraljev. Pet jih je padlo, eden je še pri življenju in sedmi še ni prišel. Ko pa pride, bo smel ostati le malo časa. Zver, ki je bila in je ni več, je hkrati osmi in eden izmed sedmih, a pojde v pogubo. Deset rogov, ki si jih videl, pomeni deset kraljev. Ti še niso dobili kraljestva, pač pa bodo dobili kraljevsko oblast za eno uro skupaj z zverjo. Ti so enodušno za to, da izročijo svojo moč in svojo oblast zvéri. Ti se bodo bojevali z Jagnjetom, a Jagnje jih bo premagalo, ker je Gospod gospodov in Kralj kraljev, in z njim vred tisti, ki so poklicani, izvoljeni in zvesti.« Rekel mi je še: »Vode, ki si jih videl, kjer sedi nečistnica, pomenijo ljudstva in množice, narode in jezike. Deseteri rogovi, ki si jih videl, ter zver, ti bodo vlačugo sovražili: oplenili jo bodo in slekli, požrli njeno meso ter sežgali v ognju. Zakaj Bog jim je vsadil v srce misel, da uresničijo njegov načrt, se sporazumejo in izročijo svojo kraljevsko oblast zvéri, dokler se ne uresničijo božje besede. Ženska, ki si jo videl, pa pomeni veliko mesto, ki kraljuje nad kralji zemlje.« Zatem sem videl drugega angela, ki se je spuščal z neba z veliko oblastjo: zemlja se je razsvetlila od njegovega sijaja. Z mogočnim glasom je zaklical: »Padel je, padel véliki Babilon ter postal bivališče besov, zatočišče vseh nečistih duhov, pribežališče vseh nečistih ptic, in pribežališče vseh živali, ki so nečiste in mrzke, ker so vsi narodi pili od vina njegovega razbrzdanega nečistovanja, kralji zemlje so nečistovali z njim in trgovci zemlje so obogateli od njegovega silnega razkošja.« Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: »Pojdi stran od njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe! Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic. Izplačajte ga, kakor je sam izplačal, in povrnite mu dvojno po njegovih delih. Dvojno mu nalijte v čašo, v katero je sam nalival. Kolikor si je privoščil sijaja in naslad, toliko muk in bridkosti mu prizadenite. Zakaj v svojem srcu pravi: ‘Sedim kakor kraljica, nisem vdova in ne bom okusila bridkosti.’ Zaradi tega bodo v enem samem dnevu prišle nadenj šibe: smrt, žalost in lakota, in bo sežgan v ognju. Zakaj mogočen Gospod je Bog, ki ga je sodil.« Kralji zemlje, ki so nečistovali in se naslajali z njim, bodo jokali in žalovali za njim, ko bodo videli dim njegovega požara. Od daleč bodo stali iz strahu pred njegovimi mukami in vpili: »Gorje, gorje, véliko mesto, Babilon, mogočno mesto, zakaj v eni uri je prišla tvoja obsodba!« Tudi trgovci zemlje jočejo in žalujejo za njim, ker nihče ne kupuje več njihovega blaga: blaga iz zlata, srebra, dragih kamnov, biserov, tančice, bagra, svile in škrlata; pa vsakovrstnega dišečega lesa, vsakovrstnega orodja iz slonovine, vsakovrstnega orodja iz najdražjega lesa, brona, železa in marmorja; pa cimeta in balzama, dišav, mire in kadila, vina in olja, najboljše moke in žita, govedi in ovc, konj in voz, sužnjev in človeških bitij. »Sadeži, ki se jih je veselila tvoja duša, so izginili, ves sijaj in ves blesk je odpadel od tebe in nikoli več ga ne bodo našli.« Trgovci, ki prekupčujejo s tem blagom in ki so obogateli od tega mesta, bodo iz strahu pred njegovimi mukami stali od daleč, jokali in žalovali ter govorili: »Gorje, gorje, véliko mesto, ki si bilo oblečeno v tančico, v bager in škrlat, bleščeče okrašeno z zlatom, z dragimi kamni in biseri, zakaj v eni uri je bilo uničeno tolikšno bogastvo!« Vsi krmarji, vsi, ki plovejo iz kraja v kraj, vsi pomorniki in vsi, ki so zaposleni na morju, so stali od daleč ter vpili, ko so videli dim njegovega požara, rekoč: »Katero mesto je bilo podobno temu velikanskemu mestu?« Glavo so si potresli s prahom ter vpili, jokali in tožili, rekoč: »Gorje, gorje, véliko mesto, ki so od njegovega razkošja obogateli vsi, ki so imeli ladje na morju, zakaj v eni uri je bilo spremenjeno v puščavo! Razveselite se nad tem mestom, nebesa, sveti, apostoli in preroki, ker je Bog uresničil nad njim vašo sodbo!« Tedaj je silen angel vzdignil kamen, velik kakor mlinski kamen, in ga zagnal v morje, rekoč: »S takšnim zamahom bo vržen Babilon, véliko mesto, in ga ne bo več najti. V tebi se ne bo več slišal glas harfistov in godcev, piskačev in trobentačev. V tebi se ne bo našel več noben umetnik kakršnekoli stroke. V tebi se ne bo več slišal ropot mlina. V tebi ne bo več svetila luč svetilke. V tebi se ne bo več slišal glas ženina in neveste. Zakaj tvoji trgovci so bili velikaši zemlje in tvoje čarovnije so zapeljale vse narode. V njem se je našla kri prerokov in svetih ter vseh, ki so bili umorjeni na zemlji.« Zatem sem zaslišal kakor mogočen glas velike množice v nebesih, ki je klicala: »Aleluja! Zveličanje, slava in moč je v našem Bogu, zakaj njegove sodbe so resnične in pravične. Uresničil je sodbo nad véliko vlačugo, ki je razkrajala zemljo s svojim nečistovanjem, in je maščeval nad njo kri svojih služabnikov.« In v drugo so zaklicali: »Aleluja! Njen dim se vzdiguje na veke vekov!« Tedaj je štiriindvajset starešin in četvero živih bitij padlo na obraz in molilo Boga, ki je sedèl na prestolu, rekoč: »Amen. Aleluja!« Od prestola pa je prišel glas in rekel: »Hvalíte našega Boga vsi njegovi služabniki, vi, ki se ga bojite, mali in veliki!« Potem sem zaslišal kakor glas velike množice, podoben šumenju mnogih vodá in bobnenju silnih gromov, ki so govorili: »Aleluja! Zakaj Gospod, naš Bog, vladar vesolja, je začel kraljevati. Veselimo se in radujmo ter mu izkažimo čast, zakaj prišla je Jagnjetova svatba in njegova nevesta je pripravljena. Dana ji je bila obleka iz čiste in bleščeče tančice.« Tančica namreč pomeni pravična dela svetih. In rekel mi je: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo!« Rekel mi je še: »To so resnične besede, ki jih je izrekel Bog.« Tedaj sem padel k njegovim nogam, da bi ga molil. Pa mi je rekel: »Nikar! Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, ki ohranjajo Jezusovo pričevanje. Boga môli! Zakaj preroški duh je v pričevanju za Jezusa.« Nato sem videl nebo odprto in prikazal se je bel konj. Ta, ki ga je jezdil, se je imenoval Zvesti in Resnični. Ta pravično razsoja in se bojuje. Oči so mu kakor ognjen plamen in na glavi nosi veliko krono; napisano pa ima ime, ki ga ne pozna nihče, le on sam. Ogrnjen je v plašč, ki je bil namočen v krvi, in ime mu je Božja beseda. Na belih konjih mu sledijo nebeške vojske, oblečene v belo in čisto tančico. Iz ust mu sega oster meč, da z njim udari po narodih. Pasel jih bo z železno palico in tlačil kad z vinom strahotne jeze Boga, vladarja vesolja. Na plašču in na boku pa ima napisano ime: Kralj kraljev in Gospod gospodov. Nato sem videl angela, ki je stal na soncu. Z mogočnim glasom je zaklical vsem pticam, ki letajo po sredi neba: »Zgrnite se semle na veliko božjo pojedino! Jejte meso kraljev in meso poveljnikov, meso junakov in meso konj in njihovih jezdecev, meso vseh, svobodnjakov in sužnjev, malih in velikih!« Tedaj sem videl zver in kralje zemlje ter njihove vojske, zbrane, da se spopadejo z njim, ki je jezdil konja, in z njegovo vojsko. Toda zver je bila zajeta in z njo vred lažni prerok, ki je bil delal čudesa v njeni navzočnosti: z njimi je bil zapeljal nje, ki so sprejeli žig zveri in molili njen kip. Oba sta bila živa vržena v ognjeno jezero, v katerem gori žveplo. Vse druge pa je pobil meč, ki je segel iz ust jezdeca na konju, in ptice so se nažrle njihovega mesa. Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba. V roki je držal ključ k breznu in težko verigo. Ugnal je zmaja, staro kačo, to je hudiča in satana, in ga zvezal za tisoč let. Nato ga je vrgel v brezno, ga tam zaklenil ter zapečatil vhod nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Potem mora biti za malo časa odvezan. Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni, ker so pričali za Jezusa in za božjo besedo. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njenega kipa in si niso bili vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje. Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali duhovniki božji in Kristusovi ter bodo kraljevali z njim tisoč let. Ko pa se dopolni tisoč let, bo satan izpuščen iz svoje ječe. Stopil bo na plan, da bi zapeljal narode, ki so na štirih vogalih zemlje, Goga in Magóga, ter jih zbral na vojsko. Njih število bo, kakor je peska ob morju. Šli so v napad po zemeljski širjavi ter obkolili tabor svetih in ljubljeno mesto. A z neba je šinil ogenj in jih použil. Hudič pa, ki jih je bil zapeljal, je bil vržen v jezero z ognjem in žveplom, kjer sta tudi zver in lažni prerok. Tam bodo mučeni podnevi in ponoči na veke vekov. Zatem sem videl velik, bel prestol in njega, ki je sedel na njem. Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in izginila brez sledu. Nato sem videl umrle, velike in male, kako stoje pred prestolom. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življenja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, vsak po svojih delih. Morje je vrnilo mrtve, ki so bili v njem. Tudi smrt in podzemlje sta vrnila mrtve, ki sta jih hranila. In vsak je bil sojen po svojih delih. Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero. Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Zakaj prvo nebo in prva zemlja sta bila izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem mogočen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njim. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, zakaj te besede so zanesljive in resnične!« Nato mi je rekel: »Končano! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin. Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« Zatem je prišel eden izmed sedmih angelov, ki so držali sedem čaš, napolnjenih s sedmimi poslednjimi šibami, in mi je spregovoril: »Pridi, da ti pokažem zaročenko, Jagnjetovo nevesto!« Nato me je angel odnesel v duhu na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga, sijoče v božjem veličastvu. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, biseru iz kristalno bleščečega jáspisa. Mesto je imelo veliko in visoko obzidje, v njem je bilo dvanajst vrat, na vratih je bilo dvanajst angelov in na njem so bila napisana imena, ki so imena dvanajstih rodov Izraelovih sinov. Troje vrat je gledalo proti vzhodu, troje vrat proti severu, troje vrat proti jugu in troje vrat proti zahodu. Obzidje mesta je slonelo na dvanajstih temeljnih kamnih, na njih pa je bilo dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov. Tisti, ki je govoril z mano, je imel merilo, zlato trstiko, da bi izmeril mesto, njegova vrata in njegovo obzidje. Mesto je bilo zidano na štiri vogale in njegove dolžine je bilo toliko, kolikor je njegove širine. Angel je s trstiko izmeril mesto: merilo je dvanajst tisoč tečajev. Njegova dolžina, širina in višina so bile enake. Izmeril mu je tudi obzidje: visoko je bilo sto štiriinštirideset komolcev. To je človeška mera, ki jo je uporabil tudi angel. Gradivo mestnega obzidja je iz jáspisa, mesto pa iz suhega zlata, podobnega čistemu kristalu. Temelji mestnega obzidja so bili okrašeni z vsakovrstnim dragim kamenjem: prvi temeljni kamen je bil jáspis, drugi safír, tretji halkedón, četrti smarágd, peti sardoníks, šesti sárdij, sedmi hrizolít, osmi beríl, deveti topáz, deseti hrizopráz, enajsti hiacínt, dvanajsti ametíst. In dvanajst vrat je bilo dvanajst biserov: posamezna vrata so bila iz enega samega bisera. Cesta skozi mesto pa je bila iz suhega zlata kakor prosojen kristal. Svetišča nisem videl v njem, zakaj njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar nad vesoljem, in Jagnje. Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, zakaj razsvetljuje ga božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje. Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi in kralji zemlje bodo prinašali vanj svoj sijaj. Njegova vrata se podnevi ne bodo nikdar zapirala, zakaj tam noči ne bo. Vanj bodo prinašali slavo in zaklade narodov. Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki jih ima Jagnje vpisane v knjigo življenja. Nato mi je pokazal reko žive vode, bleščečo kakor kristal, ki je izvirala izpod prestola Boga in Jagnjeta. Po sredi njegove ulice in obákraj reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom. Nobenega prekletstva ne bo več. V njem bo prestol Boga in Jagnjeta in njegovi služabniki mu bodo služili. Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njihovih čelih. Noči ne bo več in ne bodo potrebovali luči svetilke ne sončne luči, zakaj razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov. Nato mi je rekel: »Te besede so zanesljive in resnične. Gospod, Bog, ki navdihuje preroke, je poslal svojega angela, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. Glej, pridem kmalu. Blagor mu, kdor ohrani preroške besede, ki so v tej knjigi!« Jaz, Janez, sem tisti, ki je slišal in videl vse to. In ko sem slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je bil vse to razkazal, da bi ga molil. Toda rekel mi je: »Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!« Potem mi je rekel: »Ne zapečati preroških besed, ki so v tej knjigi, zakaj čas je blizu. Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej. Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovih delih. Jaz sem Alfa in Omega. Prvi in Zadnji, začetek in konec. Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto. Zunaj pa ostanejo psi in čarovniki, nečistniki in ubijalci, malikovalci in vsi, ki ljubijo laž in živijo iz nje! Jaz, Jezus, sem poslal svojega angela, da bi vam pričeval o tem glede Cerkvá. Jaz sem korenina Davidove rodovine, bleščeča jutranja zvezda.« In Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Vsakomur, ki posluša preroške besede, ki so v tej knjigi, izjavljam: Če bi jim kdo kaj dodal, ga bo Bog udaril s šibami, ki so opisane v tej knjigi. Če pa bi kaj odvzel od besed, ki so v tej preroški knjigi, bo Bog odvzel njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu, ki sta opisani v tej knjigi. Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Dà, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!